SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Nikogaršnji otrok

3

termometer

Po resničnih dogodkih posneta drama Vuka Ršumovića o divjem dečku iz Bosne in Hercegovine ne pušča nobenega dvoma: človek je najokrutnejša zver.

Čeprav je bilo o otrocih, ki so odraščali v divjini in za katere domnevajo, da so jih vzgajale živali, posnetih že veliko filmov, je celovečerni prvenec srbskega režiserja in scenarista Vuka Ršumovića Nikogaršnji otrok (Ničije dete) zaradi okolja, v katerem se zgodba dogaja, nekaj posebnega.

Leta 1988 so lovci v gozdu v osrednji Bosni odkrili golega, shujšanega in zanemarjenega dečka. Deček ni znal govoriti, hodil je po vseh štirih, bil je napadalen in je renčal. V centru za socialno delo mesta Travnik so ga po neuspešnem iskanju njegovih staršev poimenovali Haris Pućke (njegov priimek je izpeljanka iz srbohrvaške besede ljudski) ter ga poslali v beograjski dom za nepreskrbljene otroke, kjer je preživel naslednja štiri leta in pol.

Harisova socializacija je bila počasna, mukotrpna in – nedokončana. Ko se je začel končno vključevati v družbo, jo je prekinila bratomorna vojna, zaradi katere so ga poslali nazaj v Bosno in Hercegovino. Od tam se je za njim izgubila vsaka sled. Predvidevajo, da je umrl, ko se je boril na strani "svojih", star komaj 17 ali 18 let.

Divja socializacija

Zabeleženi primeri tako imenovanih divjih otrok niso tako zelo redki in v določeni meri so si njihove zgodbe podobne – vsi so prestali travmatične izkušnje (po večini so zaradi zlorab sami pobegnili v divjino ali pa so jih tam pustili skrbniki) in vsi so imeli podobne težave pri prilaganju na civilizacijo –, toda Harisova zgodba je zaradi vojnih okoliščin še posebej tragična. Ršumović je prepoznal njen potencial in iz precej obrabljene tematike posnel ganljiv in pretresljiv film z močnim protivojnim sporočilom, v katerem se odražajo najbolj plemenite, a tudi najbolj nizkotne značajske lastnosti naše vrste.

Harisova preteklost in njegovo nacionalno poreklo sta neznanki. Prihodnost mu je ukradla morija, ki je temeljila na slepem sovraštvu in ki je vzela življenja številnih drugih otrok – tako civilistov kot tistih, ki so bili prisiljeni poprijeti za orožje. Če bi Harisu nadeli srbsko ali hrvaško ime namesto muslimanskega, bi se najverjetneje moral bojevati na eni od obeh nasprotnih straneh. "Njihovi" bi bili v tem primeru "njegovi".

Ršumović se ne opira na jugonostalgijo in ne išče krivce za izbruh vojne, v njegovem filmu ni prostora za politiko. Dogodke spremljamo skozi Harisove oči, temu pa so koncepti, kot so vojna, nacionalizem in revanšizem, tuji. Zato pa razume pojme, kot so prijateljstvo, vdanost in požrtvovalnost. S tega vidika je srbsko-hrvaška koprodukcija Nikogaršnji otrok kljub nečloveškemu ravnanju, s katerim se srečuje glavni junak, izjemno human film.

Za to, da se nas ta tako dotakne, pa je zaslužen predvsem mladi Denis Murić, ki dečka igra. Že dolgo časa ne pomnim otroškega igralca, ki bi se lotil tako zahtevne vloge (Haris spregovori samo nekaj besed) in v njej pustil tako močan vtis.

Otrok otroku volk

V filmu nastopajo še drugi "nikogaršnji" otroci. Vojne razmere nastopijo šele na koncu filma, osrednja tematika Ršumovićevega prvenca ostaja Harisova socializacija, h kateri največ pripomore Žika (Pavle Čemerikić) – deček z drugačnim, a podobno tragičnim ozadjem. Brez njega pa bi se Harisu godilo še slabše, kot se mu je že sicer, prav Žikova zgodba pa nam pokaže, da smo lahko ljudje živali tudi v obdobju miru, ne le v vojni. (Je še kaj bolj zverinskega kot izkoriščanje lastnih otrok?)

Drugi Harisovi sovrstniki nanj sprva gledajo kot na žival, pozneje pa ga vendarle začnejo sprejemati kot človeka in celo spoštovati, čeprav se nikoli povsem ne vključi v njihovo družbo. Za mlade srbske begunce iz Bosne in Hercegovine, ki so ob začetku vojne vihre prebegnili v beograjski dom za nepreskrbljene otroke, bo Haris vedno samo žival oziroma balija (slabšalni izraz za muslimana), kar je po njihovo se veliko slabše. Da, otroci so lahko kruti, toda ti samo povzemajo vzorce odraslih.

Pred vojno so (oziroma smo) vsi živeli v isti državi. Potem so prišla devetdeseta in zgodili so se Srebrenica, Vukovar, Čelebići, Ahmići, Sarajevo ... Žalostna resnica je, da bi se volčjemu dečku godilo bolje, če bi ostal med volkovi, kot pa se mu je med ljudmi.

Napovednik filma:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin