Evan Roth: "Imam appla, a se počutim krivega"

Ameriški umetnik, ki živi v Parizu in pogosto potuje po vsem svetu, Evan Roth se v ljubljanski Aksiomi do 12. aprila predstavlja s projektom Flight Mode iz leta 2007, v katerem predstavlja svoje mikrointervencije, umeščene v konceptualno umetnost, medijsko hekerstvo, aktivizem in sabotažo.

Ustvarjalec, ki zase pravi, da ni dober grafitar, sicer pa je tudi heker in odprtokodni programer, hekersko filozofijo aplicira na umetniško prakso, ki jo rad umešča v javni prostor in na splet. Letališča skozi svoje delo obravnava kot nekraje, kjer se šopiri nadzorni sistem in preizkušajo varnostni sistemi. Prav tako letališča po vsem svetu Roth uporablja kot platformo za ustvarjanje in posredovanje svoje umetnosti. Delo umetnika povezujete z vlogo hekerja oziroma gre po vašem za enak položaj v družbenem kontekstu? Ne glede na moj projekt, s katerim sem se predstavil v Ljubljani, kjer se predvsem ukvarjam s pojmovanjem letališč, pravzaprav govorim o hekerstvu tako kot tudi v vseh svojih drugih projektih. Umetniško prakso razumem na enak način kot hekerji razumejo svoje delovanje znotraj digitalnega sveta. Z uporabo tehnologije razkrivajo možnosti za opolnomočenje posameznika nasproti sistemu. Hekerstvo razumem kot sinonim umetnosti tudi v tem smislu, da s svojo dejavnostjo tako hekerji kot umetniki želijo prelomiti s samoumevnostmi vsakdanje resničnosti. Gre za predstavljanje drugačnih perspektiv.

Letališče v razstavljenem projektu predstavljam kot kraj, kjer brezkompromisno sledimo pravilom, s tem pa sistemu.

Letališča obravnavate skozi Augéjev koncept nekrajev, prostora prihodov in odhodov, kjer ni organske družbenosti, družbeni odnosi so odsotni. Identificiranje je le na podlagi podatkov v zapisanih dokumentih in varnostnih pregledov. Letališče pa je tudi prostor poostrenega nadzora in varnostnega sistema?

Letališče obravnavam kot metaforo vsakdana, ki je podvržen številnim omejitvam in mehanizmom nadzora. To lahko ob potovanjih z letalom, ko gremo čez vse preglede, neposredno občutimo. Poleg tega me letališča zanimajo tudi kot priložnost, da z umetnostjo soočim ljudi tam, kjer tega ne pričakujejo. Zato so me od nekdaj zanimali projekti, umeščeni v javni prostor, ne toliko v galerijskega, kamor občinstvo vstopa z namenom, da bo videlo umetnost in se temu primerno tudi odzvalo. Zato je toliko bolj zanimivo z umetnostjo ljudi ujeti na ulici, na spletu in na letališču. Pri tovrstnih praksah me navdihujejo grafitarji. Ko se z umetnostjo soočiš nepričakovano, te lažje iztiri iz vsakodnevne rutine. Prav tako so okolja, ki sem jih omenil, v primerjavi z galerijo po svoje tudi bolj odprta za sprejemanje artefaktov. Odzivi mimoidočih, ki postanejo naključno občinstvo, so veliko bolj spontani in iskreni.

Pa vendar se pogovarjava v galerijskem prostoru, v Aksiomi, kjer predstavljate svoje delo ...

Preden sem se v zadnjih letih zapletel v sodelovanje z galerijami, sem ustvarjal in svoje delo predstavljal predvsem v javnem prostoru. Na več ravneh se v neumetnostnih okoljih počutim bolj udobno. Podobno kot pri spletni umetnosti je treba ob projektih, umeščenih v javni prostor, upoštevati številne vidike in jih med seboj preplesti. Spletna umetnost in umetnost v javnem prostoru za začetek sploh lahko obstajata zato, ker obstajata ti dve platformi, ta konteksta, ti resničnosti, ki sta vsaka na svoj način specifični.

Je sodelovanje z umetnostnimi institucijami nujno za obstoj umetnika?

Odkar obstaja splet, je sodelovanje z galerijami manj obvezno. Za komunikacijo z občinstvom ne potrebuješ več galerije in umetnik se lahko veliko bolj samostojno odloča za način predstavitve. Pri svojem delu se mi zdi zanimivo, da prepletam oba konteksta. Preveč naivno bi bilo reči, da kot umetnik ne potrebuješ sveta umetnosti. To ne, je pa zanimivo, da se z naštetimi praksami razumevanje in prostori umetnosti širijo.

Pri zasnovi projekta Flight Mode ste izhajali iz lastnih izkušenj?

Gre za osebno zgodbo, saj zaradi svojega dela ogromno časa preživim na letališčih, zato sem začel razmišljati, kako bi ta prostor lahko spremenil. Kako bi vanj lahko vpisal svoje ideje in kako lahko spremenil tudi prakse v njem.

K "humaniziranju" in preseganju mehanizmov nadzora?

Ni šlo toliko za spreminjanje tega prostora, temveč bolj svojega odnosa do njega in praks v njem, ki lahko segajo onkraj sistema nadzora in podobno.

Kako ste se tega lotili?

Ena izmed serij je povezana z brezplačno revijo Skymall na ameriških letalih. Med listanjem sem namreč ugotovil, da je ta zelo povedna, kar zadeva ameriško kulturo. Zato sem iz nje začel trgati obraze, ki sem jih nato razvrstil po različnih demografskih kriterijih, na primer po barvi kože, spolu, letih … S tem sem spremljal različne diskrepance, ki jih je mogoče v reviji opaziti – že to, koliko je v njih objavljenih več belih kot nebelih ljudi. Gre za načine, kako se reprezentira kultura. Podobno prakso sem nadaljeval tudi znotraj drugih kategorij, na primer pogostosti Applovih proizvodov v primerjavi z drugimi.

Lahko torej sledimo neke vrste kulturni statistiki, ki ste jo izdelali?

Tako je. S tem, da sem v enem od del naredil tudi statistiko svojih letov treh let. Z vsakega izmed njih sem namreč vzel varnostna navodila, ta pa zložil v papirnate aviončke, ki na steni, drug za drugim pritrjeni v krogu, delujejo kot neke vrste mandala.

Poletov v treh letih ni bilo malo glede na to, da ste iz njih naredili krog s približno premerom enega metra?

To je še eden izmed vidikov tega dela, saj se ob tematiziranju potovanja z letali zavedam tudi vprašanj, povezanih z ekologijo. Vedno imamo tudi možnost, da se odločimo, da ne bomo potovali z letali.

Jo imamo zares, ni to le navidezna možnost? Glede na ritem naših življenj in profesionalnih tokov je vprašanje, ali bi bili lahko po večini pravočasni, če ne bi uporabljali najhitrejšega prevoznega sredstva.

Kar nekaj ljudi se je že odločilo, da zaradi okoljskih vprašanj ne bo uporabljalo letal.

Zanimajo vas tudi grafiti?

Grafiti me še posebej fascinirajo. To, kar me pri tej obrti najbolj navdušuje, je njeno hekersko načelo. Ne gre za to, da bi me zanimalo, kdo in kako riše grafite, temveč me vznemirja sama akcija risanja. Grafite razumem kot performativno, ne kot vizualno umetnost. Občudujem posvečenost, ki jo grafitarji izkazujejo, ne nazadnje temu podredijo vse svoje življenje. Menim, da so grafitarji eni od najbolj predanih ustvarjalcev, ta dejavnost pa opredeljuje vse ravni njihovega življenja. Gre za proces, ki se nikoli ne konča. Bolj za način življenja kot za umetniško prakso.

Tudi sami delate grafite?

Nisem dober grafitar, ker sem prevelik perfekcionist. Prav tako ne bi tvegal svojega življenja za umetniško prakso. Ne bi plezal na strehe in v tunele, da bi narisal grafit.

Heker, umetnik in grafitar – poudarjate vzporednice?

Mislim, da skozi svoje delo počnem to, kar umetnost počne že dolgo časa, to je, da prikazujem nevidno ali spregledano. Želim, da bi na družbeno okolje in kontekste pogledali skozi drugačno perspektivo. Velik vpliv je pri tem name imel internet, ki ga obravnavam skozi odprtokodni sistem, a ne v tehničnem, temveč v družbenem smislu.

Tehnologijo obravnavate skozi njeno emancipatorno razsežnost?

Tehnologijo je treba razumeti kot orodje za opolnomočenje posameznika, ki deluje onkraj interesov profita in presega potrošniško logiko. Mislim, da je zato pomembno sporočati, da danes obstajajo okolja, ki jih ne poganja interes kapitala. Odprtokodna skupnost, na primer, ni utemeljena na načelu ustvarjanja profita, temveč jo poganja darovanje. To je njen temelj. Ne mislim, da bi vse moralo obstajati na teh temeljih, a pomembno je, da ta okolja so. Splet, ki se je spremenil v svet Facebooka in YouTuba, mi ni blizu, saj je internet naselil profit. Sam sem videl prednost spleta v možnosti, da je posameznik lahko pridobil nekurirani glas.

Pa bi si res vedno želeli možnosti nekuriranega glasu, če samo pomislimo na vse nestrpne izjave, ki smo jim lahko priča na spletu?

Seveda ne. Čeprav mislim, da smo tudi v tem vedno boljši. S tem, ko postaja starejši internet, imamo tudi mi vse več izkušenj z njim, tako tudi s filtriranjem nestrpnih glasov.

Na spletu in z vsem, kar se na njem novega pojavlja, še vedno preizkušamo in iščemo načine vedenja? Bi potrebovali pravila?

Pravila niso nujno slaba stvar. Potrebujemo pravila, da bo splet ostal odprto polje. Boj za to traja.

Eno od pomembnih vprašanj, povezanih s spletom, je tudi vprašanje naših digitalnih identitet in posameznikove spletne zgodovine.

Splet postaja vse bolj zaprt sistem in mislim, da ena od idej spleta, za katero se je treba bojevati, ta, da nismo le uporabniki, temveč da smo tudi administratorji svoje digitalne identitete. Res je, da je ta sistem sicer večji od nas, a vseeno lahko deloma tudi sami sprejemamo odločitve. Zato sam nimam računa na Gmailu in ne profila na Facebooku.

Kaj pa računalnik, je Applov?

Da, a se zaradi tega počutim krivega. (smeh) Dolgo sem se mu izogibal, a ko sem sprevidel, da bom lahko, če ga ne bom uporabljal, delal veliko manj svoje umetnosti – ker je bilo vse bolj zakomplicirano in počasneje – sem se končno odločil, da ga kupim. A kar želim povedati, je to, da na osebni ravni vedno lahko sprejemamo nekatere odločitve in izbiramo.

Ste skozi svojo umetnost bolj povezani z Ameriko ali Evropo?

Povezan sem predvsem z internetom. Sicer pa se ne počutim Parižana, a dlje ko živim stran od Amerike, zdaj bodo to tri leta, bolj čudna se mi zdi. Res pa je, da sem tudi profesionalno še vedno najbolj povezan z Ameriko. V New Yorku se še vedno počutim bolj doma kot v Parizu.