Sreda, 2. 3. 2022, 22.37
2 leti, 8 mesecev
Intervju z olimpijskim podprvakom Timom Mastnakom
"Morda bi me uspavalo, če bi vsak dan gledal svoje kolajne" #video
Tim Mastnak je pred tremi tedni, na slovenski kulturni praznik, s srebrno olimpijsko medaljo na olimpijskih igrah dokazal to, kar je že dolgo vedel. Da spada v sam vrh deskanja paralelnih disciplin. Upa, da je s tem tudi zvezi dokazal, da njegov način dela prinaša sadove in da ga ne namerava spreminjati. Na prihodnost alpskega deskanja v Sloveniji gleda vse prej kot z optimizmom.
"Zanimivo je videti, kako ljudje doživljajo tvoj nastop."
Se vam zdi, da ste se z olimpijsko medaljo končno zapisali v kolektivni spomin Slovencev? Že leta 2019 ste bili svetovni podprvak, dobitnik malega kristalnega globusa za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala v paralelnem veleslalomu, pa vendar se zdi, da do olimpijske medalje med Slovenci niste bili povsem domače ime. To, kar se vam dogaja zdaj, je povsem druga raven. Se strinjate?
Da, res je, ljudem to bistveno več pomeni, kar je po svoje tudi logično. Olimpijske igre so na sporedu samo vsaka štiri leta in kar dosežeš tam, je neka povsem druga dimenzija.
Deskarji paralelnih disciplin imajo do konca sezone še tri tekme, dve v paralelnem slalomu, in eno v paralelnem veleslalomu, ki bo čez natanko dva tedna, 16. marca na Rogli. Tekmovalce bodo spet lahko spodbujali tudi navijači.
Kaj v vaših očeh šteje več? Kristalni globus je navsezadnje odraz stalnega dela in dosežkov v sezoni, olimpijska medalja je odraz uspešnosti natanko določenega dne.
Kot deskarju mi kristalni globus pomeni več, je pa res, da so olimpijske igre na sporedu le vsaka štiri leta in da je vse usmerjeno vanje. Tudi proizvajalci opreme se pripravljajo na ta vrhunec. Če si, si, če nisi, pa žal nisi.
"Kot deskarju mi kristalni globus pomeni več, je pa res, da so olimpijske igre na sporedu le vsaka štiri leta in da je vse usmerjeno vanje."
V posebnem seštevku paralelnega veleslaloma ste trenutno na 4. mestu. Glede na to, da je do konca sezone samo še ena tekma v tej disciplini, je globus nedosegljiv.
Res je, lahko se prebijem do tretjega mesta, a tudi to bolj težko.
Kakšno je življenje, odkar ste se vrnili domov? Vas veliko ljudi pocuka za rokav?
Da, ne morem verjeti. Še posebej v lokalnem okolju. Vsak ti poskuša opisati, kako je sam doživel tvojo olimpijsko vožnjo. Tudi če nimam časa, poskusim vsakemu prisluhniti in mu nameniti pozornost. Zanimivo je videti, kako ljudje doživljajo tvoj nastop.
VIDEO: Tim Mastnak o vtisih z olimpijskih iger v Pekingu, prostovoljcih, robotih ...
Prvi teden ste večino časa preživeli na sprejemih in intervjujih, zdaj že trenirate na snegu. Kako je biti znova v delovnem okolju?
Res je, prvi teden sem hodil od ene obveznosti do druge, zdaj pa sem že začel priprave. Trenutno se pripravljam na paralelni slalom, ki je moja šibka točka ... Poskušam okrepiti tudi to disciplino. Predvsem za prihodnost.
Bosta na olimpijskih igrah leta 2026 v Cortini spet na sporedu obe paralelni disciplini?
Da, mislim, da bosta. Italijani v paralelnem slalomu dosegajo izjemne rezultate, tako da sem prepričan, da jim je do tega, da bi bil tudi paralelni slalom del iger.
Leta 2019 je bil Mastnak najboljši deskar paralelnega veleslaloma v sezoni.
Zakaj vam pri paralelnem slalomu ne uspe stopiti stopnice višje?
Ne vem ... Mislim, da vozim dobro in da rezultati niso povsem realna slika moje pripravljenosti. Vem, da sem boljši, kot kažejo rezultati, a mi to kaj veliko ne koristi. Mislim, da potrebujem več treninga, medtem ko pri veleslalomu več šteje občutek kot kilometrina.
Če se vrnemo k 8. februarju, ko ste osvojili naslov olimpijskega podprvaka. Koliko sekund ste se obremenjevali s porazom v velikem finalu olimpijskih iger?
Ne dolgo, kakih deset sekund (smeh, op. p.).
Kako dolgo se je obremenjeval po porazu v velikem finalu? "Ne dolgo, kakih deset sekund," pravi Mastnak.
Ali drži, da bi vam, če bi se v trenutku, ko vam je tekmec Benjamin Karl skoraj zaprl pot in očala zasul s snegom, kar vam je za nekaj trenutkov povsem zameglilo pogled, ustavili, zmaga res pripadla vam? Bi, če bi se vi ustavili, vožnjo ponovila?
Ne, ponovila je zagotovo ne bi, bi pa komisija odločala o zmagovalcu. Najverjetneje bi v tem primeru zlato pripadlo meni, vendar med vožnjo nisem imel občutka, kako blizu sva bila ... Dokler se ne zaletiš, se namreč ne ustavljaš (smeh, op. p.).
Seveda pa ne bi rad zmagal na tak način. Sredi proge na olimpijskih igrah. Z dvignjeno roko. Ne.
Se vam zdi, da so v deskanju pravila dovolj jasno zapisana? Že pred štirimi leti v Pjongčangu je bilo po vožnji Žana Koširja v polfinalu veliko vprašanj, zakaj je zmagal tekmec, ko pa se je zdelo, da je Košir prvi pripeljal skozi cilj.
Pravila so jasna, koliko pa jih kdo pozna, pa je vprašanje. Da, v tem primeru bi o zmagovalcu odločala komisija. Sam sem bil ves v snegu, Karl je bil zelo blizu. Tudi na posnetku se vidi, da sem nekoliko spremenil linijo. Ampak kot rečeno, nisem vedel, da sva si bila tako blizu. Sicer pa, če že moraš izgubiti obračun, je najbolje, da se ti to zgodi v velikem finalu.
Kakšno vlogo je pri tem imela oprema? Nove, posebej za olimpijske igre pripravljene podložne plošče, ki jih je izdelal slovenski inovator Aco Sitar, ste uporabljali vsi trije dobitniki medalj v moški konkurenci in Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske medalje.
Res je, sam sem te plošče uporabljal že od tekme v Švici. Preizkušal sem jih že vse od Rusije, dobil pa sem jih že pred sezono. Z Acom sva veliko govorila o tem, kaj in kako bi bilo najbolje. Super stvar. To je res velik korak naprej. Sam sem se novi plošči prilagodil in se postopoma navajal nanjo. Morda tudi zato nekaj časa nisem bil povsem v vrhu, ker sem iskal pravi položaj na deski. Vedel pa sem, da bo prišel čas, ko bom dokazal, da gre za vrhunsko opremo. Verjel sem vanjo.
"Niso bili enostavni časi. Vse od tekme v Simmonhoheju je bilo v zvezi s tem precej naporno. Zadnja dva tedna sta bila precej mučna. Pomembno je bilo, da sem na snegu, da sem v fitnesu in da se ne okužim. Kar je bilo pri številu okužb v tistem obdobju vse prej kot preprosto."
Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste vedeli, da gre za vrhunsko opremo?
Več dejavnikov je. Kako hiter si na deski, kako vodljiva je in kako stabilen si na njej. Ne gre za ogromno razliko v primerjavi s prej, gre pa za podrobnosti, ki na koncu, ko se sestavijo, odločajo.
Sam sem se odločil za še eno spremembo, za nekoliko daljšo desko, medtem ko je še šest centimetrov daljšo na olimpijskih igrah vozil Benjamin Karl. Verjel je v opremo in uspelo mu je. Na vsakih olimpijskih igrah se oprema nekoliko spremeni, napreduje. Vsi proizvajalci se trudijo, da na vsaka štiri leta razvijejo nekaj novega.
Kako obremenjujoče je bilo za glavo vsakodnevno testiranje in upanje na negativen covid test? Ko ste potovali na Kitajsko, ste že vedeli, da sta bila Žan Košir in serviser Dare Centrih pozitivna ob prihodu in da sta v izolacijskem hotelu.
Niso bili enostavni časi. Vse od tekme v Simmonhoheju je bilo v zvezi s tem precej naporno. Zadnja dva tedna sta bila precej mučna. Pomembno je bilo, da sem na snegu, da sem v fitnesu in da se ne okužim. Kar je bilo pri številu okužb v tistem obdobju vse prej kot preprosto.
Z nikomer se nisem družil, razen z mamo in očetom ter nemško reprezentanco, s katero sem pred odhodom na Kitajsko treniral v Dolomitih. Potem je zadnji dan pred odhodom zbolel še Martin Čater ... Kar psihoza.
Na Kitajsko ste potovali 31. januarja, na svoj 31. rojstni dan. Kakšno je bilo potovanje? Je bilo na letalu res tako mrzlo, kot so napovedovali, češ da bi z izključitvijo gretja nekoliko ustavili morebitno kroženje virusa na letalu.
Na koncu sploh ni bilo tako hladno, kot so nam obljubljali.
Kaj pa hrana? Menda ni bilo tople hrane, kot se za tako dolg polet spodobi?
Res je. Hrano smo dobili kar v vrečki. Vsi so bili oblečeni v skafandre, tudi stevardese.
Ko smo prispeli na pekinško letališče, nas je najprej čakalo PCR-testiranje iz nosu in žrela. In to test, da te kap. Najprej ti paličico zarinejo tako globoko v grlo, da skoraj bruhaš in nato še v nos tako globoko, da sem mislil, da tega ne bo nikoli konec. Groza, najhujši test, še naslednji dan sem čutil bolečine v nosu. Ko smo se vrnili s testiranja, smo bili vsi objokani. Bali smo se, da nas to čaka vsak dan. No, k sreči ni bilo tako.
Kar zadeva organizacijo olimpijskih iger, vseeno lahko rečem, da je bila ta vrhunska. Ne vem, ali bi katerakoli druga država v teh časih lahko organizirala takšne igre. Covidni mehurček je zdržal.
"Kar zadeva organizacijo olimpijskih iger, lahko rečem, da je bila ta vrhunska. Ne vem, ali bi katerakoli druga država v teh časih lahko organizirala takšne igre. Covidni mehurček je zdržal."
Olimpijsko medaljo zdaj imate. Kaj bi želeli, da bi se z njo za vas spremenilo? Vaš odvetnik Blaž Bolcar Tomažin je na svojem blogu v zapisu z naslovom Blišč in beda srebrne olimpijske medalje opozoril, v kako klavnih pogojih ste se pripravljali na olimpijsko sezono. Kaj bi želeli pred naslednjo sezono? Na kakšen način naj vam zveza stopi naproti?
Na način, da bomo vsi zadovoljni. Že večkrat sem dokazal, da delo v moji ekipi deluje in prinaša rezultate. Tega ne bom spreminjal. Če mi na zvezi pri tem želijo pomagati, super. Želim si, da bodo razumeli, da sem do rezultatov prišel s svojo ekipo in da si želim na tako nadaljevati.
Ne vem, kaj je s tem narobe, tudi večina smučarjev deluje znotraj svojih ekip. Individualna pot je v tej panogi edina pot do uspeha, medtem ko si pri nas želijo, da naredimo korak nazaj. Da se na primer vsi v reprezentanci skupaj vozimo v istem kombiju na trening. Tega si želijo zgolj iz finančnega vidika. Verjetno je na vseh zvezah zgodba podobna. Naj raje delajo z mladimi, nam pa pomagajo, da bomo lahko čim dlje tekmovali.
"Že večkrat sem dokazal, da delo v moji ekipi deluje in prinaša rezultate. Tega ne bom spreminjal. Če mi želijo na zvezi pri tem pomagati, super. Želim si, da bi razumeli, da sem do rezultatov prišel s svojo ekipo in da si želim tako nadaljevati."
Lani je bil v panogi za deskanje večji proračun kot kadarkoli prej, jaz osebno pa sem imel manjšega kot prej.
Edino, kar želim, je, da delam s svojo ekipo. Malo več razumevanja želim.
Se pravi, želite si večje finančne podpore, saj ljudi, ki jim zaupate in s katerimi dobro delate, že imate?
Tako je.
Kaj pričakujete od novega vodstva?
Ne vem, ga ne poznam.
Je prišla pobuda, da se srečate?
Ne še, zdaj med sezono to tudi ne bi imelo smisla. Morda po sezoni.
K panogi za deskanje spada tudi deskanje prostega sloga, v katerem je kar nekaj mladih. Menite, da je prihodnost tega tudi v Sloveniji?
Težko rečem, ker je to povezano z velikimi stroški. V Sloveniji nimamo primerne infrastrukture. Za alpsko deskanje je precej drugače. Mi ne potrebujemo drugega kot šop kolov.
Je pa Filipu Flisarju uspelo v športu (smučarski kros), ki pri nas nima nobene infrastrukture?
Res je, ampak on je fenomen. V smučanje prostega sloga je vstopil iz alpskega smučanja, kjer je bil prav tako odličen. Motorično je izjemno sposoben. Če pa se s tem športom začneš ukvarjati iz ničle, je to težko.
Vidite zanamce za obdobje, ko boste sami končali kariero?
Ne, trenutno ne. Težava je tudi, ker se nimajo kje učiti deskanja. Veliko ljudi me sprašuje, kam naj vpišejo otroka, ki si želi deskati, ampak te možnosti preprosto ni. Tudi če vprašajo na zvezi, rečejo, da imajo tečaj za deskanje prostega sloga, ampak kaj, ko niso vsi primerni za tak način deskanja ali pa jih ne zanima.
Kdo je v vašem ožjem krogu poleg očeta Roberta, ki je vaš trener, logistik, šofer, motivator, serviser …
Poleg njega še kondicijski trener Grega Marguč, maser, fizioterapevt, sodelujem tudi z Nežko Poljanšek …
Z očetom Robertom, nepogrešljivim koščkom Mastnakovega uspeha
Se strinjate, da bi bila vaša kariera brez očeta drugačna? Kako gledate na njegov prispevek?
Sploh težko opišem. Takega človeka ne moreš zaposliti. Zakaj? Ker ga ne moreš plačati za toliko, kolikor prispeva. Tudi na zvezi bi se morali zavedati, da mi oče ni v breme, ampak v veliko pomoč. Tudi avstrijska zveza je sprejela očeta Marcela Hirscherja. Ogromno tekmovalcev ima zraven očete, ki jim veliko pomagajo. Oče je nekdo, ki ti 24 ur na dan želi najboljše. Moj oče živi za to. V pokoju je in živi za moje deskanje.
Ste se mu po olimpijskih igrah oddolžili s kakšnim darilom?
Ne še, saj je še čas. Je pa res nepogrešljiv. Če bom sam pri teh letih (64 let) imel toliko energije, kot jo ima on, bom res vesel. Ima neverjetno voljo in izjemno je potrpežljiv. Hitro se zna umiriti in reči pravo besedo. "Skuliran" je in res je super ob sebi imeti takega človeka.
Sta si po značaju zelo podobna? Zdi se, da sta si.
Da, mama in sestra pravita, da sva enaka. Sicer nama ne bi šlo tako dobro skupaj. Ogromno časa preživiva skupaj, prevažava se v avtodomu. V tako majhnem prostoru se težko spreš, ker se nimaš kam skriti. Saj se zgodi, da kdaj povišava glas in sva živčna, ampak to je redko. To je res sreča.
"Kar zadeva olimpijsko medaljo, ne vem, kam jo bom shranil. Za zdaj jo bolj ali manj nosim s seboj."
Kam boste shranili olimpijsko medaljo? Za deske že vemo, da tiste, ki so najbolj zaznamovale vašo kariero, romajo na steno vaše sobe.
Res je. Tudi ta bo nekoč romala na steno, a ne še zdaj. Tako hitra je, trikrat je osvojila kvalifikacije, da jo bom še kar nekaj časa uporabljal. Tudi ko bom preizkušal novo opremo, bo ta še vedno super za primerjavo.
Kaj pa medalja? Ta verjetno ne bo pod vzglavnikom, kot je bila ena od vaših medalj. Kakšno je ozadje te zgodbe?
(smeh, op. p.) Pod blazino sem imel medaljo, ki sem jo leta 2019 dobil za zmago na istem prizorišču, kot je bila olimpijska tekma. Ko sem se odpravil na Kitajsko, sem jo spravil pod vzglavnik. Za srečo. Sem kar precej vraževeren in to je ena od mojih vraževernosti.
Kar zadeva olimpijsko medaljo, ne vem, kam jo bom shranil. Za zdaj jo bolj ali manj nosim s seboj. Tudi globus imam še vedno v škatli. Ne vem, za zdaj še nimam potrebe po tem, da bi imel vse to razstavljeno. Kaj pa vem, morda bi me uspavalo, če bi vsak dan gledal svoje kolajne.
Deske pa imam rad na steni. Rad se spomnim, kaj vse je v ozadju. Vem, kako veliko truda je treba vložiti, da jo razviješ. Hranim tudi desko, s katero sem leta 2011 osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka.
Pišete dnevnik?
Da, pišem dnevnik za trening. Pišem ga vsak dan, že šest let. Zapišem si vse, od snega, opreme, postavitve …
2