Petek, 28. 2. 2014, 14.28
9 let, 11 mesecev
Anna Calvi v Kinu Šiška, "ne" Kulturnemu evru pred centrom urbane kulture
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4
Še pred začetkom koncerta britanske glasbenice Anne Calvi, medtem ko je v Katedrali Kina Šiška že nastopala Aphra Tesla Operating System Incorporated Slave Machine, je pred vrata centra urbane kulture stopila skupina fotografov in novinarjev. Zbrali so se, da bi rekli "ne" družbenoodgovorni pobudi Kina Šiška, poimenovani Kulturni evro, ki je začela veljati prav včeraj, 27. februarja.
O pobudi Kina Šiška se je že veliko pisalo, še več govorilo, mnenja pa so različna. Kino Šiška je s pobudo o oblikovanju kulturnega sklada v podporo mladim ustvarjalcem, v katerega se bodo stekali od podeljenih vstopnic zbrani obvezni prispevki dveh evrov, sprožil različne odzive. Na iniciativo Kina Šiška se je, potem ko jo je podprlo kar nekaj medijev, prek družabnih medijev, prek društva novinarjev in novinarskega sindikata, kritično odzvala skupina fotografov in novinarjev, nekaj pa se jih je na protestu pred Kinom Šiška tudi zbralo. Opozoriti so želeli, da se ne strinjajo z načelom obveznega samoprispevka v primerih, ko v prostore kulturne institucije vstopajo po profesionalni dolžnosti. Torej ko gre za poročanje o posameznem dogodku.
Med zbranimi je fotoreporter Borut Krajnc povedal: "Težko sprejmem, da moram za opravljanje dela plačevati. Prav tako smo sami v podobni stiski kot kulturniki. Razumem uvedbo prostovoljnega prispevka, težko pa razumem obvezni prostovoljni prispevek. Ideja je sicer lepa, vendar je njena težava v tem, da je uvedena skozi obvezo."
Fotograf Miro Majcen je svoje nestrinjanje s Kulturnim evrom pojasnil z naslednjimi besedami: "Ne strinjam se z ukrepom obveznega samoprispevka v Kinu Šiška, pri katerem med zastonjkarje vključujejo tudi novinarje in fotografe, ki v Kino Šiško pridemo delat. Težava je, da se daje vse v en koš. Mi nismo zastonjkarji, saj pridemo sem poročat, zato je ena izmed naših zahtev, da se obvezni samoprispevek spremenil v prostovoljni prispevek. V tem sta nas podprla tudi Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije, enako mnenje je dalo tudi ministrstvo za kulturo."
Nestrinjanju zbranih, ki so kritični predvsem od nerazločevanja med novinarskimi akreditacijami in drugimi vabljenimi gosti, je svoje dodal še fotograf Srdjan Živulović: "Profesionalna etika mi ne dopušča, da bi za svoje delo plačeval. Že 22 let in pol delam za Reuters in v enem od členov moje pogodbe z agencijo je zapisano, da nikoli ne smem za nič, kar počnem kot fotoreporter, plačati, torej si ne smem kupiti niti akreditacije. V nasprotnem primeru bi izgubil službo. Uvedeni samoprispevek mi tako onemogoča poročati iz Kina Šiška."
Ob tem je direktor Kina Šiška povedal še naslednje: "Ko sem sam pred leti pisal prispevke, kritike, sem zaradi čiste vesti vedno vztrajal pri tem, da sem vstopnico v celoti plačal. Vedno sem odklonil vsakršno zastonjsko vstopnico. To je bila moja praksa. Zakaj se je ta sistem plačevanja vstopnic podrl? Sprašujem se, ali ta ni ravno v prid medijskim hišam, ki si na tak način zmanjšujejo stroške?"
V pogovoru z zbranimi nasprotniki pobude Kulturni evro v delu, ki zadeva novinarske akreditacije, je tako, kot je poudaril Kardum, prišel do izraza občutljiv socialni položaj delujočih v medijih. Ob tem so zbrani izrazili zaskrbljenost, da bo sledil učinek snežne kepe, torej da bodo obvezne samoprispevke uvedli tudi v drugih kulturnih institucijah. Predvsem pa znova in znova poudarjali problematičnost obveznosti samoprispevka, ki bi se moral spremeniti v prostovoljno gesto.
Na kulturnih dogodkih se tako res velikokrat pojavljajo po profesionalni dolžnosti, pa verjetno tudi zaradi osebnih afinitet in odnosa, ki ga gojijo do kulturne produkcije. Vendar je bilo z uvedbo projekta Kulturni evro mogoče slišati, da novinarji ne morejo plačevati za to, da lahko delajo. Časi za novinarje, pa tudi druge oblike prekernega dela res niso cvetoči, vendar pa gre pri tem za vprašanje percepcije pobude Kulturnega evra na eni strani in na drugi strani za vprašanje redefiniranja zastavljene iniciative na določenih ravneh.
Prispevek bi tako bilo bolje kot plačilo razumeti kot akt solidarnosti in podpore za to, za kar nam je mar. Torej kulturo, kajne? Gre za prispevanje v nastajajoči kulturni sklad, s katerim bo enemu izmed mladih ustvarjalcev ali skupini omogočeno, da bo uresničila svoj projekt. V Kinu Šiška pa morajo razmisliti, ali bi morda v primerih novinarskih akreditacij, ko gre za poročanje z dogodka, obvezni prispevek opredelili kot prostovoljni oziroma ga v tem primeru ukinili. Ta bi tako zadeval predvsem fotografe, ki pa jim že tako ali tako tudi v zdajšnji različici Kulturnega evra prispevka ni treba plačati, saj svoje delo opravijo v prvih minutah koncerta in nato prizorišče zapustijo. Po tej plati uvedeni obvezni prispevek sploh ni sporen, saj ga fotografom v tem primeru ni treba plačati.
V svojem prepričljivem nastopu je prisotne vodila od zasanjanosti in melanholije do bolj dinamičnega in eksplozivnega glasbenega jezika. Na odru se je odražala kontrastnost ustvarjalke, ki je bila v trenutkih brez glasbe na odru redkobesedna, zadržana in celo nekoliko skromna pred odobravajočimi poslušalci, zato pa toliko bolj vživeta in izživeta ter suverena ob drsenju po kitari in oblikovanju vokala. Svoje so dodale še odrske luči in fotografska ozadja narave z različnimi razpoloženjskimi toni.
Anna Calvi si je pozornost na Otoku prislužila, ko je leta 2010 opozorila nase s skladbo Jezebel, električno priredbo klasike Edith Piaf. Njeno igranje opisujejo kot sprehod od kitare Jimmyja Hendrixa do temačnosti Nicka Cava. Že prvenec ji je prinesel nominacije za vrsto glasbenih nagrad, med drugim za Mercury Music Prize. Leta 2012 je bila na podelitvi nagrad brit nominirana tudi za najboljši preboj na britanski sceni.
