Primož Ulaga: Še vedno sem predsednik SZS

Kot bi pri Smučarski zvezi Slovenije tik pred začetkom sezone želeli razbremeniti Tino Maze in preostale adute olimpijske zime, so ob koncu preteklega tedna javno pozornost preusmerili na pravo komedijo zmešnjav. V glavni vlogi se je znašel Primož Ulaga, nekdanji vrhunski smučarski skakalec in (donedavni) predsednik Smučarske zveze Slovenije. Tudi po treh prespanih nočeh vztraja, da ni odstopil, hkrati pa je v intervjuju za Sportal zatrdil, da se tudi v naslednjem olimpijskem ciklu vidi na čelu spremenjene SZS.

Gospod Ulaga, kdo je predsednik Smučarske zveze Slovenije? Uradno nisem nikoli podpisal odstopne izjave, zato ocenjujem, da sem še vedno predsednik.

Kakšen bo torej vaš prvi delovni dan v tednu? Delovnik bo sicer verjetno nekoliko drugačen kot običajno, a opravil bom svoje delo.

Ena od težav, s katerimi se utegnete srečati, bo bržčas prav priznavanje predsedniške vloge. Iz pisarn SZS sta namreč v petek prispeli kar dve uradni sporočili za javnost, v katerih je nedvoumno zapisano, da ste odstopili. Tudi člani izvršilnega odbora, ki so bili prisotni na četrtkovi seji, so enotni pri trditvah o sprejetem odstopu in glasovanju o Enzu Smrekarju, ki naj bi do januarske volilne skupščine opravljal predsedniške posle. Do odstopa je prišlo pod pritiskom …

No, potem ste vendarle odstopili … Izjava je bila izvzeta iz konteksta. Trdim, da niso bile zagotovljene osnovne pravice, ki sem jih želel. O dokumentih, ki so mi jih na seji pokazali in me bremenijo, sem želel dan ali dva razmisliti in se nato z izvršilnim odborom znova sestati v torek. Na ta predlog preostali člani niso pristali. Sledilo je enourno mučenje, po katerem sem dejal: "No, potem pa naredimo to!"

Ste bili nato navzoči, ko je IO SZS predsedniške naloge namenil gospodu Smrekarju? Da.

Za SZS je predsednik Smrekar, za vas Primož Ulaga. Kako naprej? Preveriti je treba, če je bilo na zadnji seji izvršilnega odbora vse zakonito. Osebno pa bi rad delal tisto, v čemer sem najboljši. To pa je skrb za polnjenje proračunov in držanje roke nad porabo.

Govorite o pritisku in obremenilnih dokumentih. Ste lahko bolj konkretni? Izstopajo izjave dela najboljših nordijskih športnikov, v katerih je zapisano, da sem za njih opravljal določene aktivnosti in za to predlagal tudi nagrado. Do tega na koncu niti ni prišlo. Čudi me predvsem to, da sem se pred dobrim tednom s temi športniki pogovarjal in jim dejal, da ne želim imeti prav nič, prosil sem jih le, naj podpišejo pogodbe z zvezo. Več kot očitno je, da je fante nekdo prepričal, naj se podpišejo pod te izjave.

Ali njihove navedbe zanikate? Zgodba ni takšna, kot je zapisana v omenjenih izjavah. Vse skupaj se je začelo, ko so skakalci ostali brez velikega dela nagrad za uspešnost. To je bila posledica finančnega primanjkljaja nordijskih disciplin. Prav zaradi tega sem se osebno zavzel za skakalce in se obvezal, da bom poskušal zagotoviti nove pokrovitelje. Res je, da sem dejal, da pričakujem kakšno nagrado, s katero bodo pokazali, da cenijo moje delo. Nikoli pa nismo podpisovali pogodb.

Ne glede na to, kako se bo razpletel ta klobčič, pa je več kot očitno, da vam ni do slovesa iz športno-funkcionarskih krogov. Verjetno lahko pričakujemo novo predsedniško kandidaturo. Toda po veljavnih pravilih igre, s katerimi ste imeli nemalo težav, bi bilo najbolj elegantno, da na skupščini kot "vaš" kandidat nastopi vplivni poslovnež in svoj mandat veže na izvolitev Primoža Ulage za direktorja … Tudi ta pot je možna. Trdim pa, da bo kljub vsemu treba spremeniti statut zveze. Le ta mora zagotavljati dobro delo in ne zapirati vrat. Če bo ostal tak, kakršen je, ne vidim osebe, ki bi lahko dobro delala. Smučarska zveza potrebuje na svojem vrhu pravo ekipo. Treba je delati, ustvariti več in ohranjati vitalnost. Posamezne discipline morajo delati pod taktirko vodstva. Zveza mora delovati kot uspešno podjetje, ki troši le toliko, kolikor ima na voljo.

Katere predlagane spremembe statuta bi označili za ključne? Izvršilni odbor bi moral postati posvetovalno telo. Naloga pravega vodstva zveze pa bi bilo poslovanje. V tej strukturi na vrhu vidim organ, sestavljen iz oseb, ki se dnevno srečujejo s poslom. Igramo se z zelo visokimi številkami. Ustvariti 10 milijonov evrov ni preprosto. Politika nam ne bo prinesla denarja. Na izvršilnem odboru smo se prevečkrat pogovarjali o vejicah in pikah. S tem, kako odpreti kakšna vrata in pridobiti več sredstev, pa se izvršilni odbor ni ukvarjal.

A za spremembe statuta bi potrebovali močno podporo na skupščini zveze. Če ste jo ob izvolitvi zanesljivo imeli, pa je zadnja skupščina potrdila, da ste jo že izgubili … Vem, da moje ideje niso všeč trenutni oblasti, torej članom izvršilnega odbora kot najvišjega organa zveze. Čas bi moral prisiliti vse deležnike v spremembe, ne glede na to, kdo bo predsednik. V prihodnje ena ali dve osebi ne bosta sposobni zagotoviti takšnih proračunov. Zato največje panoge potrebujejo svoje menedžerje, ki pa so seveda na strani predsednika. Stroka? S tem ne vidim težav. Pomembno je le, da se drži postavljenega proračuna.

Ne moremo mimo vprašanja o dr. Janezu Kocijančiču. Kakšna je, vsaj po vašem mnenju, pri zadnjih dogodkih njegova vloga? Drug z drugim nimava večjih težav. Tudi dnevnih srečanj nimava. Hodiva vsak po svoji poti. Ne dojemam ga kot nasprotnika. Priznam pa, da sem pri svoji politiki vodenja zveze storil tudi kakšno napako, zaradi katere je nato prišlo do medijskih iskric med nama.

Katere napake ste pripravljeni javno priznati? Predvsem pri vprašanju sprememb statuta bi bil lahko bolj taktičen. Verjetno bi moral več energije vložiti v pojasnjevanje tega, kaj bi nam spremembe prinesle. A svojo vizijo sem predstavil že ob kandidaturi za predsednika. Zavzemal sem se za povečevanje prihodov in zmanjševanje stroškov. Želel sem bolj vitalno zvezo, ki bi jo vodil dober kader. Moj delež uspešnosti je tukaj na tretjini. Kmalu po izvolitvi so mi dejali, da v tako kratkem mandatu vseh svojih zamisli ne bom mogel izpeljati. Zdaj se vidi, da res potrebujem več časa. Preveč polen sem prejel pod noge. Ne bom govoril o imenih.

V kakšni finančni kondiciji pa je trenutno smučarska zveza, za katero velja, da njen proračun na sezono znaša skoraj deset milijonov evrov? Za delovanje na mesečni ravni potrebujemo med 0,5 in 0,7 milijona evrov. To je velik zalogaj, s katerim pa smo se v zadnjih 12 mesecih uspešno soočali. Plačujemo tudi kredite.

Do kdaj bi se lahko zveza "rešila" kreditov in dokončno splezala na zeleno vejo? Ob nadaljevanju tempa zdajšnjih pokroviteljskih pogodb in natančnem upoštevanju proračunov za posamezne ekipe bi se te težave lahko rešile v petih ali šestih letih. A to je vprašanje strategije vodstva.

Koliko pa je SZS stala vaša direktorska zamenjava, ko ste se vsega dobrega pol leta pred iztekom mandata razšli z Barbaro Kürner Čad in ustoličili Jurija Žureja? Če seštejemo zneske, ki bi jih morali plačevati po predhodni pogodbi, in oštejemo odpravnino ter novo direktorsko plačo, pridemo do ugotovitve o tem, da smo celo privarčevali. Bolj pomemben pa je dolgoročen pogled. Mesečni stroški so občutno manjši.

Če se za konec vrneva k začetni iztočnici in predpostaviva vaš postopkovni poraz. Kaj sledi? Priprava na januarsko volilno skupščino? Smučarsko zvezo skupaj s klubi in društvi vidim kot enotno zgodbo, ki jo je treba organizirati. Na kakšen način? Tako, da bo baza zagotavljala nove in nove talente, zveza pa jih bo z močnimi partnerji in strokovnim vodstvom popeljala na svetovni vrh. Obenem bi presežke denarja vračali nazaj v bazo in ob tem ustvarjali rezervo za hude čase. S takšnim modelom bi morale delovati vse discipline.