Peter Prevc: Ko sem govoril o financah, sem takoj dobil štiri ponudbe finančnih svetovalcev

Pri 17-letih je bledolični Peter Prevc nastopil na premiernih olimpijskih igrah v Vancouvru in s sedmim mestom na manjši skakalnici prvič opozoril svetovno javnost, da ima Slovenija v rokavu novega aduta. Čeprav je nato dolgo čakal na posamične stopničke, jih je dočakal na najbolj pomembni tekmi pretekle sezone. Na tekmi, na kateri igrajo veliko vlogo živci. Zdržal je tako na manjši kot večji napravi in osvojil bronasto ter srebrno medaljo, konec leta pa prejel nagrado športnik leta. Vse skupaj se je začelo tako …

Kdaj ste sploh začutili, da se boste profesionalno ukvarjali s skoki? To je bilo pa že dolgo nazaj (smeh, op. p.). Vodilni šport so skoki postali konec osmega ali devetega razreda osnovne šole. Takrat so prišli prvi uspehi. Intenziteta treningov se je s tem povečala in moral sem izključiti druge športe.

Kdo vas je sploh navdušil? Ne vem. Doma so me spodbujali. Ni me pa nihče potiskal naprej in me usmerjal, kaj naj počnem. Nisem imel takšnega občutka. Družina je pri vsem tem igrala veliko vlogo, ker mi je stala ob strani in me podpirala. Starši so me morali večkrat na teden peljati v Kranj. Sprva niso bili navajeni teh voženj. To je bilo tisto, kar me je navdušilo. Užival sem na treningih in to je bilo najbolj pomembno.

Skoki niso takšen šport, ki bi bil množično obiskan na treningih mlajših generacij. Kako ste se znašli tam? Spomnim se ne, sem pa si sestavil eno zgodbo. Ko sem bil otrok, sem delal majhne skakalnice in skakal. V Dolenji vasi imamo 25-metrsko skakalnico in tam so bile vaške ter regionalne tekme. Vse skupaj se je začelo tam. Nato je oči videl, da mi je ta šport zelo všeč, zato me je peljal na treninge.

So bili v vaši mladosti še drugi športi? Ste bili morda v katerem prav tako dobri? Ukvarjal sem se še z rokometom, nogometom, akrobatiko in atletiko. V bistvu v drugih športih nisem bil dober, vendar sem se ukvarjal z vsemi.

Kakšna je vloga vaših staršev, ki so se odrekali številnim stvarem in vam omogočili, da ste se skakalno razvili? Tega ni mogoče opisati z besedami. To je neprecenljivo. Deset let sta posvetila skokom in nas mulce peljala na treninge, da smo se mi lahko afnali po hribih. Ni stvari, s katero bi jima lahko poplačal za vse, kar sta storila. Lahko ju le še naprej ubogam.

Kakšne delovne navade sta vam vcepila oče in mama? Vendarle imata pet otrok in obenem družinsko pohištveno podjetje, zato je moral biti red. Verjetno ste morali veliko pomagati … Predelave lesa in lesarske industrije pri nas ni, zato ni bilo treba hoditi v delavnico in proizvajati omar ... Ker smo s podeželja, nismo bili navajeni hrane kupovati le v trgovinah in morali smo jo predelovati doma. Poleti je bilo treba zato narediti ozimnico. Prav tako imamo peč na drva in tudi pri tem smo morali pomagati. Zame so ta dela nekaj povsem običajnega..

Še kaj pomagate doma zdaj, ko ste bolj povsem zasedeni? Če se najde čas, vendar mi kdaj trenerji prepovejo, da bi preveč delal. To je zame sicer dobra oblika preživljanja časa.

Koliko se odrekate življenju, ki ga imajo vaši vrstniki? Ne vem, koliko sem se odrekel. Ponočevanje mi sploh ni več všeč, ker sem se ga odvadil. Raje sem ob sedmih pokonci kot ob desetih ves polomljen. Moji vrstniki niso vsak konec tedna v drugi državi kot jaz. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Ampak jaz uživam v skokih in se lahko zaradi njih vsemu odrečem.

V navadi je tako, da so tisti s podeželja bolj skromni. Vi ste v zadnjih dveh letih zaslužili kar nekaj denarja z nagradami za dobre uvrstitve v svetovnem pokalu. Ste še vedno skrbni in skromni ali ste postali zapravljivi? Poskušam ostati skromen. Imel sem eno obdobje, v katerem sem izgubil razsodnost, koliko je kaj vredno, in sem zapravil 500 evrov preveč. Zdaj se zadržim, ker človek ugotovi, da ne potrebuje toliko stvari, kot si jih kupi.

Ali denar vlagate v prihodnost, čeprav ste stari šele 21 let? Ko sem nazadnje govoril o tem, sem takoj dobil štiri ponudbe finančnih svetovalcev, kam naj vlagam. Denar spravljam ali pa lahko rečem, da ga takoj zapravim. Niti ni pomembno. S tem se ukvarjam sam.

Vrniva se v sedanjost. Letos ste imeli operacijo čeljusti. Po njej ste bili za številne neprepoznavni. Vas je čeljust obremenjevala? Pri športu me ni toliko motilo. Hranjenje je bilo težavno. Bilo je vedno slabše in rekel sem si, da je zdaj dovolj, in sem šel na operacijo. Posvetoval sem se z zdravniki in veliko so pripomogli k temu, da sem se na koncu odločil za ta korak.

Imate zdaj kaj več oboževalk? Ne vem, ker nimam časa. Še zase ga nimam (smeh, op. p.).

Vas je bilo kaj strah operacije? Niti ne. Zaupam v zdravstvo, zato ni bilo nobenega strahu.

Strahu nimate niti na skakalnicah in na večjih tekmah, kar ste že večkrat dokazali. Ali je pomembna tekma za vas še večji izziv? Mogoče se bolj pripravim, če je medijsko bolj izpostavljena. Psihološko se še bolj osredotočim in mi morda zaradi tega bolje uspe.

V Predazzu ste letos na svetovnem prvenstvu osvojili dve medalji. Ste takrat pred nastopi čutili nervozo? Nervoza je vedno prisotna. Pri vsakomur je, ne glede na to, ali se bojuješ za prvo ali 20. mesto. To nervozo moraš obrniti v korist in se še bolj osredotočiti na skok. Malenkost te ne sme vreči iz tira.

Kot morda tista po vašem srebrnem skoku na večji napravi, ko ste si prehitro slekli dres in nato trepetali, kaj bo odločila žirija tekmovanja … Takrat je bilo več nervoze. Adrenalin je bil prisoten. K sreči se je vse skupaj dobro izšlo.

Pred vami je nov izziv – prestižna novoletna turneja. Ste zadovoljni z izkupičkom, ki ste ga prinesli v Oberstdorf? Skakati in vriskati od veselja ne morem. Zelo razočaran nisem. Bil sem mlačna voda. Nobenih večjih presenečenj si nisem naredil. Moram se poboljšati, da bom tudi sam zadovoljen.

Da ne bi bili le človek za posamezne tekme … Da, čas bi bil, da se to spremeni. Na tekmi mi ne uspe in se nato žrem tiste konce tedna. Sreča je, da mi je v Engelbergu (zadnja postojanka pred novoletno turnejo, op. p.) uspel dober zadnji skok in sem šel lahko miren domov.

Dejali ste, da si želite že na začetku sezone prikazati dobre predstave, vendar je v skokih to bistveno težje kot na primer v nogometu, košarki … Veliko dejavnikov vpliva na rezultat. Kaj je tako drugače? Miselnost v glavi, ki sem jo imel na svetovnem prvenstvu v Predazzu in ob koncu sezone v Planici, mi je ušla iz glave. Iščemo jo. Da bi na tekmi prav razmišljal, kako mora skok potekati ... Da veš, kaj delaš narobe in kako to popraviti. Če pri nogometu žogo brcneš malce bolj levo, veš, kam moraš udariti naslednjič. Pri skokih sicer vidiš, kaj narediš narobe, a moraš vse skupaj analizirati.

So skoki boj s samim seboj? Mislim, da je v skokih velik boj. Bojevati se moraš z možgani. Fizično smo vsi vrhunsko pripravljeni. Na skakalnicah naredi glava razliko med prvim in 30. mestom.

Kaj si sploh želite od novoletne turneje, ki se začne z nedeljsko tekmo v Oberstdorfu? Rezultatske cilje sem črtal. Odpovedujem se jim, ker se vedno premalo zberem za skoke, če se obremenjujem z njimi. Preveč razmišljam o rezultatu in mi ne koristi. Vem, da moram dobro opraviti svojo nalogo, tako bo prišel tudi rezultat.

Kakšno vlogo ima trener Goran Janus? Z njegovim prihodom so slovenski skoki zaživeli. Kakšen tip trenerja je? Pri Goranu je prednost, ker je neposreden. Mogoče takoj, ko ti reče kakšno krepko, nisi najbolj zadovoljen in se deset minut slabše počutiš. A je bolje tako, kot če ti nekdo po ovinkih poskuša kaj povedati in potem ne prideš do konca. V tem vidim prednost.

Vas njegove besede podžgejo? V prejšnji zimi vam je omenil mlajšega brata Ceneta, da prevzema primat v družini … Razjezi me. Če ne drugega, naredim malce več, da vsaj Gorana utišam (smeh, op. p.).

Olimpijske igre ste že doživeli pred štirimi leti v Vancouvru. Dejali ste, da ste takrat z odprtimi usti gledali vse, kar se dogaja okoli vas. Vendarle ste bili stari šele 17 let. Verjetno si želite, da bi imeli zdaj drugi odprta usta, ko bi vas gledali v Sočiju … To bi bilo zelo lepo, vendar je Soči še daleč. Najprej se moram uvrstiti v ekipo. Bom pa tudi tam z velikimi očmi gledal, ker je Rusija vendarle dežela presenečenj. Tako v dobrem kot v slabem …

Na generalki ste na primer skakali na blatu … Sneg bi bil dobrodošel (smeh, op. p.). Da ne bomo imeli namesto snega rjavega sladkorja.

Kaj vam pomeni lovorika športnik leta? Novinarje ste prepričali predvsem z bronasto in srebrno medaljo na nordijskem svetovnem prvenstvu. Zame je to priznanje, da so bili moji dosežki med najbolj odmevnimi v športni Sloveniji. Ponosen sem, da sem med takšnimi športnimi asi dobil največ zaupanja novinarjev.

Verjetno pa je vaša velika želja popolna sezona? To je cilj za prihodnost, a imam še 20 let časa (smeh, op. p.).

Kot Japonec Noriaki Kasai, ki je star 41 let? Zdaj se je vrnil še Okabe, ki je še starejši. Vedno več skakalcev je starih okoli 35 let ali pa se tej starosti približujejo. Starostna meja se je pri skokih zvišala. To je posledica tega, da so nam zožali drese. Zdaj moraš biti bolj atletski. Telo potrebuje dalj časa, da dozori v pravega skakalca. To so spodbudne misli, da se mi še ni treba bati hitrega konca kariere.

Se lahko v desetih letih ponovi Primož Peterka? Lahko se. Materiala je pri nas kar dovolj. Bomo videli.

Morda bi lahko bili ta skakalec vi. Tega si želi vsak skakalec, sicer ne bi bil pravi tekmovalec. Vendar ne smeš biti osredotočen na to.