SiolNET. Sportal Zimski športi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Pol stoletja od rojstva slalomskega virtuoza

0

termometer

Na današnji dan se je leta 1966 v Ljubljani rodil Rok Petrovič, legendarni slovenski alpski smučar, ki je umrl med potapljanjem leta 1993.

Pred natančno pol stoletja se je očetu Krešimirju Petroviču in mami Zdenki Steiner rodil sin Rok. V zgodovino športa se je zapisal kot eden najboljših slovenskih alpskih smučarjev vseh časov in prvi slovenski dobitnik malega kristalnega globusa. Od leta 2015 je tudi eden od članov slovenskega Hrama športnih junakov, ki je nastal na pobudo Društva športnih novinarjev Slovenije.

Smučarski virtuoz

Če so bili v času vsesplošne smučarske evforije v 80. letih preteklega stoletja Bojan Križaj prvi zmagovalec in znanilec zlatih časov, Boris Strel prvi dobitnik kolajne na svetovnem prvenstvu, Jure Franko prvi lastnik olimpijske kolajne, Mateja Svet pa po meteorskem vzponu prva dama slovenskega smučanja, je Roku Petroviču pripadla vloga prvega serijskega zmagovalca in nesporno najboljšega v svojem početju. Ta dominantnost se zrcali v petih zmagah in slalomskem kristalnem globusu v sezoni 1985/86. Obdobje njegove prevlade je bilo res relativno kratko, a po drugi strani tako unikatno, izrazito in nagnjeno k popolnosti, da bo v zgodovinskih knjigah vselej nosilo mitično oznako.

Mislec na smučeh

Smučarska zgodba o Roku Petroviču je zgodba o neverjetni zrelosti mladostnika, ki ni bil zgolj pripravljen trdo delati, temveč je dodobra proučil sleherno potezo in vseskozi razmišljal o smiselnosti delovnih postopkov. Čeprav bi v tistih časih že s čezmernim garaštvom in nadarjenostjo znotraj učinkovitega sistema najbrž prišel do vidnih rezultatov, pa je svoje delo vselej plemenitil z lastnimi idejami in iskanjem poti do popolnosti.

Pri tem je nezanemarljivo vlogo odigral oče, sicer priznani športni pedagog Krešimir Petrovič, ki je, potem ko je Roka v smučarski svet popeljala mama Zdenka Steiner, prevzel nadzor na njegovim športnim udejstvovanjem. Čeprav je bilo v njunem odnosu jasno, kdo ima glavno besedo, pa je bila najbrž ključna ustvarjalna svoboda, ki je Roku dovoljevala smučarsko iskanje perfekcije.

Po kakovostnih rezultatih v mlajših kategorijah, kjer je med drugim dobil pokal Topolino in postal mladinski slalomski svetovni prvak, je prebijanje proti vrhu v članski vrsti zaznamoval z inovativnim in daljnovidnim iskanjem najhitrejše poti med slalomskimi količki. Pri tem si ni pomagal le z izjemno fizično močjo, ki jo je pridobil z nadpovprečno zahtevnim kondicijskim treningom, temveč tudi z uveljavljanjem novega sloga smučanja.

Strokovnjaki mu priznavajo predvsem naprednost pri uporabi škarjastega prestopa na slalomski progi, izpostavljajo učinkovit položaj telesa, občutek za pospeševanje tudi v zaprtih postavitvah ter spretno izkoriščanje pregibnih količkov, s katerimi se je ob iskanju neposredne linije precej agresivno spopadal z obema rokama. Njegova tehnika je bila v drugi polovici osemdesetih let pravi prototip sodobnega slaloma.

Tretji tek

Skorajda tako izrazit, kot je bil Rokov smučarski vzpon, tako hiter je bil tudi njegov umik z najvišjih položajev. Praktično na prvi tekmi sezone, v kateri je branil slalomski kristalni globus, se je začel postopno umikati iz kroga najboljših. Po svoji šampionski sezoni je le še enkrat stal na zmagovalnem odru tekme svetovnega pokala – ob nepozabni kranjskogorski dvojni zmagi, s katero sta s Križajem v sezoni 1986/87 spisala eno najlepših poglavij slovenskega smučanja, rezultatska krivulja pa se je vztrajno spuščala vse do leta 1989, ko se je umaknil iz belega cirkusa.

O razlogih za tako izrazito rezultatsko popuščanje v smučarskih krogih kroži nemalo teorij, resnici pa bo verjetno najbližja kombinacija vseh. Nesporno dejstvo je, da zaradi težav s hrbtom Petrovič na ravni fizične pripravljenosti ni več izstopal. Po drugi strani so tekmeci skušali posnemati njegovo slalomsko tehniko, sam pa je iskal nove izpopolnitve. Prisluhniti pa velja tudi Tonetu Vogrincu, ki trdi, da je Rok ob osvojenem globusu pregorel, tako da je v nadaljevanju kariere zaman iskal nove smučarske motive.

Nove motive pa je zanesljivo našel v študijskih vodah. Svoj miselni potencial je namreč unovčil na Fakulteti za šport, kjer je kmalu po končani karieri in odsluženem vojaškem roku diplomiral z delom Kršitve človekovih svoboščin in pravic v športu. Objavil je več strokovnih prispevkov z različnih področij, jeseni leta 1993 pa oddal tudi magistrsko nalogo z naslovom Diskretno simulacijsko modeliranje biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja. Zagovora ni dočakal. Magister je postal šele posthumno, saj je 16. septembra med potapljanjem v Dalmaciji v 28. letu starosti izgubil svoje življenje.

"Neizmerno sem ga imela rada in mu vselej stala ob strani. To priznanje ne pripada meni. Vseeno sem ga prevzela, deloma tudi zaradi občutka, da je še vedno med nami," je avgusta 2015, ko je v ugledni športni druščini v sinovem imenu prevzela kipec kot priznanje za vključitev v Hram športnih junakov, dejala njegova mama Zdenka Steiner.

V zadnjih letih je bila pogosto izpostavljena javnosti. Sodelovala je pri pripravi s čustvi prežetega dokumentarnega filma Od kamna do kristala in prižgala tudi zeleno luč za pripravo gledališke predstave Rokova modrina, katere idejna očeta sta Boštjan Videmšek in Matjaž Pograjc. Vseeno tovrstno brskanje po spominih pri Rokovi mami ne odpira vrat žalosti.

"Imela sem obdobja žalovanja in predvsem velike žalosti. Vzela sem si čas. Dejala bi, da sem ohranila spomin, žalost pa po tihem pustila za seboj," pravi gospa Steiner, ki svoj mir in sprostitev, kot pravi sama, najraje išče s pomočjo joge, svojevrstne stalnice njenega življenja upokojenke.

Več kot 22 let od tragedije

Čez dobrih sedem mesecev, natančneje 16. septembra, bo minilo natančno 23 let od trenutka, ko je ostala brez sina. "Veliko stvari bi še lahko povedal in storil … Številna področja so ga zanimala," se spominja mama velikana slovenskega športa.

A čeprav so se trenutki zbranosti pred virtuoznimi slalomskimi predstavami, ki so bili vpeti v ledeno hladen pogled iz štartne hišice proti progi, zanj značilen "ples" med količki, ki je napovedoval sodobni slalom, in umirjeno zadovoljstvo po tekmah zasidrali v spomin zajetnega rodu slovenskih smučarskih navdušencev, pripovedi o Rokovi drugačnosti pa prerasle v svojevrsten športni mit, Zdenka Steiner poudarja, da ga javnost v resnici ni poznala.

"Rok, kakršnega so prikazovali mediji, ni bil pravi. Zakaj? Preprosto – tisti, ki so ga spoznavali v času smučarskega vzpona, ga niso razumeli. Še kot mama sem ga včasih le s težavo razumela. Zgolj njegovo dojemanje tekem je za marsikoga nepredstavljivo. Nikoli ga ni zanimalo, ali bo osvojil prvo, drugo ali tretje mesto. Zanimala ga je izvedba, zanimalo ga je, ali bo izpeljal zastavljeno. Tudi ko mu je na športnem področju kdaj spodletelo, je prišel do mene in dejal: 'Mamica, čudovito sem se počutil, saj sem do napake svoje delo odlično opravil.' Po drugi strani pa se je ob zmagah poglabljal v svoje nastope. Le kako naj bi ga nato ljudje, ki vedno želijo zmage, razumeli?" se sprašuje gospa Steiner.

"Mama, zakaj?"

Rokov drugačen pogled na tekmovalni šport, stalno iskanje notranjega miru, poznejše poglobljeno študijsko delovanje in zanimanje za budizem za mamo niso bili nikoli presenečenje. Že kot otroka ga je namreč zaznamovala zvedavost, sorodna verzom znamenite Ježkove pesmi Zakaj.

"Roka sem imela seveda rada, ker je bil moj sin. A ljubila sem ga tudi zaradi stalnega raziskovalnega nemira. Karkoli je počel, vedno je iskal najgloblja vprašanja. Vedno ga je zanimalo, zakaj, kako … S temi vprašanji je rad prihajal do mene. Iskanje odgovorov sva sprejela kot izziv," dodaja mama nekdanjega slalomska asa, ki si kakšno smučarsko tekmo na malih ekranih rada ogleda še danes in ob tem spoznava, kako drugačen je postal (športni) svet.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin