Peter Prevc
Sreda, 21. 2. 2018, 4.00
6 let, 1 mesec
Komentar
Jaka Lopatič: Pogled v ogledalo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,83
3
Slovensko skakanje na olimpijskih igrah v Pjongčangu je bilo brez presežkov. Cilj je bila medalja. Četa Gorana Janusa je bila občutno oddaljena od tega podviga. Povprečno skakanje je odraz vse sezone, ki je imela sicer nekaj prebliskov. Konkurenca je videti preveč oddaljena. Treba je razmišljati o drugačnih prijemih.
Ko je Goran Janus s svojo ekipo leta 2011 prišel na čelo slovenskih skokov, se je začela pisati pravljica, katere vrhuncev je bilo ogromno. Kot prvi je Robert Kranjec leta 2012 osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih, nato pa se je bera medalj in pokalov kopičila kot po tekočem traku.
Peter Prevc je bil osrednja gonilna sila pri zbiranju odličij in pokalov. Vrhunec je bila njegova sezona 2015/16, v kateri je osvojil vse, kar se osvojiti da. Skoraj ga niso mogli spraviti iz zraka, doma pa je že imel medalje z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev.
Po tej briljantni sezoni je slovenski val počasi začel popuščati. Vsi smo se razveselili prihoda mladega Domna Prevca, ki je bil s svojim načinom skakanja in izjemnim začetkom ter štirimi zmagami prava popestritev v naši reprezentanci. Navduševal je tudi privržence skokov v tujini. A je na žalost zdaj 18-letnik počasi začel izgubljati zagon, v letošnji sezoni pa ne more najti pravih občutkov.
In prav on je bil lani s šestim mestom naš najboljši skakalec v svetovnem pokalu, njegov brat Peter pa deveti. Ko se je poleti oblikovala manjša ekipa petih A-reprezentantov, so vsi v en glas poudarjali, da je to tisti pravi način, saj se lahko posameznikom bolj posvetijo. A pravega rezultata ni bilo.
Kranjca, Jurija Tepeša in Anžeta Laniška med elito ni na spregled, izpustili pa so vse vrhunce sezone. Od petih prvokategornikov sta med elito dejavna le najstarejši Prevc in Anže Semenič. Res je, da so slovenski skakalci osvojili bronasto odličje na svetovnem prvenstvu v poletih – vodstvo si je ta cilj najverjetneje postavilo ob računici, da bosta tam letela tudi priznana letalca Kranjec in Tepeš – a na navadnih skakalnicah, na katerih skačejo skoraj vso sezono, z redkimi prebliski ne najdejo stika z vrhom.
V svetovnem pokalu šele na 15. mestu najdemo najvišje uvrščenega Slovenca. Jernej Damjan, ki se lahko ob Semeniču pohvali z eno zmago v tej sezoni, je zasidran prav tam. Vendar Jernej ni član A-reprezentance in je poleti treniral sam ter z B-ekipo pod vodstvom Igorja Medveda.
Rezultati kažejo, da slovenski orli nimajo dobro razprtih kril, da bi konkretneje ogrožali najboljše. Norvežani, Poljaki, Nemci so daleč pred nami in predvsem številčnejši. Vsi v večini nastopajo z osrednjimi aduti, ki so jim v pripravljalnem obdobju posvečali največ pozornosti, pri nas pa večine prvokategornikov sploh ni v svetovnem pokalu. Na prestižni novoletni turneji so na primer skakali trije iz mlade A-reprezentance (Timi Zajc, Tilen Bartol in Žiga Jelar), ki jo vodi Gorazd Bertoncelj.
Videti je, da slovenska reprezentanca potrebuje nove smernice. Pogled v ogledalo je nujen. Naliti si je treba čistega vina in spet poskušati poiskati pot, ki vodi do najboljših reprezentanc. Trenutno smo namreč v velikem zaostanku.
3