Bulimija nervoza

Zaradi tega ima pomanjkljiv nadzor nad lastnim hranjenjem in uporablja nadomestna neustrezna vedenja za zmanjšanje telesne teže. Razsežnosti Še pred nekaj leti je za tovrstno motnjo obolevalo približno dva odstotka vsega prebivalstva, danes se je ta delež zvišal na dobrih pet odstotkov, nekatere raziskave pa kažejo tudi večje razsežnosti. Podatek kaže, da je motnja veliko bolj pod vplivom sociokulturnih zahtev kot npr. anoreksija, razsežnost katere je skozi zgodovino precej stabilna. Za bulimijo nevrozo oboleva približno od sedem- do osemkrat več žensk kot moških. Motnja se večinoma začne pojavljati na prehodu med mladostništvom in zgodnjo odraslo dobo, lahko pa se pojavi tudi prej. Osebe s to motnjo imajo večinoma normalno do zmerno povečano telesno težo. Ker motnja ni vidna navzven (kot je to npr. pri anoreksiji nervozi), jo oseba lahko skriva tudi več let, preden so posledice motnje tako izrazite, da potrebuje strokovno pomoč. V ozadju motnje so čustvene težave, predvsem hudi občutki sramu ter nizka samopodoba in samospoštovanje.

Kako vem, da imam bulimijo nervozo?

Kot vsaka motnja, ima tudi bulimija svoje značilnosti. Indeks telesne mase (ITM*) je pri bulimiji višji od 17,5, ponavadi nekje okoli 20–25. Značilno je ponavljajoče prenajedanje, ki si sledi v krajših časovnih presledkih, kot bi bilo to običajno za normalno hranjenje. Količina vnesene hrane je izrazito večja kot pri običajnih obrokih, ker oseba ne zmore nehati s hranjenjem oziroma nadzorovati količine vnesene hrane. Po epizodi hranjenja sledi nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečevanje pridobivanja telesne teže. Najpogosteje je to bruhanje, sicer pa tudi zloraba odvajal (laksativov in diuretikov), prekomerna telesna dejavnost ali faza abstinence oziroma omejevanja hrane. Takšni cikli prenajedanja in nadomestnih vedenj so ustaljeni in trajajo vsaj dvakrat tedensko v obdobju vsaj treh mesecev.

Oblike bulimije Poznamo dva tipa bulimije nervoze, in sicer: • purgativni tip ali čistilni tip, pri katerem oseba med ponavljajočimi epizodami prenajedanja samodejno izzove bruhanje in/ali zlorabi odvajala ali klistir za praznjenje. Tovrstno obliko najdemo pri približno 75 odstotkih oseb z bulimijo nervozo; • nepurgativni tip ali aktivni tip, kjer med epizodami prenajedanja sledijo vedenja postenja od hrane in prekomerne telesne dejavnosti. To obliko motnje ima okoli 25 odstotkov oseb z bulimijo nervozo.

Posledice bulimije nervoze

Bulimija lahko s svojim značilnim potekom prenajedanja in redukcijskih vedenj (prenajedanja, zlorabe odvajal) povzroči kar precej telesnih težav. Osebe s to motnjo imajo pogosto povečan želodec, vnet požiralnik, uničeno zobno sklenino in karies. Možne so tudi krvavitve iz želodca, spremembe na sluznici debelega črevesa, hemeroidi in prebavne motnje. Poleg tega sama motnja vpliva tudi na pojavljanje drugih duševnih motenj, predvsem depresije in anksioznosti, kar skupaj z bulimijo predstavlja veliko oviro pri osebnostnem in socialnem funkcioniranju osebe. To potrjuje ali celo krepi neustrezne občutke samospoštovanja in še bolj utrjuje simptome bulimije, vse skupaj pa deluje kot sklenjen krog duševne nemoči.

Zdravljenje

Zdravljenja bulimije nevroze si tako kot drugih motenj hranjenja danes ne moremo predstavljati brez uporabe psihoterapevtskih tehnik. Psihoterapija se lahko izvaja individualno ali skupinsko, pri čemer skupinska psihoterapija večinoma daje boljše rezultate. V začetnih fazah zdravljenja se večinoma uporablja predvsem psihoedukacija in vedenjsko-kognitivna psihoterapija, kasneje pa v kombinaciji tudi druge psihoterapevtske oblike, predvsem interpersonalna, psihodinamska in družinska psihoterapija. Namen psihoterapevtskega zdravljenja je v prvi fazi vzpostavitev ustreznejšega odnosa do hranjenja in obvladovanja neadekvatnih vedenj, povezanih s hranjenjem, postopno pa tudi prepoznavanje vzrokov in sprožilnih dejavnikov pri nastanku bulimije nervoze. Ker je to čustvena motnja, je znotraj psihoterapije veliko poudarka na prepoznavanju in obvladovanju čustev ter z njimi povezanih neadekvatnih prepričanj o sebi in zunanjem svetu. Cilj je predvsem izboljšanje samospoštovanja in stabilnejše čustvovanje, kar posledično prinaša večjo gotovost vase pri spopadanju z vsakodnevnimi in življenjskimi izzivi. Poleg psihoterapije se za zdravljenje bulimije nervoze lahko uporabljajo tudi določena psihiatrična in druga zdravila, ki pa motnje same po sebi ne odpravijo, ampak so le v pomoč pri procesu psihoterapije oziroma pri pridruženi simptomatiki.

* ITM (indeks telesne mase) je razmerje med telesno maso, izraženo v kilogramih, in kvadratom telesne višine, izraženim v metrih.