OCENA FILMA: Ničelni teorem

Čeprav je srce parajoče kritizirati nekdanjega člana kolektiva Monty Phyton, je v njegovi zadnji znanstvenofantastični stvaritvi toliko naivnih in nerazdelanih potez, da bi se bilo morda treba vprašati, ali Gilliam ne parodira kar celotnega žanra. Čeprav steampunkovska estetika že sama po sebi vzbuja določeno časovno neskladje, prihodnost v Ničelnem teoremu spominja na prihodnost, kot so si jo predstavljali v devetdesetih: ko je bila glavni potencial virtualne resničnosti spolnost na daljavo in brez dotika, nadzor pa se je izvajal prek kamer, ne prek vladnega programa za branje spletne pošte.

Ničelni teorem se vrti okoli računalniškega genija Qohena Letha (Christoph Waltz), ki v distopični prihodnosti obtežen z vsemi mogočimi fobijami (pred odprtimi prostori, pred zaprtimi prostori, pred množico, pred samoto, pred smrtjo, pred življenjem …) dobi od šefa (Matt Damon) nalogo reševanja ničelnega teorema. Ta, kot izvemo šele nekje v drugi polovici filma, skuša dokazati, da sta življenje in človeški obstoj brez smisla. Pogosta tema montyphytonsko navdihnjenih filmov pa se tokrat skozi film kotali z izjemno malo humornimi vložki in kopico klišejev.

Gilliamova prihodnost je prihodnost moških, kjer so ženske lahko le prostitutke ali prostitutke, ki na dom dostavljajo pico. Čast žensk s poklicem rešuje virtualna psihiatrinja Tilda Swinton, ki pa na neki točki odvrže lasuljo in začne rapati, medtem ko terapevtske naloge prevzame prostitutka Bainsley (Melanie Thierry), ki ji uspe Qohena prežarčiti na virtualno plažo s pomočjo absurdne ožičene obleke.

Morda je za tehnične nerodnosti kriva letnica scenarija, saj naj bi Pat Rushin kratko zgodbo, po kateri so posneli film, napisal že leta 1999, a to še vseeno ni dovolj dober izgovor za nedomišljene like, ki jih očitno v celoti določajo demografske lastnosti. Še za osrednji lik Qohena Letha, ki ima vse nastavke za večdimenzionalni lik, saj govori v prvi osebi množine, se izkaže, da je nevrotično čakanje na klic, ki bi mu spremenil življenje, posledica neposrečenega, verjetno komercialnega klica, ki je bil predčasno končan, ne pa kakšnih posebnih življenjskih okoliščin.

Ničelni teorem se tako zdi kot neroden poskus preizpraševanja smisla življenja, ki je vse prej kot zastarela tema, a se ob tem zaletava v že predelane in že prežvečene tematizacije nadzora, spolnosti, zabave in praznine postmodernega človeka. Pravzaprav nas je še najbolj navduševala grafika, s katero so ponazorili reševanje ničelnega teorema, ki je v primerjavi z barvito in utripajočo podobo zunanjega sveta delovala prav pomirjujoče. Kar pa za preostale vidike filma ne moremo reči.