Nibelunški prstan, neprekosljiva mojstrovina Richarda Wagnerja

Tetralogija Nibelunški prstan velja za Wagnerjevo glasbeno dramo par excellence, kompleksno stvaritev, ki ji ni para v svetu klasične glasbe. V štirih epskih delih (skupaj za kar 16 ur spisane glasbe), razkošnih operah Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov, je nemški skladatelj ustvaril mojstrski preplet realnega sveta z mitološkim. Neumrljive in mogočne bogove ter preostala bitja domišljijskega sveta je preoblikoval v čuteče in minljive figure s človeškimi karakteristikami, univerzalno pravljično sfero fabul, ki so nastajale dolgih 26 let, pa s hkrati mogočno in čutno romantično glasbeno podlago prizemljil, ukrotil in pokoril. Z ustvarjenimi zgodbami je občinstvu pokazal oziroma želel pokazati, da se svet bogov in svet ljudi ne razlikujeta tako močno, kot si morda predstavljamo in zamišljamo. Rušilna in pogubna moč denarja, trmasti ponos, laži in prevare … Vse to nas združuje, a obenem tako silno ločuje.

Nastopita dirigent Valerij Gergijev in Mariinsko gledališče iz Sankt Peterburga, znana prijatelja poletnega festivala, ki letos že 61. poteka v slovenski prestolnici. Imeni svetovnega slovesa, ki obljubljata veliko, in obljubo tudi izpolnita.

Ponedeljkov večer, ko naj bi Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila prvo od dveh načrtovanih oper, torej Rensko zlato, nekakšen uvod v Prstanovo trilogijo, z začetkom ob 18. uri, je žal pustil nekoliko grenak priokus. Zaradi nam neznanega razloga, a zagotovo ne gre krivdo valiti na organizatorja, se je začetek izvajanja opere zamaknil za uro in petnajst minut, kar je pri občinstvu naletelo na trohico negodovanja. Ne dvomim, da nas/jih je veliko pomislilo: "Eh, ta slovenska neučinkovitost in organizacija!"

A že uvodni takti in odstiranje težke zavese ter razkritje razgibane kolosalne in bogate scenografije s premikajočimi se "kamnitimi" giganti, številnimi človeku podobnimi po odru razprostrtimi skulpturami ter nadvse učinkovito postavitvijo luči so razblinili črne misli obiskovalcev. ("Konec koncev gre za svetovni dogodek, ki ga na slovenskih tleh dolgo časa ne bo mogoče spet zaslediti. Kaj pa je ura dodatnega čakanja?" sem slišal gospoda šepetati svoji spremljevalki. In moral sem se, čeprav nehote, strinjati z njim.)

Dobri dve uri in pol trajajoča enodejanka, sicer razdeljena v štiri slike, je pred našimi očmi potekala brez premora. V napetem merjenju moči bogov, velikanov in škratov, ki ga zaznamuje pohlepna želja po prekletem bogastvu, smo bili priča korektno, na čase celo vrhunsko odpeti in odigrani predstavi solistov ansambla Mariinskega gledališča. Izjemen glasovni diapazon, še posebej v dolgih, a nerazvezanih, fluidnih sekvencah, ki so skorajda zaščitni znak Wagnerjevega ustvarjalnega procesa, so pokazali basbaritonist Jevgenij Nikitin v vlogi prvega boga Wotana, sopranistka Oksana Šilova kot boginja večne mladosti Freia, mezzosopranistka Jekaterina Semenčuk v vlogi njene sestre in Wotanove žene Fricke ter še posebej izstopajoč bog ognja Loge, ki ga je res mojstrsko, glasovno in igralsko, oblikoval tenorist Mihail Vekua.

Je pa videno pokvarilo dvoje. Graja leti na tehnično plat predstave. Nadnapisi, ki sicer omogočajo nemoteno spremljanje dogodka, še posebej takega v tujem jeziku, so tokrat popolnoma odpovedali. Ne samo da niso bili sinhronizirani z dogajanjem na odru, večji del predstave jih sploh ni bilo. Izjemno moteč dejavnik med samo predstavo je bila tudi šepetalka, članica gostujočega ansambla. Naloga te je, da igralcu na kar se da tih, a še vedno zanj slišen način podaja iztočnice in s tem nikakor ne moti poteka predstave. Žal pa je bila preveč zagreta in preglasna, saj jo je bilo mogoče slišati ne samo v trenutkih glasbene tihote, ko je vse, kar želi gledalec slišati čisti zven igralčevega glasu, temveč tudi med mogočnim bobnenjem usklajenega orkestra.

Kljub naštetim dejavnikom, ki so zmotili moje misli ob spremljanju monumentalnega dela, ne gre oporekati dejstvu, da je Mariinskemu gledališču uspelo, kar so pokazali tudi iskren, močan aplavz in stoječe ovacije (ne vem sicer, ali si je predstava to zaslužila … ) ob koncu prvega večera.

Sinočnji, torkov večer pa ja postregel z vrhunsko izvedbo Valkire, dejansko prvega dela trilogije in pravega začetka Prstana.

Pet ur in pol dolga (z vključenima dvema 40-minutnima odmoroma) trislikovna mojstrovina bogatih glasbenih tem in tekočih prehodov med nežnimi in dramatičnimi prizori je pravzaprav Wagnerjevo videnje sveta zločinov, spletk, samoironije in neuslišane ljubezni. Je njegov odgovor na to, ali je ljubezen, ki jo čutimo do drugih, in ljubezen drugih, ki jo čutijo do nas, dovolj, da utiri svet, naš ali nadzemeljski, kakorkoli, v smer upanja, miru in harmonij. Skozi podobo pravljice je naslikal kritiko časa, v katerem je ustvarjal, a ta kritika še kako močno odraža čas, v katerem živimo mi.

Ljubezen je univerzalno občutje po eni strani ugodja in po drugi destruktivnega propada, enotno vsem, tako nam smrtnikom kot bogovom. In te destruktivne moči ljubezni se v Valkiri še kako močno zaveda bog Wotan (poleg boginje Fricke edini lik iz Renskega zlata, ki nastopa v nadaljevanju), ki je razpet med ljubeznijo do sina Siegmunda in hčere Sieglinde, srdom svoje žene Fricke ter ljubeznijo do Brünnhilde in njenih sestra, valkir, ki jih je zaplodil boginji Zemlje Erdi. Prav zadnja, tretja slika, ko želi Brünnhildo zaradi izdaje surovo kaznovati, a ji nameni milejšo kazen sna, odetega v večne ognjene zublje, pokaže, kako je Wotan pravzaprav človeški, razrvan in razklan, kako ga v njegovih dejanjih usmerjajo prav nagibi navadnega, nebogljenega smrtnika.

Osebno menim, da je Valkira, ki je zaživela na še bogatejše zasnovani sceni, čeprav z istimi "kamnitimi" stebri v podobah karikiranih ljudi, angelov, in skeletov živali (scena, ki se je ne bi branil niti sam mojster gotskih, temačnih pravljic, režiser Tim Burton), po izvedbeni plati močnejša od Renskega zlata. Že sama glasba je bolj prepoznavna kot tista v Zlatu, tudi odigrana je bila z večjim "guštom" in močjo kot prvi večer. Pohvala gre tudi celotnemu igralskemu ansamblu. Izpostaviti želim predvsem tenorista Avgusta Amonova, ki je opravil izjemno delo kot Siegmund, izvrstno sopranistko Mlado Hudolej v vlogi Sieglinde (morda nekoliko moteča le v pretirani igri obrazne mimike in govorice telesa), basista Tarasa Štondo kot mogočnega Wotana in mezzosopranistko Olgo Savovo, ki je z mogočno, a čutno in trpečo valkiro Brünnhildo oblikovala meni najljubši lik.

Za nami sta torej prva dva dela, sklepna dva, Siegfried in Somrak bogov, bosta na sporedu prihodnje leto, na programu 62. ljubljanskega festivala. Veselimo se ponovnega srečanja z mojstrom Gergijevim in orkestrom ter izvajalci opere Mariinskega gledališča.