Teja Gregorin: Tudi če ne bi osvojila medalje, bi si vzela počitek

Teja Gregorin orje slovensko biatlonsko ledino, leta 2009 je v Pjongčangu osvojila prvo slovensko biatlonsko medaljo na svetovnem prvenstvu, letos je prva posegla še po olimpijskem odličju. Po izjemnem uspehu nas je malo prestrašila z glasnim razmišljanjem o koncu kariere, a nas ob koncu sezone spet pomirila. Letos bo dopolnila 34 let, a ima motiva dovolj še za dve sezoni, nam je zaupala na Pokljuki, kjer se z reprezentančnimi kolegicami in kolegi že pripravlja na novo sezono, že 12. v svetovni biatlonski konkurenci.

Ta vaša zgodovinska sezona se je zdaj najbrž že malo usedla v spomin. Kako zdaj gledate na dogodke pretekle zime? Da, zagotovo se je vse skupaj malo umirilo, je pa res, da je bila to moja najboljša sezona do zdaj. Vesela sem, da mi je uspelo v karieri uresničiti že večino svojih skritih ciljev, nekaj pa jih vendarle še imam. Ravno to je bila nekakšna dodatna motivacija, da še nadaljujem kariero. Za zdaj sem se odločila, da jo podaljšam za dve leti, da je le neki dolgoročen cilj, če temu sploh lahko rečemo dolgoročen … Skratka, da ni samo za eno leto. Ostajam torej v tej zgodbi še nekaj časa in upam, da se mi uresničijo še tiste želje, ki se mi do zdaj niso.

Ko smo po tistem državnem prvenstvu ob koncu sezone dobili novico, da boste vseeno vztrajali v biatlonu, da vam motivacije ne manjka, smo ugibali, da mora biti eden vaših glavnih še neizpolnjenih ciljev zmaga na tekmi svetovnega pokala. Smo predvidevali prav? Da. To je čisto res, drugi cilj pa je seveda doseči odmeven rezultat tudi na domači Pokljuki. V prihajajoči sezoni bo forma usmerjena predvsem na Pokljuko. Mislim, da je potem še dovolj časa, da se forma še enkrat dvigne do svetovnega prvenstva, ki nas čaka prihodnje leto marca.

Zdaj trenirate bolj po svojem programu ali po programu glavnega trenerja Uroša Velepca? Moja ednina želja je bila, da mi po končani sezoni pustijo malo več počitka. To so čisto dobro sprejeli in zdaj treniram stoodstotno po Uroševem programu.

V kateri fazi priprav ste zdaj? Najbrž ste šele dobro začeli? Da, pri meni je to šele dober začetek, preostali so začeli že prvega maja, jaz malo pozneje, ampak v tem ne vidim kakšne nevarnosti, da bi bila zima zame slaba, kvečjemu je v tem neka prednost. Po toliko letih neprestanega odrekanja sem morala malo bolj spočiti glavo.

Najbrž si športnik, ko doseže neki status, lahko tudi sam malo kroji razpored priprav … Ah, to ni imelo nobenega vpliva, tudi če ne bi osvojila te medalje, bi si vzela čas za počitek. To sem načrtovala že dalj časa.

Verjetno tudi leta že zahtevajo malce več počitka … Drži, zagotovo ne prenesem več toliko treninga, kot ga prenesejo tekmovalci, stari 20 ali 25 let. Temu se prilagajamo. Jaz povem, koliko zmorem, trenerji vidijo, koliko zmorem, in letos bo ves trening povezan s tem, koliko bom zdržala. Da ne bomo vsega skupaj "pretrenirali".

Kakšen je zdaj vaš program priprav čez poletje? Zdaj sem še zelo na začetku, stopnjevali bomo ure treninga iz tedna v teden. Mislim, da bi morala biti v solidni formi nekako sredi avgusta, ko bom odšla tudi na ekshibicijsko tekmo v Püttlingenu malo preverit, v kakšni formi sem. To je kratkoročen program, sicer pa ni kakšnih bistvenih sprememb glede na lansko leto. Kot sem že povedala, Pokljuko si želim "oddelati" tako, kot se spodobi, in ne tako kot lani, ko ni šlo ravno vse po načrtih. Seveda pa je tukaj cel kup dejavnikov, ki vplivajo na to. Tako da … Lahko uspe, lahko pa tudi ne. Bomo videli.

Je bila zadnja Pokljuka za vas morda nekoliko slabša tudi zaradi padca forme in osredotočenosti po napornem Sočiju ter vseh sprejemih po olimpijskih igrah? Ne bi rekla, mislim, da je bil vzrok predvsem v bolezni, ne v čem drugem. Po vseh tistih rezultatih v Sočiju se mi zdi, da sem bila še bolj motivirana za domačo tekmo, ker sem pač vedela, da lahko nekaj dosežem. Razlog je bil res samo v tistem prehladu oziroma enotedenskem premoru, ki je bil posledica bolezni. Preprosto ne moreš priti nazaj tako hitro, kar se je tudi pokazalo. Proti koncu sezone je šlo vse skupaj spet v tiste normative, ki smo jih sicer pričakovali bistveno prej.

Omenili ste ekshibicijsko tekmo v Püttlingenu, na njej boste branili lansko zmago. Bo to dodaten pritisk? Ne (smeh). To je takšna sproščena tekma, nobenega pritiska ni. Je pa dobro, da vidiš, v kakšni formi si. Pridejo tudi kakšne zelo dobre tekmovalke in ti hitro dajo vedeti, kako dobro si pripravljen.

Ampak takoj, ko so dobre tekmovalke skupaj na progi, se še tako sproščen dogodek zelo hitro sprevrže v pravo tekmovanje … Da (smeh). To drži, ko se enkrat štarta, se štarta na nož. Nobenega taktiziranja ni (smeh). Vseeno mislim, da je to lepa priložnost za preverjanje forme.