Velika zvezda, majhna zveza

Čeprav je slovensko smučanje na velika tekmovanja že v preteklosti pošiljalo mednarodno uveljavljena in priznana imena, pa je Schladming 2013 vendarle krepko presegel dozdajšnje zvezdniške trenutke. Tina Maze je namreč že vse od prihoda na avstrijsko Štajersko v središču pozornosti, paradoksalno in kontradiktorno pa je, da prav njena veličina osvetljuje slovensko majhnost. Zgodba o Tininem zavestnem umiku iz reprezentance je ob malikovanju njenih dosežkov v zadnjih letih prerasla v skorajda mitsko pripoved, zato je na tem mestu ne gre vnovič obujati. A prav svetovno prvenstvo v Schladmingu je žal nov dokaz, da pri Smučarski zvezi Slovenije, ki sicer z neskromnim finančnim prispevkom podpira samostojni program skorajšnje dobitnice velikega globusa, ne znajo in ne zmorejo slediti rezultatski izjemnosti prve dame slovenskega športa. Slednja je kljub vsemu še vedno članica slovenske reprezentance in kot takšna, vsaj v teoriji, največja "manekenka" ter promotorka države in panožne zveze na največjem smučarskem dogodku leta.

V dobrem tednu prvenstva se je na tej ravni le težko znebiti občutka o izpuščenih oziroma zamujenih priložnostih in neustreznem ravnanju s prvo zvezdnico. To so uvideli tudi v drugih reprezentancah, v katerih bi storili marsikaj za takšno šampionko, v Schladmingu pa se ne morejo načuditi slovenskemu primeru. Do izraza je namreč prišla velika neprožnost slovenske zveze ter hkrati kadrovska podhranjenost v določenih delovnih sektorjih. Dovolj denimo povedo podatki, da je slovenska reprezentanca na čelu z Mazejevo v Schladmingu večino časa brez tiskovnega predstavnika, da ni bila organizirana niti ena sama uradna novinarska konferenca, da ob osvojenih kolajnah vodstvo zveze za pokrovitelje, opremljevalce, novinarje in druge smučarske deležnike ni pripravilo niti najbolj skromnega sprejema, da je tudi obveščanje javnosti prek uradne spletne strani in prek sporočil za medije zelo skopo in vezano izključno na tekmovanja, čeprav sta denimo zaradi zdravstvenih težav v domovino predčasno odpotovala kar dva reprezentanta, da ob prihodu tekmovalcev v cilj vselej zmanjka kakšen par slovenskih rok, saj jih skorajda kot po pravilu pričaka zgolj legendarni tehnični sodelavec Polde Flisar …

Zgodba ima seveda vedno dve plati. Ob denarni krizi in zategovanju pasu na vsakem koraku, s katerim bodo odgovorni bržkone opravičevali številne pomanjkljivosti, se v ozadju razlogov za (ne)izkoriščanje izjemnega potenciala, kar bi lahko odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj nekdaj paradnega konja slovenskega športa, skrivajo tudi pregovorno hladni odnosi med Tininim taborom in vodstvom zveze. Prisotnost slednjega je v Schladmingu prav tako zelo skromna, več kot očitno pa je, da v odnosu "team to aMaze"-SZS vnovič ne prevladujejo prav prijateljski toni. Na to namiguje tudi prvotno odločna zavrnitev Andree Massija za Tinino srečanje z novinarji ob bližajočem se veleslalomskem preizkusu. Kopja so se na ramenih sedme sile lomila že v preteklosti, tokrat tik pred vrhuncem prvenstva. Naposled je do priložnostne novinarske konference, kakršne so denimo v večini drugih reprezentanc na čelu z avstrijsko del vsakdanjika, vendarle prišlo, a ne na pobudo SZS, temveč je bila le ta plod povsem individualnega dogovora. Prav dogovor pa je tista čarobna beseda, ki v svoji osnovni in slovarsko zapisani obliki v primeru Tininega tabora in SZS prepogosto zajadra v nemirne vode.