SiolNET. Sportal ZOI Peking
5,21

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Iztok Kvas, tehnični delegat FIS

Slovenec o kitajski izkušnji: Bizarnosti kitajskega mehurčka s tehtnim razlogom

5,21

termometer

Iztok Kvas
Mariborčan Iztok Kvas je novembra lani doživel vse bizarne razsežnosti kitajskega olimpijskega mehurčka, a se zaveda, da je bil ta ustvarjen z razlogom. Foto: Ana Kovač

Kitajci ničesar ne prepuščajo naključju. To je na lastni koži izkusil tudi Mariborčan Iztok Kvas, ki je konec lanskega leta na prizorišče zimskih olimpijskih iger v Peking potoval kot tehnični delegat Mednarodne smučarske zveze, tam pa doživel vse mogoče bizarnosti, ki jih ponuja najnovejši, covidnim razmeram prilagojen olimpijski mehurček. "Kar zadeva organizacijo, bodo igre vrhunske, a zaradi situacije brez pravega olimpijskega čara" napoveduje, "kar zadeva logistiko, pa upam, da bo olimpijcem bolje, kot se je godilo nam."


Kvas je med drugim tudi vodja tekem svetovnega pokala v spustu z gorskimi kolesu na Pohorju. Kvas je med drugim tudi vodja tekem svetovnega pokala v spustu z gorskimi kolesu na Pohorju. Foto: Ana Kovač V tokratnem Sobotnem intervjuju gostimo Iztoka Kvasa. Mariborčan je znan po mnogih dejavnostih, predvsem povezanih z deskanjem in gorskim kolesarstvom ter organizacijo dogodkov. 

V preteklosti je počel marsikaj in tudi danes počne marsikaj. Bil je deskar, v obdobju med letoma 2002 in 2010 direktor slovenskih deskarskih reprezentanc pri Smučarski zvezi Slovenije, potem pa se je povsem posvetil gorskemu kolesarstvu.

Vseskozi je bil ključen člen pri razvoju Bike Parka na Pohorju. Danes je direktor tekem svetovnega pokala v kolesarskem spustu na Mariborskem Pohorju, vodja regijske pisarne Olimpijskega komiteja Slovenije v Mariboru, pred kratkim pa je na svoj seznam zadolžitev dodal še gostinstvo. Kvas je tudi predsednik Društva gorskih kolesarjev Pohorje in tehnični delegat (za smučarski in deskarski kros) pri Mednarodni smučarski zvezi, kar je bila rdeča nit našega pogovora.

Sogovornik je bil namreč novembra lani kot tehnični delegat FIS prisoten na tekmi svetovnega pokala v deskarskem in smučarskem krosu v Secret Gardnu na Kitajskem, ki je služila kot olimpijska generalka.


Prvi pogled ob prihodu na pekinško letališče. Osebe v skafandrih. Prvi pogled ob prihodu na pekinško letališče. Osebe v skafandrih. Foto: Ana Kovač

Zadnji teden novembra lani ste odpotovali na Kitajsko. Je bilo to, kar ste doživeli, precej drugače od tistega, kar ste pričakovali?

Seveda. Kaj naj rečem? Izkušnja je bila precej zanimiva.

Ker je na Kitajskem za vse predvidena tritedenska karantena, in to ne glede na njihov cepilni status, smo morali na Kitajsko vstopiti kot mehurček. Bilo nas je med 300 in 400 – tekmovalcev smučarskega in deskarskega krosa, trenerjev in preostalega tehničnega osebja.

Potovali smo z letali Air China, in sicer s treh lokacij – iz Pariza, Milana in Frankfurta. Vse od vstopa na letalo v Frankfurtu do vrnitve smo bili hermetično zaprti v mehurček, kar pomeni, da nismo smeli imeti nobenega stika z lokalnim prebivalstvom, razen z ljudmi, ki so delali na prizorišču olimpijskih iger in ki bodo tam delali tudi v času olimpijskih iger.

Naše tekme so bile na prizorišču Secret Garden, ki je rezervirano za vse deskarske discipline in discipline prostega sloga, sam pa sem bil kot tehnični delegat FIS zadolžen za štart tekmovalcev. 

"Najlažje je biti tehnični delegat na najvišje rangiranih tekmah, zato ker tam vse poteka uigrano, vsak ve, kaj počne, precej drugače je na nižje rangiranih tekmah." "Najlažje je biti tehnični delegat na najvišje rangiranih tekmah, zato ker tam vse poteka uigrano, vsak ve, kaj počne, precej drugače je na nižje rangiranih tekmah." Foto: Ana Kovač

Kitajci so se na igre temeljito pripravili. Svoje prebivalstvo so skušali navdušiti za zimske športe, zgradili so infrastrukturo. Kako bi jo ocenili?

Infrastruktura je pripravljena, tudi hoteli so odlični. Je pa seveda zaradi epidemije vse skupaj precej drugače, kot bi bilo v drugih časih. 

Že ob vstopu v hotel, na recepciji ni bilo žive duše. Namesto receptorja nas je pričakal robot. V našem hotelu ni bilo restavracije, jedli smo hrano, ki so nam jo dostavili pred sobo, kjer smo imeli mikrovalno pečico in si pogreli obrok.

Tekmovalci so imeli glede tega nekoliko boljše pogoje kot mi.

Sobotni intervju

Kako je videti prizorišče? Spominja na umetno tvorbo, brez naključnih ljudi?

Da, vse je precej umetno. Drugih ljudi, kot so prostovoljci, ki so delali na dogodku, in ljudje, ki so bili vpleteni v samo tekmovanje in pripravo na olimpijske igre, tam nisem videl. 

Tudi ob pristanku na letališču v Pekingu tam ni bilo drugih ljudi razen tistih, ki so bili tam prisotni zaradi nas.

Terminal je bil zaprt. Kot bi bili v hiši duhov.

Pričakali so nas ljudje v skafandrih, ki so imeli na hrbtu napisano, kakšna je njihova vloga. Ali gre za pilota ali stevardeso, voznika avtobusa ali hotelsko sobarico. Vsi so bili oblečeni v bela zaščitna oblačila.

Olimpijska vas Džangdžjakov. Olimpijska vas Džangdžjakov. Foto: Reuters

Tudi samo potovanje je bilo precej grozno. Let je trajal 10 ur, potem pa so nas še deset ur spravljali z letališča. Že prej smo bili obveščeni, da tople hrane na letalu ne bo, zato smo se načrtno najedali že na frankfurtskem letališču. Kupili smo si po 10–15 cheeseburgerjev, saj je bilo to edino, kar smo jedli v naslednjih 24 urah (smeh). 

Po pristanku so nas ponovno testirali, potem pa smo še celo večnost iskali prtljago, saj ta zaradi varnosti ni smela iti čez terminal in nas je čakala nametana na kupu.

Sledila je vožnja proti hotelu. Namesto običajne dvourne vožnje smo se cijazili štiri ure. Ker so avtobusu ni bilo stranišča, so nekatere tekmovalke malo potrebo opravljale kar v flaško.

Niso nas spustili iz avtobusa, na kitajsko ozemlje nismo smeli. No, na poti nazaj proti letališču smo si izposlovali vsaj to, da smo imeli vsaj stranišče na avtobusu.

Prtljaga zaradi varnosti ni smela čez terminal, ampak jih je počakala zložena na kup. Prtljaga zaradi varnosti ni smela čez terminal, ampak jih je počakala zložena na kup. Foto: Ana Kovač

Vozili smo se v konvoju. Mi v sredini, pred nami in za nami pa spremstvo policijskih vozil.

Kitajci ničesar ne prepuščajo naključju. Zavedali so se, da bi bili zaradi okužb lahko prisiljeni odpovedali olimpijske igre, česar si seveda ni nihče želel.

Na lastne oči ste tudi videli, kako je, če je nekdo pozitiven na testiranju.

Da, takoj ob pristanku v Pekingu smo imeli novo PCR-testiranje, kjer sta bila pozitivna dva trenerja in ruska tekmovalka.

Ko se je izkazalo, da je njihov test pozitiven, so naš konvoj ustavili sredi avtoceste, jih povabili v rešilec s policijskim spremstvom, ničesar niso smeli vzeti s seboj, niti torbe, niti telefona, in odpeljali v sanatorij v bližino Pekinga.

"Niti enega človeka nismo videli, samo ljudi v skafandrih, ki so imeli na hrbtu napisano, kaj počnejo." "Niti enega človeka nismo videli, samo ljudi v skafandrih, ki so imeli na hrbtu napisano, kaj počnejo." Foto: Ana Kovač

Naslednje jutro so jih testirali ponovno. Tekmovalka je bila še vedno pozitivna, trenerja pa negativna, a sta morala ostati še dodaten dan, da so ju ponovno testirali in izpeljali cel kup preiskav. Od rentgena, vzeli so jima osem epruvet krvi … Vem, da je morala posredovati celo švicarska in ruska ambasada, FIS, MOK, da so ju nazadnje le pripeljali na prizorišče tekme.

Ponavljam, Kitajce po svoje razumem, zanje smo predstavljali nevarnost. Če bi se na primer ustavili na bencinski črpalki, bi morali vsi, ki so bili tisti dan na črpalki, za 14 dni v karanteno. Tudi vsi, ki so v času izvedbe tekmovanj sodelovali z nami, so morali najprej teden dni ostati v hotelski karanteni in nato še teden dni v domači.

Kitajci ničesar ne prepuščajo naključju. Vsakega, ki vstopi v njihovo državo, natančno pregledajo. Kitajci ničesar ne prepuščajo naključju. Vsakega, ki vstopi v njihovo državo, natančno pregledajo. Foto: Guliverimage

Tudi v hotelu ni bilo nobenih ljudi?

Pričakala sta nas dva v skafandru, ki sta opravila PCR-test, drugih ljudi nisem videl. Izmeriti smo si morali tudi temperature, brez meritve si še dvigala ne moreš priklicati. Testirali so nas vsako jutro med 5.30 in 6. uro. Potrkali so na vrata in vzeli bris iz žrela. V dveh tednih so me testirali šestnajstkrat.

Najbolj sem se bal tega, da bi bil po koncu tekmovanja pozitiven in bi moral ostati na Kitajskem.

Ste sploh videli človeka brez skafandra?

Brez skafandra so bili samo ljudje, ki so delali na progi, se pravi sodniki, vodje proge, "lokalci", ki bodo delali na igrah, gorska reševalna služba, predstavniki za stike z mediji.

Bili ste na Kitajskem, pa ste uspeli sploh kaj videti?

Nič. To, kar sem videl skozi okno avtobusa.

Zrak je suh, temperature nizke. V ozadju je olimpijska skakalnica, ki so jo pomagali graditi tudi Slovenci. Zrak je suh, temperature nizke. V ozadju je olimpijska skakalnica, ki so jo pomagali graditi tudi Slovenci. Foto: Guliverimage

Kakšna je klima?

Zelo suho je in mrzlo. Celo večnost traja, da se oblečeš (smeh, op. p.). Enkrat sem si zaželel, da bi se malo sprehodil, pa sta me takoj obstopila dva policista in me pospremila nazaj v hotel. Ni bilo možnosti, da bi hodil naokrog. Na prizorišču se lahko gibaš normalno, drugje pa za kaj takega nimaš možnosti.

Imeli ste možnost, da bi na Kitajskem ostali tudi med olimpijskimi igrami, a ste se ponudbi odrekli. Zakaj?

Res je, bil sem delegiran za olimpijske igre, a ko je prišlo do krčenja ekipe FIS, sem se prostovoljno dogovoril, da mi ni treba iti.

Ponudili so mi, da bi ostal celo do konca paralimpijskih iger, se pravi do konca marca, a sem se za povabilo raje zahvalil in ga zavrnil.

Zavedam se sicer, da je, ko opraviš tritedensko karanteno, življenje tam sproščeno, vsaj mislim, da je tako, a me v Sloveniji trenutno čaka preveč stvari.

ZOI Peking Foto: Guliverimage

Kakšne igre pričakujete? Sami že imate olimpijsko izkušnjo. Kot vodja slovenskih deskarskih reprezentanc ste bili leta 2006 v Torinu in štiri leta pozneje v Vancouvru. 

To bo povsem druga zgodba kot so bile omenjene olimpijske igre. Na prejšnjih igrah smo se lahko družili med seboj, lahko smo si ogledali katero od tekmovanj, v Torinu se spomnim celo koncerta skupine Jamiroquai, to je čar iger.

Zdaj pa bodo zaprti v hotelu in to bo to.

Kar zadeva organizacijo, verjamem, da bodo igre vrhunske, kar zadeva logistiko, pa upam, da bo olimpijcem bolje, kot se je godilo nam. Upam, da smo bili mi le poskusni zajčki in da bo zanje vendarle poskrbljeno drugače. Da ne bo toliko čakanja, kot je bilo to v našem primeru.

Prizorišča so pripravljena, tudi razmere bodo odlične, bodo pa zaradi trenutne situacije zagotovo to igre z grenkim priokusom. Pod zelo posebnimi pogoji, brez pravega olimpijskega čara.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin