OCENA FILMA: Nujno ubijanje

Režiser Jerzy Skolimowski, eden najbolj izpostavljenih predstavnikov poljskega novega vala, se nam štiri leta po trilerju Štiri noči z Anno, meditativni študiji o osamljenosti in hrepenenju, predstavlja s trilerjem Nujno ubijanje – meditativno študijo o nasilju kot boju za preživetje. Začetek filma nas popelje v skalnato afganistansko pokrajino, kjer prestrašeni talibanski bojevnik – šele odjavna špica nam izda, da mu je ime Mohammed – ubije tri ameriške vojake. Med begom ga njihovi kolegi zajamejo in po intenzivnem mučenju (je še kdo, ki trdi, da simulacija utapljanja ali waterboarding ni mučenje?) premestijo v vzhodno Evropo. Med prevozom v enega od tamkajšnjih tajnih zaporov se pripeti nesreča in ujetniku uspe pobegniti v zasneženo in na videz neskončno gozdno pokrajino. Sledi neusmiljen boj za preživetje, v katerem je ubijanje neizbežno oziroma kot nam sporoča naslov – nujno.

Poskušajte si predstavljati umetniško različico Begunca ali pa alternativno različico Ramba (prvega dela, v katerem je Rambo ubežnik, in ne tretjega, ki se dogaja v Afganistanu!) in jasno vam bo, s kakšnim filmom imamo opravka. Dialogov v filmu skoraj ni, naš junak oziroma antijunak ne spregovori niti besedice, pripovedni zasuki so redki, kamere ne zanima toliko dogajanje kot enolična in neprijazna pokrajina ter človek, ki se trudi v tej pokrajini preživeti; da pa bi mu to uspelo, se mora otresti človečnosti in postati žival. V spominu nam ostanejo predvsem helikopterski posnetki zasneženih gozdov, bližnji plani prestrašenega in trpinčenega obraza in ideja filma, ki se nam počasi prikrade v podzavest. Ideja, da nasilje rodi nasilje in da postane homo sapiens v primernih okoliščinah homo homini lupus.

Koščenega in mutastega Mohammeda, ki z brki in brado spominja na Jezusa, gledalci doživljamo kot žival – v nekaterih trenutkih kot krvoločnega volka in v drugih kot prestrašeno srno –, k čemur pripomore dejstvo, da o njem ne vemo praktično ničesar. Ne poznamo njegove preteklosti in njegovih motivov za odločitev, da sploh postane mudžahid. Določeni halucinogeni trenutki, ki bi lahko bili spomini, sicer nakažejo vzroke, a kaj več od tega ne – Mohammed ostaja neznanka. Pred spopadi in prijetjem, v "prejšnjem življenju", bi lahko bil pravnik, učitelj, trgovec, obrtnik, kmet … kar pa je v neznani divjini na tujem ozemlju popolnoma nepomembno. Kot da bi nas Skolimowski spraševal – je človek brez zgodovine, ideologije, svetovnonazorske pripadnosti, kulture in besede sploh še človek? Zdi se, da je odgovor nikalen.

Film ne bi učinkoval brez prepričljive igre Vincenta Galla, ki Mohammeda upodablja. Vloga bi bila že težko zahtevnejša, saj je prisoten praktično v vsakem posnetku. Kljub temu, da gre za osebnost, s katero se skorajda ne moremo poistovetiti, Gallo poskrbi, da gledalci ne moremo odvrniti pogleda z njega in da z njim dihamo vseh 80 minut, kolikor film traja. In ne pozabite – gre za nemo vlogo, v kateri je igralec omejen z izražanje najbolj primarnih čustev. Gallo svoje delo opravi z odliko.

Največji uspeh filma je morda v tem, kako spretno zabriše meje med konvencionalnim trilerjem pregona in umetniškim izdelkom, ki podaja sporočilo izključno prek podob. Navkljub kratki dolžini filma bi se lahko v manj spretnih rokah ob tako oskubljeni zgodbi hitro začeli dolgočasiti, kar se po zaslugi dvojice Skolimowski-Gallo nikoli ne zgodi. Pri tem ima bistveno vlogo odlična fotografija in režiserjev občutek za snemanje detajlov, ki sta izraziti tudi v tako pustih pokrajinah, kot sta puščava in zasnežene gozdne planjave. Čeprav Nujno ubijanje ne varčuje z brutalnimi trenutki, ki nas naravnost presunejo, lahko rečemo, da gre za enega najlepših filmov o ubijanju vseh časov. Ogled Nujnega ubijanja morda ni nujen, je pa prav gotovo priporočljiv.