SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Alice Schmid: Zavedati se moramo, da so otroci bolj dojemljivi, kot si mislimo

2

termometer

Režiserka dokumentarnega filma o otrocih s kmetij švicarskih gora pravi, da se je od otrok v enem letu, ki ga je preživela z njimi, naučila, kako biti pristna, odprta, resnicoljubna in nepokvarjena.

"Mogoče bom postala veterinarka. Rada imam vse živali, najraje pa velike, kot so krave, konji, ovce …" se glasijo sramežljive angleške besede švicarske deklice Carolin Vogel, ene od petdesetih otrok, ki jih je mogoče videti v dokumentarnem filmu Otroci z gore Napf. "Jaz pa želim imeti svojo pekarno," ponosno pove njena modrooka mlajša sestrica Julie, medtem ko zaradi pomanjkanja angleškega besednjaka s simpatičnimi kretnjami razloži, da uživa v mešenju testa.

Deklici sta ob premieri omenjenega filma skupaj z režiserko, v Luzernu rojeno Alice Schmid, obiskali Kinodvor. Film v sklopu Mesta žensk in Kinobalona slika življenje otrok v višavah gore Napf – pozimi po pobeljenih pobočjih hodijo v šolo najbližje vasi, v toplejših letnih časih pa doma pomagajo pri kmečkih opravilih. Kako je videti njihov vsakdan, kaj roji v njihovih glavah, kaj jih veseli in kaj so njihove želje, je Alice Schmid odkrivala eno leto.

Ob njihovem obisku Kinodvora nam je zaupala, kako je delo potekalo in koliko veselja so ji prinesli otroci. "Z njo mi je bilo zelo všeč delati. Je zelo duhovita. Ko bo odšla, jo bom zelo pogrešala," je med drugim nasmejano dejala Carolin in dodala, da ji je Ljubljana zelo všeč. "Vseeno pa pogrešam domače gore. Po drugi strani pa sem na počitnicah, zato je v redu."

Alice, vaši filmi, ki se ukvarjajo z otroki, so bili do zdaj zaznamovani z najrazličnejšimi stiskami – pripovedujejo na primer o zlorabi otrok, o otrocih vojakih v Liberiji ter Sierri Leone in o življenju na minskih poljih Kambodže. Kako to, da ste se tokrat odločili za spremembo?

Pravzaprav ne gre za spremembo, saj je bila to moja želja že od nekdaj. Filma ne bi mogla posneti takoj, ko sem pred mnogimi leti s filmi sploh začela. Takrat sem bila namreč prepričana, da lahko s prikazom, kako otroci po svetu trpijo, pomagam pri spreminjanju sveta. S temi filmi sem se veliko naučila, a sem kljub temu v srcu nosila željo po filmu, v katerem bi naslikala svoje idealno otroštvo.

Študirali ste jezike. Ste kdaj razmišljali o študiju antropologije?

Ne, ne vem pa, zakaj sem se odločila za jezike. To je prišlo nekako spontano, na koncu pa se je pri mojem delu to izkazalo za zelo dobro odločitev. Zelo sem bila vesela, da znam špansko. Jeziki mi veliko pomagajo.

Pri šestnajstih ste najeli kmetijo na gori Napf. Kaj vas je spodbudilo k tej odločitvi?

Pri šestnajstih sem ustanovila svoj bend – v rock, blues bendu sem igrala harmoniko. Celotna peterica je bila izredno entuziastična, smo pa potrebovali prostor za vaje, ki ga je bilo v mestu zelo težko najti. Eden od kolegov je bil znan profesionalni športnik, ki se je nekega dne odločil za tek na goro Napf, mi pa smo se za njim odpravili peš. Po nekem naključju sem naletela na fanta svoje starosti, ki je zaradi zgodnje smrti očeta že kmetoval. Začela sva se pogovarjati in med drugim mi je povedal, kako zelo mi zavida, da živim v mestu, medtem ko sem jaz zavidala njemu. Ko sem mu to zaupala, mi je povedal, da ima staro hišo, v kateri straši. Tako zelo me je fascinirala, da sem se jo odločila najeti. In ker naj bi v njej strašilo, sem morala za vse leto plačati le 60 evrov.

Koliko časa ste potrebovali, da so se otroci z gore Napf navadili na vas in vašo kamero?

Šlo je precej hitro. Imela sem posebno "sobo za razmišljanje", v kateri sem imela klopco in kamero. Na začetku sem se na klopco usedla jaz, za kamero pa so poprijeli otroci. Govorila sem, oni pa so me snemali. Nato smo se večkrat zamenjali in na kamero so se počasi navadili.

Bili pa ste edina članica snemalne ekipe oziroma niste imeli pomočnikov?

Tako je. Vse sem naredila sama, saj tudi nisem imela dovolj finančnih sredstev. Vso idejo sem nosila v sebi, a je nisem mogla preliti v scenarij. Preprosto nisem mogla vedeti, kaj se bo zgodilo. Kupila sem kamero in vso preostalo opremo in vse naredila sama. Na koncu se je izkazalo, da je to dobra odločitev, saj nisem bila odvisna od nikogar, nikogar mi ni bilo treba nadzorovati. Vse dni sem lahko preživela s kamero in delala to, kar sem želela. Po drugi strani pa je šlo za timsko delo z otroki, nad snemanjem so bili zelo navdušeni.

In na kakšen način ste se sploh lotili montaže vseh 440 ur posnetega materiala?

Montirala nisem sama, sem pa vsak večer pregledala ves material preteklega dneva, ga popisala in odstranila balast. Po enem letu, ko je bilo snemanje končano, sem se osredotočala samo na tisto, ker je ostalo. Iz najboljših prizorov sem počasi, počasi sestavila zgodbo. Nato sem k sebi povabila montažerko, ki je vse pregledala, potem pa sva se montaže lotili skupaj.

Kako pa so se po prvem ogledu filma nanj odzvali otroci, ki v njem nastopajo?

Najprej sem naredila 12 različic filma. Pokazala sem jim prvo in vse skupaj se je izkazalo za nekaj zelo smešno zanimivega. Vsak otrok, ki se je zagledal v filmu, si je prekril oči in se spačil. Preprosto se niso mogli gledati. Nato sem nadaljevala z montažo – ta se je izkazala za zelo zahtevno, saj v filmu nastopa 50 otrok, medtem ko navadno snemaš z največ tremi. Pri montaži so pomagali tudi različni televizijki mojstri – na koncu sta se za film bojevala kar dva distributerja. Seveda je bilo do te točke treba prehoditi strašno dolgo pot.

Ali obstaja kaj, kar bi se lahko mestni otroci naučili od otrok, ki ste jih v filmu prikazali vi?

Mislim, da ne moremo trditi, da se bodo otroci iz filma kaj naučili. Bodo pa spoznali te kraje, nekateri se bodo tako kot jaz nad njimi navdušili.

V filmu otroci razpravljajo o ljudeh, ki so to goro zapustili in postali svetovno znani. Ali tudi sami sanjajo o tem, da bi odšli drugam?

O tem smo se pogovarjali. Carolin gre zdaj na primer v srednjo šolo, a je edina. Šola je namreč zelo daleč, obenem pa te otroke zelo težko sprejmejo. Ko bo končala srednjo šolo, se bo vpisala na fakulteto v Zürichu, a se bo na koncu najverjetneje vrnila. Celo sama pravi, da ne bi mogla živeti v mestu. Morajo se naučiti najti nove rešitve pri življenju v gorah. Pravijo tudi, da ti za uspeh ni treba iti v tujino, uspe ti lahko doma. Je pa vse odvisno od tvojega dela.

Sama sem na primer trideset let živela v Zürichu, nato pa se zaradi snemanja preselila v gore, kjer živim še danes. Tam bom namreč posnela še en film. Film o duhovih in otrocih. Potem pa ne vem … morda bom odšla v Čikago.

Omenili ste film, ki se ga lotevate zdaj. Če prav razumem, bo to film o tem, kako otroci dojemajo duhove?

Na gori Napf je soteska, v kateri naj bi po legendi živel duh dekleta, ki je bilo zaradi svoje neposlušnosti kaznovano. Enkrat na leto naj bi ji bilo dovoljeno oditi ven, odrešena pa naj bi bila takrat, ko bodo njeni lasje popolnoma beli. Skupaj z otroki smo se odločili, da jo poiščemo in ugotovimo, kako in zakaj točno biva tam doli. Je vse skupaj sploh resnica? Starši na primer svojim otrokom grozijo, da bodo tudi oni končali v soteski, če ne bodo pridni. Otroci želijo vedeti, koliko resnice je v tem in ali je ta soteska res tako grozna. Sama sem jo že obiskala in v resnici je prav prijetna.

Najverjetneje bi vam bilo te otroke zdaj tudi zelo težko zapustiti. Navsezadnje ste z njimi živeli eno leto, kar je precej dolga doba.

To je res, je pa tudi res, da oni odrastejo … Se mi pa zdi, da bom z njimi vedno ostala v stiku. Medtem ko sva prej govorili o tem, kaj bi se lahko od otrok z gorskih kmetij naučili meščanski otroci, je zanimivo vprašanje tudi, kaj bi se lahko od otrok naučili odrasli.

Sama sem se od njih ogromno naučila. Naučila sem se biti normalna, pristna, naravna, neposredna, odprta, resna, resnicoljubna, nepokvarjena. Obenem pa mislim, da bi se morali odrasli s pomočjo otrok naučiti medsebojnega spoštovanja.

Zavedati se moramo tudi, da so otroci veliko bolj dojemljivi, kot si sprva mislimo. Jemati jih moramo resno. Če nam to uspe, dobimo zelo dobre prijatelje.

Po eni strani pa se zdi, da je danes vzgoja otrok postala velik projekt, v katerem se med drugim otroke občutno preveč zavija v vato.

Popolna resnica, to je naravnost grozno. V mestih je predpisan vsak njihov korak – to je dovoljeno, to ne, zdaj je preveč mraz, zato se moraš obleči in ker je preveč glasno, moramo zapreti okna, otroke moramo v šolo nujno peljati z avtomobilom, ker preveč hoje ni zdravo –, vse skupaj je en velik načrt. Noro je in to me zelo jezi.

Svoje izkušnje z otroci ste prelili tudi v nagrajeno knjigo Trinajst je moja številka.

Da, polovica knjige temelji na mojem otroštvu, hkrati pa sem vključila tudi zgodbe, ki so mi jih zaupali otroci z vsega sveta. Nekje v glavi se mi jih je nabralo toliko, da sem jih preprosto morala prenesti na papir.

Imate za prihodnost poleg prej omenjenega filma še kakšne načrte?

To je moja prva knjiga, ker pa imam že šestdeset let, imam za sabo tudi že ogromno izkušenj in zgodb, ki jih moram prav tako spustiti na plan. Nekje v glavi mi tiči že pet romanov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin