Goran Janus: Prevc je kot dizelski motor

V treh letih je Goranu Janusu uspelo zgraditi pozitiven kult v slovenski skakalni reprezentanci. Pod njegovo taktirko so naši tekmovalci dosegli ogromno uspehov. Nadaljujejo se tudi v tej sezoni. Njegov najmočnejši adut na novoletni turneji Peter Prevc je v Bischofshofnu prišel še do drugega mesta in se tako na dveh postojankah veselil uvrstitve na stopničke (Oberstdorf – tretje mesto), kar je vrhunski rezultat v izjemno izenačeni konkurenci, ki vlada v skokih. Skupno je bil četrti mož turneje.

Zastor nad 62. novoletno turnejo je padel. Kako bi jo ocenili z vidika slovenskih nastopov? Ti trije, ki so bili na vrhu, so nekoliko odstopali. Bili so najbolj konstantni. Peter je prišel do vrhunca v tem trenutku. Bil je četrti, kar je super rezultat. Od preostalih sem pričakoval več. Veliko je odvisno od nihanja. Preveč ga je še.

Kako gledate na razplet turneje in veliko zmagoslavje 21-letnega Thomasa Dietharta, ki je presenetil prav vse? Diethart si je zaslužil prvo mesto. Od vseh je bil najbolj konstanten.

Pred začetkom sezone ste si zastavili cilje, ki so se malenkostno razlikovali od tistih izpred leta dni. Smo približno na polovici sezone, že zdaj pa imate skoraj vse pod streho. Ste zadovoljni? Če malce pogledamo razliko v zadnjih treh letih, lahko vidimo, da smo letos zbrali največ točk v pokalu narodov do zdaj. Res je, da je olimpijska sezona in je malce manj tekem svetovnega pokala kakor tudi tistih na letalnicah, a sem zadovoljen. Vsak je imel nekako svoj trenutek. Pri tem moramo biti pošteni in si ne smemo zatiskati oči. Zame so vrhunski rezultati med deseterico. Mislim, da smo na dobri poti.

Pa vseeno, če se malce dotaknete posameznikov. Ste zadovoljni z njihovimi predstavami v sezoni? Ste od koga pričakovali več, od koga manj? Jaka Hvala je imel čez poletno obdobje oziroma še od konca pretekle zime obilico težav. Zdaj je naredil premik. Treba se je zavedati, da je sezona olimpijska. Vsi narodi dobro delajo. Razlike so še precej manjše kot v prejšnji sezoni. Napak si ne smeš privoščiti. O posameznikih je sicer težko govoriti. Nekomu se ena tekma ponesreči, spet druga mu uspe. Zato jih ni smiselno izpostavljati.

Nekako je trenutno obdobje videti podobno tistemu s svetovnega nordijskega prvenstva iz Predazza, ko je bil Peter Prevc gonilna sila in je osvojil dve medalji, preostali pa so se takrat lovili. Nihanja so. Predvsem pri Robiju Kranjcu. V kvalifikacijah za Bischofshofen je znova nakazal, da bi lahko naredil premik navzgor. Upam, da se bo tudi Jerneju Damjanu vse skupaj izšlo. Glede na to, kakšne težave je imel na začetku sezone ... V kontinentalnem pokalu je bil na vseh štirih tekmah med tremi najboljšimi – tudi zmagal je. Jurij je kot prvi posameznik dosegel stopničke v sezoni. V Oberstdorfu je dosegel svoj najboljši rezultat na tej skakalnici. Vse skupaj gre na bolje, si pa seveda želimo še več.

Čutite, da je Prevc po tistem spodrsljaju v Garmisch-Partenkirchnu, kjer je bil 18., dozorel? Pri Petru je to zanimivo. Zame osebno je bolje pripravljen kot v prejšnjih dveh letih. Nekako mu gre krivulja rezultatov po tradiciji v drugem delu sezone navzgor. Upam, da bo tako nadaljeval.

Kaj mu manjka, da bi ga lahko še pogosteje videli med prvo deseterico? Pri njem je zanimivo to, da je kot dizelski motor. Treba ga je ogreti. Je vrhunsko pripravljen. Upam, da ga bodo tekme dvigovale in bo počasi vse skupaj nadgradil, kajti temelje ima odlične. Biti moramo potrpežljivi. Ne samo pri njem, ampak tudi pri preostalih. Pri skokih so zelo pomembni občutki.

Koliko lahko kot trener pomagate pri pridobivanju občutkov v zraku? So le treningi dovolj? Prednost je ta, da smo kot majhen narod vsakodnevno v stiku. To je proces in ga redno spremljamo. Na tekmi lahko nato skakalcu rečeš kakšno stvar, da ga podžgeš, četudi ni povezana s skoki.

Vi ste znani po tem, da jih s pikrimi besedami povzdignete. V vsem skupaj je treba uživati. Res je, da se zgodijo kakšne napake, a je lažje, če jih redno nadziraš. Živimo skupaj, veliko je odrekanja, zato lažje izrečem kakšno pikro. Ali so občutljivi, ne razmišljam. Ko mi dvignejo pokrovko, jim kaj zabrusim, sicer pa veljam za mirnega trenerja. Kadar se dela, se dela, kadar se šalimo, se šalimo. Živimo kot družina. Vse skupaj mora biti na človeški ravni.

Ste pa zagovornik reda in discipline? To pa brez dvoma. Brez tega ne gre.

Ali jim tudi prisluhnite, ko imajo svoje želje glede načina skakanja? Sem podpornik tega in na tem gradim. Vsi delamo za uspeh. In za uspeh je treba vse upoštevati.

Ali kot trener upoštevate posameznikove želje pri treningu ali pri tem, da bi izpustil kakšno tekmo na račun iskanja občutkov na treningu? Brez težav. Želji ugodimo in gre.

Ste se vi v teh treh letih, ko ste glavni trener A-reprezentance, spremenili, kar zadeva način dela? Tudi trener dozoreva iz leto v leto. Nekaj stvari dodajamo, vendar se s tem ne obremenjujem. Grem po svoji poti.

Česa imajo slovenski skoki manj v primerjavi z velikimi narodi? Predvsem so tiste reprezentance finančno močnejše. Imajo več podpore, čeprav smo tudi mi v zadnjih treh letih dosegli višjo raven. Ob pogledu na bunde v izteku kar mrgolijo barve Avstrijcev, Nemcev in tudi Norvežanov ter Poljakov. Sploh ne vem, od kod prihajajo. Vse je v njihovih barvah (smeh, op. p.). Mislim pa, da smo mi naredili več, kot nam je dano ali v primerjavi z drugimi, ki imajo na razpolago več stvari.

Vrniva se nazaj k tekmovalnemu delu. Pred vami je Kulm, kjer bodo že ta konec tedna poleti. Bi lahko bilo avstrijsko prizorišče prelomnica za letalca Roberta Kranjca, ki je na tej letalnici povsem domač, in Jurija Tepeša? Da bi se jima z dobrim rezultatom dvignila samozavest … Upam, da bo res tako. Kulm je edina velikanka v letošnjem svetovnem pokalu. Res, da je najmanjša, vendar upam, da jima bo uspelo. Imamo pa na tekmi že tri predstavnike, ki so bili lani med desetimi najboljšimi letalci. Kranjcu, Tepešu in Prevcu tako ne bo treba v kvalifikacije in bodo imeli v petek le trening.

Pet postojank je še do olimpijskih iger, ki se začnejo že čez mesec dni. Boste kakšno izpustili na račun priprav na Soči? Sploh Japonska je videti oddaljena … Ne, ničesar ne bomo izpustili. Na vse tekme gremo.

Kakšna merila boste imeli za izbiro ekipe za olimpijske igre v Sočiju? Pet jih bom lahko vzel s seboj na olimpijske igre. Za štiri je že jasno, da bodo šli. Glede na lanske in letošnje rezultate so kot ekipa potrdili te norme. To so Peter Prevc, Robert Kranjec, Jurij Tepeš in Jaka Hvala. Za petega se bomo še odločili.

Nekako je bil na večjih tekmovanjih Jernej Damjan koristen kot ekipni člen in je pomagal Sloveniji tudi do medalj na velikih tekmovanjih. Bodo izkušnje igrale pomembno vlogo pri določitvi zadnjega potnika za Soči? Seveda. Tudi zaradi tega sem na strokovnem svetu prosil, da bi imeli s seboj petega. Moramo upoštevati vse. Počakajmo še malo in jasno bo, kdo bo peti skakalec.

Sami ste že okusili slast olimpijskih iger kot pomočnik trenerja Matjaža Zupana leta 2002 v Salt Lake Cityju. Skupaj s Primožem Peterko, Petrom Žonto, Robertom Kranjcem in Damjanom Frasom ste se veselili ekipnega brona. So spomini še sveži? Slovenija nima tradicije zbiranja medalj v skokih na olimpijskih igrah. Vse skupaj se je začelo v Calgaryju leta 1988. Naslednja medalja je bila ravno ta iz leta 2002. In to je vse. V tistem trenutku smo imeli močno ekipo. Avstrijci so bili takrat četrti, trenerja pa sta bila Toni Innauer in Alexander Pointner. Raven skakanja je bila dobra. Resda na zadnjem treningu naši niso blesteli, a tudi preostali niso. Zato pa jih je podžgala tekma in sledilo je veliko veselje.

Bi lahko v Sočiju prišel znova čas za slovensko skakalno medaljo? Če se nam bo ponudila priložnost, jo bomo zgrabili z obema rokama. Tiha želja je. Če smo zdaj v dveh letih lepo pobirali medalje na svetovnem prvenstvu v poletih in v Predazzu na nordijskem svetovnem prvenstvu, se lahko stvar nadaljuje.