Četrtek, 6. 9. 2018, 18.00
5 let, 7 mesecev
INTERVJU: FILIP FLISAR
Filip Flisar: Večno ne moreš biti športnik, oče pač
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,75
Ob koncu meseca bo Filip Flisar dopolnil 31 let, a opozarja: "Imam še dovolj športnega goriva."
Medtem ko je Filip Flisar razpihal prah s svojih smuči za smučarski kros, se je razgovoril o vlogi očeta, pestrem poletju in nadaljevanju kariere.
Prihodnji teden bo najboljši slovenski smučar prostega sloga Filip Flisar prekinil skoraj polletni smučarski post. Tridesetletni Mariborčan se bo na progo za smučarski kros prvič podal kot oče. S partnerico Moniko Vuk sta ob koncu junija iz porodnišnice prinesla hčerko Sofio. Trikratni olimpijec ob tem ne skriva, da zaradi tega na življenje in šport gleda nekoliko drugače, a nadaljevanje kariere vendarle ni vprašljivo. Zmagovalec sedmih tekem svetovnega pokala, lastnik malega kristalnega globusa in nekdanji svetovni prvak se bo zanesljivo podal v novo sezono, ki se bo v Val Thorensu začela čez natančno tri mesece, njen vrhunec pa bo februarsko svetovno prvenstvo v Park Cityju. Manj odločen je Filip pri dolgoročnih športnih načrtih. Predvsem olimpijski Peking 2022, kjer bi v četrtem poskusu lovil edino manjkajočo lovoriko, torej olimpijsko odličje, se mu zdi trenutno še (pre)daleč.
Na treh olimpijskih igrah vselej v polfinalu, a nikoli v boju za kolajno.
Ste po 25. marcu, ko ste se udeležili češkega državnega prvenstva, že stali na snegu?
Imel sem drugačne načrte, saj sem želel testirati opremo za novo sezono, a od omenjene tekme res še nisem stal na snegu. Sprva mi jo je zagodlo deževno pomladno vreme, nato pa zaradi tedaj visoko noseče partnerice Monike nisem želel biti predaleč od doma. "Eh, bom že, ko bo čas," sem si dejal. Sledila sta pestro poletje in tisti vročinski val, tako da sem ostal doma. No, zdaj bo vendarle napočil čas za prvo smučanje.
Kdaj?
Prihodnji teden se odpravljam na švicarski ledenik Saas Fee. Odhajam v lastni režiji, na treningu pa se bom pridružil Nemcem in Švicarjem.
Ste lačni snega?
Pravzaprav niti ni bilo časa za pravo snežno lakoto. Saj veste, mladi očka in takšne stvari. Imam toliko obveznosti, da se niti nisem utegnil sanjavo ozirati proti hribom. Ne, prave lakote še nisem začutil. Se pa, ko se ravno pogovarjava o tem, veselim snega. Navsezadnje še vedno uživam v smučanju. Zaradi tega tudi vztrajam v športu.
Kakšno je bilo torej vaše poletje?
Kdor misli, da sem šport potisnil na stranski tir, se moti. Bil sem aktiven. Kondicijske treninge sem dokaj redno opravljal. Na srečo je šlo brez poškodb. A tudi brez njih je bilo poletje zame zelo stresno. Otrok prinese svoje obveznosti. Pretresla pa me je še huda bolezen moje mame, ki je nato prestala zahtevno srčno operacijo. Na srečo se je vse skupaj dobro razpletlo. Njena rehabilitacija poteka zelo dobro. Še več, po slabih napovedih je zdaj vse skupaj videti zelo obetavno. Želim pa izpostaviti, da je bilo v mojem življenju letos toliko različnih stvari, da sem jim pač moral dati prednost pred športom. Tudi osredotočenost ni bila takšna, kakršna bi morala biti.
Nova sezona se bo zanj začela 6. 12.
Kakšna pa je vaša usmeritev glede prihodnosti? Sezona za sezono?
O tem sva razglabljala že po koncu olimpijske sezone. Tudi v zadnjih mesecih me je marsikdo vprašal, koliko časa bom še smučal, ali bom zdržal do Pekinga 2022, kakšni bodo moji cilji … Iskreno? Ne vem. Kolikor časa bom čutil veselje, vedel, da se še lahko trudim in sem s tem konkurenčen, ter dokler bom ostajal srečen, toliko časa bom vztrajal v smučarskem krosu. Težko pa je povedati, koliko časa. Pustimo se presenetiti.
Oprema, serviser, odnos s SZS, pokrovitelji … Imate glavnino odgovorov na odprtja vprašanja?
Skoraj vse. Ko bi moral vse skupaj urejati, sem "letal" po bolnišnicah. Pri opremi večjih sprememb ne bo. Tudi serviser je zagotovljen. Odnos s Smučarsko zvezo Slovenije? Kot doslej. Malce pa me skrbi način mojega delovanja. Italijani, s katerimi sem se povezoval, imajo namreč nekaj notranjih težav. Več bo znano po prvih treningih. Dejstvo je, da se bom moral v pripravah priključiti kakšni tuji ekipi. Brez skrbi, se bom že znašel. Verjamem, da imam pravo bazo, torej ustrezno kondicijsko pripravljenost, ter urejen servis. To pomeni, da sem fleksibilen.
Kako pa je hčerka Sofia spremenila vaš pogled na šport? Se bo zdaj drugače podati na pot ali se pred startom osredotočiti na tekmovalno progo?
Razmišljam tudi o tem. Večno ne moreš biti športnik, oče pač. Kdor živi v slepem prepričanju, da bo večno tekmoval, ga življenje v nekem trenutku grobo udari po glavi. Jaz vem, da ima športna kariera omejen rok trajanja. Ko bo konec, bo pač konec. Družina pa ostaja. Za vselej.
"Peking 2022? Ne vem."
Oče na smučeh …
So prednosti in slabosti tega. Včasih se bo težje odpraviti na teren. Verjamem pa, da bodo prišli tudi trenutki, ko bom imel vsega polno glavo, pa se bom z veseljem odpravil od doma. Res pa je, da še sam ne vem, kako bo vse skupaj potekalo. Hčerka je zdaj še zelo majhna. Ko bo rasla, bo verjetno vse skupaj drugače. A na tej ravni kakšnega hudega stresa ne pričakujem. Zavedam se nove odgovornosti. Zdaj nisem sam. Tudi z Moniko nisva več sama. Imava še hčerkico. Morda bom v življenju in na smučarski poti tudi bolj pazljiv.
Kako aktivni pa ste pri očetovskih opravilih?
Zelo. Tudi zaradi tega, ker bom pozimi manj doma, sem na začetku poskušal maksimalno pomagati pri vseh opravilih. Ne le zaradi pomoči Moniki. Preprosto, od vsega skupaj sem želel imeti nekaj tudi sam. To je res lepo življenjsko obdobje. Saj veste, tisti pristni družinski trenutki, tisto veselje z dojenčico, ki bodo hitro minili, saj bo večja in večja. Nisem želel, da bi šlo vse skupaj mimo mene. Časa se namreč nazaj ne da zavrteti. Zaradi tega mi ni bilo težko previjati, uspavati, hraniti … Lepo je, ni kaj!
