SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Harry Potter in Svetinje smrti - 2. del

3

termometer

Četudi je komu po desetih letih uspelo ostati popolnoma imun proti čarovnijam danes ne več tako zelo mladega Harryja Potterja, ga bo sklepni in daleč najboljši del serije očaral. Magična izkušnja!

Drugi del Harryja Potterja in Svetinj smrti so spremljala največja pričakovanja, zato je nosil največje breme. Razočaranje bi celotni sagi dalo grenak priokus. Na veselje številnih je režiser David Yates skupaj z ekipo nalogo opravil z odliko. Ne samo, da četrti Harry v njegovi režiji predstavlja najbolj zadovoljiv del celotne franšize, brez posebnih vedeževalskih sposobnosti mu lahko napovemo status klasike, ki bo navduševala gledalce še čez mnogo let.

V preteklem desetletju se je fenomen Harryja Potterja tako zasidral v popularno kulturo, da je verjetno odveč poudarjati knjižne predloge avtorice J. K. Rowling in dejstvo, da je dogajanje zadnjega, sedmega, romana razdeljeno na dva filma. Po ogledu obeh lahko takšno odločitev samo pozdravimo in prepričani smo, da ni izvirala iz pohlepa, pač pa iz želje po čim boljši predstavitvi precej kompleksne zgodbe. Prvi del Svetinj smrti je tako predstavljal uvod v zadnje dejanje, s katerim je bila tlakovana pot v sklepni spektakel – spopad na življenje in smrt med dobrim in zlim. Imperij vrača udarec za današnjo generacijo.

In resnično govorimo o spektaklu v pravem pomenu besede! Spremljamo adrenalinski tobogan, ki se začne že takoj na začetku in se ne ustavi do končne bitke za Bradavičarko. Do potankosti dodelani vizualni učinki jemljejo dih in zasenčijo vse dosedanje tehnične "čarovnije" prejšnjih filmov, kar postane očitno že v prvih 30 minutah ob pobegu na zmajevem hrbtu. Spopad med Jedci mrtvih in Harryjevimi zavezniki v družbi kopice fantazijskih bitij spominja na Kraljevo vrnitev – takšna bi bila verjetno podoba bitke na Pelennorskih poljih, če bi jo režiral Tim Burton.

Ni pa to edina vzporednica, ki jo lahko potegnemo z enajstimi oskarji nagrajeno mojstrovino Petra Jacksona. Še pomembnejši je čustven vidik, ki ga prvič resnično občutimo pri katerem od filmov o Harryju Potterju. Kar je tudi poglavitni razlog, da zadnje nadaljevanje tako izstopa od drugih v seriji. Ljubitelji romanov so pri ogledih lahko priklicali občutke, ki so jih doživljali ob branju knjig, v katerih so poistovetenje omogočala prav mojstrsko opisana notranja razmišljanja junakov. Če izključimo naracijo, filmski jezik tega ne omogoča. Predhodniki so tako temeljili na številnih zapletih in predstavitvah osebnosti, bistvo Rowlinginih junakov pa niso izrazili, vsaj ne zadosti.

Konec se odkupi za glavne pomanjkljivosti sage in hkrati oplemeniti vse predhodne dele. Čustveni naboj je tako močan, da se bodo številnim gledalcem na trenutke orosile oči, največjim ljubiteljem pa predlagam, da se prej založijo z robčki. Navsezadnje si junaki, s katerimi smo v kinu preživeli več kot dvajset ur, ob takšnem slovesu zaslužijo solzo ali dve. Skoraj vsak umirjen trenutek, ki prekine akcijo, se nas globoko dotakne. Vsi skupaj predstavljajo alegorijo žrtvovanja, poguma, prijateljstva, ljubezni in smrti. Kdo bi si mislil, da lahko stavek "mrtvi živijo naprej v naših srcih" zveni tako sveže in ne pretirano sentimentalno?

Za uspeh celotne sage je ključna britanska igralska zasedba. Posebej moramo omeniti seveda mladi trio Radclife, Watson, Grint. Vsi trije so rastli pred našimi očmi in zrastli v … odlične igralce. Resnici na ljubo si boljših zgledov in učiteljev, kot so Maggie Smith, John Hurt, Jim Broadbent, Emma Thompson, Gary Oldman, David Thewlis in drugi podobni igralski mojstri, ne bi mogli želeti.

V zadnjem delu še posebej izstopa Alan Rickman v vlogi temačnega profesorja Robausa Rawsa, čigar žalostna skrivnost zaznamuje vso zgodbo. Rickman nam prikaže enega najbolj tragičnih junakov današnjega časa, kar doseže s precejšnjim igralskim minimalizmom. V popolnem nasprotju z Ralphom Fiennesom, pri katerem se opazi, da je v vlogi Mrlakensteina neizmerno užival in si kot Princ teme dal duška. Morda bi si pri glavnem negativcu želeli več kompleksnosti, toda ker si ga je sama avtorica zamislila kot poosebljanje zla, so filmski ustvarjalci to morali spoštovati.

Poleg zadovoljive zgodbe in igralskega vložka so pohvale vredni vsi tehnični vidiki spektakla – videti in slišati je čudovito. Učinke sem že omenil, prvovrstna fotografija, scenografija in montaža pa se odlično skladajo z melanholično zvočno podlago Alexandra Desplata. Harry Potter kot najboljši film leta? Čisto mogoče!

Očitno so vsi sodelujoči najboljše pustili za konec. Poslovilna zabava čarovnika, s katerim smo preživeli deset let (kar za nekatere mlade ljubitelje predstavlja polovico njihovih življenj), je v celoti uspela. Konec upraviči celotno serijo, potrdi njeno magičnost in v gledalcu vzbudi željo po ponovnem ogledu prejšnjih delov. Zdaj lahko tudi največji skeptiki vzkliknejo, da je Harry zakon!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin