Grška kriza: ni prostora za mladce

Odgovor na vprašanje ponuja že naslov razstave, ki se poigrava z romanom Cormaca McCarthyja in istoimenskega filma bratov Coen, Ni prostora za starce. V državah, kakršna je Grčija in konec koncev tudi Slovenija, ni prostora za mlade, za tiste, ki so pogosteje brezposelni kot zaposleni, ki živijo pri starših in nimajo svojih zastopnikov v pogajanjih z državo. Razstava Ni prostora za mlade za izhodišče jemlje fotografijo Panosa Kokkiniasa, na kateri na gladini grškega morja lebdi v nošo oblečeni mladenič. Brezciljno, morda je že mrtev, se predaja toku in čaka, da ga naplavi.

Vmesnosti stanja se loteva 33 grških sodobnih umetnikov. Ti se skozi fotografije, risbe, video in inštalacije poigravajo s sodobno in antično Grčijo. S prepletom novejših pojavov, kot so v oklep odeti policisti, ki se spopadajo s protestniki, in tradicionalnih poljedelskih motivov z obveznim vdiranjem antike.

Razstavni prostor palače Bozar se s pomočjo pregrad deli na hodnike, ki se pogosto sklenejo v ostrem kotu, v katerem ni ničesar, zožani prostori pa onemogočajo širši pogled na fotografije, temveč zahtevajo spremljanje od blizu, pozornost preusmerjajo na podrobnosti, kot so majhne fotografije, ki spominjajo na zbirko utrinkov z Instagrama, le da so na njih prazni birokratski prostori, ki pričajo o propadanju državnega aparata, ali pa serija risb, na katerih so namesto turističnih razglednic ogenj in utrinki z demonstracij.

V kontrastu s prazninami se na hodnikih pojavljajo motivi požrešnosti. Vlagatelji, ki v čolničkih pripravljajo invazijo na Grčijo, z zlatom cenzurirane strani New York Timesa, vedno bolj blede naslovnice časopisov, ki vse nosijo naslov Kaos, le da ta z vsako dnevno izdajo postaja manj zanimiv, manj viden, manj vreden medijske obravnave. Igra Zastavljalnica, ki skozi obliko monopolija predstavlja realnejši potek izmenjave na trgu, pa skupaj s časopisom Gverilski optimisti razstave dodaja ščepec humorja.

Ni prostora za mladce, kaj šele mladenke je prva razstava o grški krizi zunaj Evrope, ki je na ogled v njeni birokratski prestolnici, ravno v obdobju grškega predsedovanja Svetu EU. V preobilju simbolike in ob posameznih, komaj opaznih ščepcih upanja je razstava morda eden od bolj grenkih spomenikov tesnobi vmesnosti, stanju, ki ne dovoli niti propada niti okrevanja.