OCENA FILMA: Gospodar

Scenarist in režiser Paul Thomas Anderson je med svojo filmsko potjo že večkrat dokazal, kako blizu so mu takšni ali drugačni pionirji in disfunkcionalne družine – in če se okoli teh vrti tudi njegov aktualni Gospodar, je dvainštiridesetletni ustvarjalec s svojim šestim filmom obenem še intenzivneje utemeljil svoj status plodovitega filmskega ustvarjalca, enega tistih režiserjev svoje generacije, ki se ne bojijo stopiti korak naprej, korak v neznano, v sfere, kjer ne more ugajati množicam, temveč le redkim filmskih sladokuscem.

Anderson v svojih delih gledalcu ne ponuja jasnih odgovorov, koncev ne servira na pladnju, temveč jim pusti razmišljati v več poljubnih smereh – in prav to je storil v Gospodarju.

Na začetku filma spoznamo Freddieja Quella, ki se po koncu 2. svetovne vojne s tihomorskih bojišč vrne nazaj v domačo Ameriko. Pred vrnitvijo njemu in njegovim kolegom glas na radiu sporoči, da je vojne konec, prišel je mir, vse je v najlepšem redu – kako zelo ironično: zdi se namreč, da se z vrnitvijo v povojno Ameriko Freddijeve težave šele začnejo. Možak, ki nikakor ne more najti svojega mesta, svojega miru in ob strupenem, za navadne smrtnike neužitnem zvarku, ki si ga meša, tudi treznosti, se ugreza globlje in globlje v svojo nemirno, ranjeno, pogubno naravo.

Po naključju ga pot zanese k Lancasterju Doddu, karizmatičnemu duhovnemu voditelju, izumitelju nove, rastoče vere – Dodd naj bi sicer temeljil na L. Ronu Hubbardu, utemeljitelju scientologije. Dodd oziroma Gospodar je obseden s človeškim potencialom in svoje ovčice nagovarja k temu, da s pomočjo raziskovanja svojih prejšnjih življenj – ki segajo dlje v preteklost kot sam obstoj planeta Zemlja – sami sebe izpopolnijo, se izboljšajo in osvobodijo. Ko zagleda Freddieja, v njemu uzre projekt – nekaj, kar lahko izbriše in iz njega oblikuje tisto, kar želi sam.

Freddie, ki v svoji izgubljenosti potrebuje vzornika, gospodarja in navsezadnje prijatelja, se Doddu popolnoma preda – ne da bi se sploh zavedal, da je tudi Dodd sam postal odvisen od njega. Začneta nekakšen ples simbioze, ples, ki tu in tam naraste vse do homoerotične predanosti. Na prvi pogled sta si popolnoma različna, v resnici pa ju druži močna vez, ki jo tvorijo takšne ali drugačne odvisnosti – sčasoma se zlijeta v sociopatsko, pozornosti potrebno "pošast".

Čeprav Anderson v Gospodarju problematizira napake, ki jih lahko naredimo v imenu takšne ali drugačne religije oziroma gibanja, se to ne zdi glavni fokus filma. Ta je ravno v človekovih potrebah, njegovi osamljenosti in iskanju sreče s pomočjo pripadanja družini, umetno osnovani na gibanju oziroma religiji. Vsak človek potrebuje občutek, da nekam pripada, potrebuje človeško toplino, nekoga, ki se mu posveti – pa tudi če gre le za iluzijo. In kot v filmu namigne Dodd sam: vsakdo potrebuje gospodarja, ki narekuje njegova dejanja, pa naj bo to takšen ali drugačen voditelj, politik, bog, prijatelj, družina, pop zvezdnik ali denar.

Joaquina Phoenixa smo med njegovo filmsko potjo videli že v vrsti različnih vlog – s Freddiejem se prelevil v telesno in duhovno shiranega, ranjenega, vase zgubanega možiclja, z namrgodenim starim obrazom in tendenco po mahanju s pestmi. Osebek, ki bi ga v resničnem življenju težko vzljubili – in ravno to je tisto, kar deluje. Na drugem polu je Philip Seymour Hoffman s svojim Lancasterjem Doddom oblikoval izredno karizmatičnega, okrogloličnega moškega, ki ljudem želi dobro – vse dokler so poslušni in v njegove besede ne dvomijo, seveda. In čeprav se zdi, da je preudaren veseljak, je ob pogledu nanj vedno čutiti, da bo v trenutkih negotovosti eksplodiral … in to se tudi zgodi.

Filmu gre morda sicer očitati, da se po vzpostavitvi Freddijeve predanosti svojemu Gospodarju zgodba začne vrteti v krogu, da nihče od likov ne pride do spoznanja, kot gre sicer v filmu pričakovati – da se pravzaprav ne zgodi nič. Ne nek način to drži, po drugi strani pa je Gospodar film, katerega osamljenost in iskanje pripadnosti brez večjih težav odmevata v resničnost tu in zdaj.