Nedelja, 3. 4. 2022, 18.50
2 leti
Če želimo biti samooskrbni, bo treba stopiti iz cone udobja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,52
2
Čas pandemije covid-19 in bližina vojne sta nas dodobra prestrašila ter pokazala, kako smo odvisni od tujih trgov, monopolnih združb. Številne nevarnosti so nas spodbudile k drugačnemu razmišljanju in dejstvu, da nihče ne bo poskrbel za nas ter da je vse odvisno od nas. Torej, kaj lahko storimo že zdaj, če bo enkrat v prihodnosti dostop do hrane omejen? Ana Vovk ima predlog: čim prej se lotiti dela na gredah in iskati načine samooskrbe.
Ddr. Ana Vovk je redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, inovatorka s področja agroekologije in specialistka za samooskrbo. Zemlja ji je k srcu prirasla že kot otroku, rojenemu na kmetiji. "Ves čas sem opazovala zemljo, brskala po prsti. Vedela sem, da bom enkrat študirala nekaj v povezavi z zemljo. A nisem želela, da bi to bilo kmetijstvo, ki zemljo izkorišča, temveč da bom zgodbi narave dala življenje. Življenje na deželi je v moji mladosti vsebovalo preveč fizičnega dela in razmišljala sem, kako bi lahko delala z zemljo, a na povsem drugačen način. Izkušnje sem pridobivala na domačih in mednarodnih fakultetah. A ker je bilo na fakultetah preveč teorije, premalo pa prakse, sem se odločila, da bom šla v akcijo po svoje. Leta 2010 sem dobila zemljo od svojega očeta in delo z zemljo na drugačen način se je začelo. Veste, nekdo mora biti tisti, ki si upa pogledati čez, drugače."
Ana Vovk je res drugačna oseba, izjemno vitalna gospa, ki teorijo prenaša v prakso. Kadar ni na fakulteti, je na svojem posestvu, na Mednarodnem učnem poligonu za samooskrbo v Dolah pri Poljčanah. Tam visoke pete zamenja za škornje in v njih teka od grede do grede. Ko se utrudi, se ustavi v svoji mongolski hiši jurti, nato pred njo spije domači zeliščni čaj in uživa ob pogledu na svoje posestvo.
"Samooskrba je več kot samo imeti svojo hrano, je stik samim s seboj, kajti rastline, ki jih jemo, so rastle z našo energijo."
Četudi se človeštvo s pomenom lokalno pridelane hrane močneje ukvarja zadnje dve leti, Ana Vovk meni, da je človeštvo prišlo v novo fazo že leta 2012. "Ugotovili smo, da denarja ne moremo jesti. Ugotovili smo, da moramo vzpostaviti sisteme, ki nam bodo pomagali pri samooskrbi. Pojavila se je potreba o vnovičnem informiranju o obdelave zemlje, kajti videli smo, da država ne bo poskrbela za nas. Do korone to še ni bilo tako izrazito, globalizem nam je kazal, kako je mogoče v naše domove pripeljati vse mogoče. Domači vrtovi in njive so postali nerentabilni, verjeli smo, da bodo globalni sistemi poskrbeli za nas in mi bomo živeli le na tipke. A po koronakrizi in zdaj pred nevarnostjo vojne so padle prave karte na mizo."
Trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, še najbolje smo samooskrbni z jajci, 95-odstotno, najnižja je samooskrba pri sadju, 36-odstotna. Z žiti smo 88-odstotno samooskrbni, z zelenjavo 48- in z mesom 84-odstotno.
"Slovenija ni samooskrbna in država se ne trudi dovolj, da bi zavarovala svoje naravne temelje. Vse je preveč vezano na globalno, odprto trgovanje, vključno z vodnimi viri. Ključno je, da začnemo spremembe delati na majhnih sistemih, in če bomo šli od spodaj navzgor, bomo močnejši, kot če bi čakali na zakonodajo."
"Moje rastline dobijo vodo edino takrat, ko jih posadim. Pozneje jo dobijo iz gred. To primerjam z vzgojo razvajenih otrok. Če bi rastlini neprenehoma nekaj dodajali, potem ima na koncu vse in pravzaprav nič. Če ji pa daš nekaj osnovnih pogojev, potem mora delati sama in dejansko dela. To v naravi deluje."
Ana Vovk poudarja pomen celostne samooskrbe, kar pomeni, da se tako utirimo v ritem narave, da ne jemo samo svojih pridelkov, temveč tudi divje rastline: spomladi jemo regrat, poleti jogodičevje, jeseni kostanj. Poudarja namreč, da ni treba gojiti vsega na vrtu, divje rastline imajo veliko mineralnih snovi in vlaknin, ki so pomembne za naše telo.
"Telo se bori proti temu, kar ni naravno, pomembno je, da razumemo delovanje narave in delujemo z njo, in ne proti njej. Vsa pridelava je nato enostavnejša, manj časa zahteva, sistemi, ki sem jih razvila, omogočajo, da človek gradi na sebi in osebnem razvoju."
Na 800 kvadratnih metrov obdelovalne površine goji rastline, s katerimi se samooskrbuje in jih tudi prodaja v zemljanki na posestvu. Na pred leti nerodovitni zemljini se zdaj širijo različni tipi gred, od gomilastih do visokih, ki zagotavljajo številne kakovostne pridelke. "Skupna lastnost teh pristopov je, da olajšajo delo, da porabimo ostanek rastlin za rast novih in da pridelamo hrano brez kemikalij."
"Slovenija je bila do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja zelo samooskrbna država. Nato se je začela krepiti globalna in finančna povezanost, majhne sisteme je bilo treba zapreti. Monsanto in Bayer imata trenutno vse pod sabo, dopoldne vam eni prodajo strupe za rastline, popoldne zdravila za vas. Zadaj je ogromen kapital, ki želi, da bi bili ljudje odvisni od njihovih sistemov. In ko enkrat postaneš odvisen, potem nisi več kreativen, ne misliš več s svojo glavo in lahko te je voditi."
Na tej velikosti bi se lahko oskrbovala tudi štiričlanska vegetarijanska družina. "Če člani družine jedo meso, potrebujejo 20-krat več površine, kot če se prehranjujejo rastlinsko. Za rastlinsko prehrano štiričlanska družina potrebuje 800 kvadratnih metrov, s tem da hrano prideluje po sistemu naravnega kmetovanja. To pomeni, da goji hrano po vertikalnih sistemih, ki dajo večji pridelek."
"Naše grede ne potrebujejo hlevskega gnoja. Hlevski gnoj ima preveč dušika in nekatere rastline zaradi tega sploh nočejo rasti. Slovenski vrtovi so pregnojeni, saj tradicionalni vrtičkarji ves čas nekaj dodajajo."
Prvi korak k odločitvi, da greste na pot samooskrbe, je, da se sami pri sebi odločite za takšen korak. Potrebna je svobodna odločitev, da si želite živeti bolj odgovorno in polno.
"Treba se je zavedati, da bo treba delati, da boste odvisni od zunanjih dejavnikov in da bo za pridelek potrebne nekaj vztrajnosti. Ko je odločitev v vas tako močno zasejana, postane delo na zemlji veselje in rekreacija."
Prvi korak, kako se lotiti samooskrbe
Najprej si morate pripraviti kompost za gredice, potem si je treba pripraviti semena, iz semen sadike in glede na letni čas začnete gojiti rastline, ki jih najbolj potrebujete v prehrani. To so kapusnice, torej zelje, brokoli, cvetača, blitva, špinača, temnolistna zelenjava je zelo pomembna za telo. "Žita lahko gojimo, če imamo večje površine, ki so dostopne tudi mehanizaciji, ker ročno dandanes ne moremo spraviti žit. Zato je bolje, da na manjših parcelah gojimo samo tisto, kar lahko ročno pridelamo, medtem ko žita kupimo od znanega pridelovalca.
"Popolna, stoodstotna samooskrba ni mogoča, ker pri nas še vedno ne raste vse, kar potrebujemo, kupimo npr. sol, olivno olje in kar potrebujemo za predelavo naših pridelkov. Če nam uspe 80-odstotna samooskrba, je to idealno."
Kako narediti gredo?
Imate torej nekaj zemlje, treba se je lotiti gred. Vseeno, kakšno gredo boste pripravili, način izdelave je podoben: ena tretjina lesa, ena tretjina volne in ena tretjina zemlje. Na dno daste debelejše veje, potem pa tanjše. Les do pet centimetrov na debelo prekrijete s kartonom ali časopisnim papirjem. Nato dodate volno, stari tekstil ali listje, najboljše je, da imate čim bolj vododržne materiale, ki imajo veliko vpojno sposobnost. Na vrh volne ali tekstila dodate listje ali seno, ne pa slame, ker ima manjšo vpojno moč. To plast pohodite in nato gredo dopolnite s plodno zemljo. Če je nimate, jo lahko naredite sami. Zemlji dodajte kompost in jo premešajte. Nikar svežega hlevskega gnoja.
"Bistvo je, da najdeš sistem, ki je združljiv z naravo."
Rastline, ki ne smejo manjkati na vašem vrtu
Ko boste zasadili svoj vrt ali gredo, Ana Vovk predlaga, da med njih zasadite še rastline, ki nosijo vzdevek: Ne sme manjkati na nobenem vrtu. Facelija je roža, ki cvete temnovijoličasto in ima vonj po medu. Privablja čebele, ose in vse druge opraševalce in nam tako pomaga pri opraševanju naših rastlin. Njene korenine pomagajo rahljati zemljo. Manjkati ne sme pegasti badelj, ki je uradno zdravilo za jetra in čiščenje telesa. Zelo dobro uspeva povsod. Semena s pomočjo terilnice teremo in jih uporabimo v neposredni prehrani ali kot čaj. Tretja pomembna roža je žametnica ali tagetes. Odlično pomaga pri preganjanju polžev. Sadi se jo med solato in buče, saj močan neugodno vpliva na parazite.
Številni poslušalci
Na svojem posestvu ima skoraj tedenske oglede, razna predavanja. Posebej zna navdušiti svoje študente, ki so naveličanih digitalnih informacij in teorije ter želijo nekaj več.
"Vedeti moramo, da je prst podobno kot mi živi organizem. Potrebuje hrano, vodo, zrak in zaščito. To ji moramo dati, klasični sistemi kmetovanja ji tega ne dajo. Dajo ji le umetna gnojila. To je podobno, kot bi nas priklopili na cevke in če bi jih odklopili, bi umrli."
"Mladi potrebujejo življenjska znanja, kajti vedo, da bodo živeli v težjih razmerah, kot sem recimo živela jaz. Leta 2050, ko bom jaz stara že blizu devetdeset let, bo ta generacija v najbolj produktivni dobi, a takrat se kaže, da bo tukaj življenje zelo neugodno zaradi podnebnih sprememb. Mladi nočejo teorije, ki ne da rezultatov. Radi so kreativni in ko vidijo rezultat svojega dela, je narava za njih veliko večja motivatorka kot pa računalnik."
Vovkova meni, da je znanost čisto v redu, a ni samo statistika. Znanost bi morala biti bolj holistična, potrebuje tudi duhovno komponento. "Človek ni samo fizično bitje, je tudi duhovno. Nujno potrebujemo še druge stvari za opolnomočenje. K sreči se je v zadnjih desetih letih zgodil preboj v ljudeh, da kmetovanje ni mogoče zgolj po uveljavljenih metodah. Kajti zaradi njih so v preteklosti naše babice in dedki trdo delali, a na koncu bili lačni. Imamo spoznanja, da lahko na drug način, enostavnejši način dosežemo več."
Ana Vovk živi v jurti, mogolski hiši.
"Narava ponuja številne priložnosti, a treba je delati. Nič ne pride samo po sebi, treba je stopiti iz cone udobja. S pomočjo dela na zemlji se človek največ nauči o življenju: če želiš žeti pridelke, moraš delati in ob tem negovati pridelek in sebe. Da včasih kljub vsemu ne uspe, da je treba kdaj počakati in da je včasih treba poiskati drugačno pot."
"V Sloveniji je veliko opuščenih območij, kjer so priložnosti za delo. Ne vem, zakaj ljudje še kar čakajo na zadnjo kocko. Vsi je ne bodo dobili."
Globoka povezanost z naravo in samim seboj sta prvi korak k samooskrbi. "Če smo se v preteklosti zanašali na odgovorne vladne sisteme, bo treba zdaj izhajati iz globljih življenjskih modrosti. Na koncu pa je tako vse odvisno od nas," sklene Ana Vovk. Torej, posadite prvo sadiko!
"Na enostavne načine lahko pridelamo veliko hrane, kajti na naravni način pridelana hrana človeku vrača energijo, ga dela vitalnega. Takšen človek si upa več, zna pogledati čez rob, ščiti sebe pred vplivi kapitala."
Kaj in kako saditi na balkonu?
Ana Vovk priporoča, da večje posode napolnite z listjem, jim dodajte zemljo, ki bo listje stisnila navzdol. "Voda se vpije v listje in nato korenine vlečejo nase vodo od spodaj, zato ni treba veliko zalivati. Zemlja se na vrhu tudi ne zbije in ves čas ostaja rahla. Dovolj bo zalivati enkrat na teden."
Čisto vse rastline niso primerne za balkone, sploh ne visok fižol, ker nima rad vetra na balkonih.
Najprimernejše rastline za balkone: vse vrste paradižnikov, čili, paprika, zelišča, zelenolistna zelenjava.
Glinene posode so primerne za balkone, a pozimi jih prenesite v notranje prostore, da zaradi vlage ne počijo.
2