Druga kariera
Torek, 13. 2. 2018, 20.00
6 let, 9 mesecev
Druga kariera (43.) - Aleš Brezavšček
Edini Slovenec, ki je na smučeh drvel hitreje kot 240 km/h #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,76
"Ko je konec, je konec, balonček poči in to je to. Kar naenkrat se znajdeš na realnih tleh. Pri 28 letih sem bil na isti točki, kjer so bili moji vrstniki pri 18 letih. Torej na začetku," se obdobja po smučarski karieri spominja Aleš Brezavšček, orač slovenske smukaške ledine in lastnik slovenskega rekorda v hitrostnem smučanju. Leta 2002 so mu v Les Arcsu v Franciji namerili 240,16 kilometra na uro.
Danes 45-letni Aleš Brezavšček je bil prvi Slovenec, ki je na smukaški preizkušnji v svetovnem pokalu osvojil točke (leta 1997 je bil v Bormiu 27.) in je še vedno edini Slovenec, ki je s smučmi drvel hitreje kot 240 kilometrov na uro. Po smučarski karieri, ki jo je pri 28 letih sklenil zaradi težav s hrbtenico, je delal kot inštruktor potapljanja in kapetan jahte, pozneje se je posvetil delu smučarskega trenerja v ukrajinskem, beloruskem, slovenskem in nazadnje še hrvaškem smučarskem okolju.
"Pri 28 letih sem bil na isti točki, kjer so bili moji vrstniki pri 18 letih. Torej na začetku."
Športno kariero ste zaradi težav s hrbtenico končali pri 28 letih. Kako se spominjate prehoda v novo življenjsko poglavje? Ste imeli začrtan scenarij ali ste se sproti prilagajali dani situaciji?
Natančnega scenarija nisem imel. Ko je konec, je konec, balonček poči in to je to. Kar naenkrat se znajdeš na realnih tleh. Pri 28 letih sem bil na isti točki, kjer so bili moji vrstniki pri 18 letih. Torej na začetku.
"Od nekdaj sem se rad hitro vozil in zdaj sem to poskusil še na smučeh."
Če je razlog za slovo poškodba, pomeni, da nisi najbolj zdrav, denarja ni, da bi si lahko zagotovil temeljno preživetje, izobrazbe nimaš, enako velja za delovne izkušnje … V malori si, po domače rečeno (smeh, op. p.).
Prva stvar, ki sem se je lotil, so bili tečaji potapljanja, s čimer se je ukvarjalo moje takratno dekle. Poletja sem preživljal na Korčuli, od koder prihaja tudi moja mami, opravil sem izpite za inštruktorja potapljanja in izpit za kapetana ter poleti vozil jahte, …
Leta 2000 sem se lotil še hitrostnega smučanja. Od nekdaj sem se rad hitro vozil in nato sem to poskusil še na smučeh. Na to sem gledal bolj kot na predpripravo, na testiranje, ali bi se lahko vrnil v alpsko smučanje. Žal sem hitro ugotovil, da se mi ob prevelikih naporih znova pojavljajo bolečine v hrbtu in tako je vse skupaj zvodenelo.
No, še prej sem nastopil na nekaj tekmah, postavil sem slovenski hitrostni rekord (240,16 km/h) in se udeležil tekme 24 ur Aspna, na kateri tekmovalci 24 ur vozijo smuk. V cilju se zapodijo na gondolo, peljejo na vrh hriba, se spustijo … Proga je daljša kot tista v Wengnu … In tako vedno znova. Zdržal sem do 1. ure zjutraj, takrat sem bil na 3. mestu, potem pa sem odstopil. Razlog je bil banalen, na progi sem povozil lisico.
Oral je slovensko smukaško ledino.
In potem ko sem vse to poskusil, sem ugotovil, da sem najbolj domač v tem, kar sem počel vse življenje. V smučanju. Lotil sem se trenerskega dela. V Smučarskem klubu Triglav Kranj sem leto in pol treniral dečke in deklice in ugotovil, da mi to delo ustreza.
Zraven sem se vpisal na študij fizioterapije, a tam nisem našel tega, kar sem iskal, poleg tega so zahtevali 95-odstotno prisotnost, jaz pa si nisem mogel privoščiti, saj sem moral poleg študija nekaj zaslužiti tudi za preživetje. Težko bi si predstavljal, da bi me pri 32 letih preživljal oče (smeh, op. p.).
Treniral sem tudi skupino mladincev, nato pa sem si leta 2008 našel službo v Belorusiji, kjer sem štiri leta treniral moško in žensko reprezentanco.
"Ko sem poskusil vse, sem ugotovil, da sem najbolj domač v tem, kar sem počel vse življenje. V smučanju."
Ste že pri delu v Kranju ugotovili, da vam to delo leži, ali je šlo bolj za silo razmer?
V tem sem bil najbolj domač, ta svet poznam, to mi je najlažje.
Pa delo z ljudmi?
Da, to mi ustreza. Po Belorusiji sem se za tri leta preselil v Ukrajino, kjer sem treniral dekleta, sledili sta dve leti dela za slovensko reprezentanco, nazadnje pa sem delal s hrvaškim smučarjem iz vrst mladincev.
Razmišljam o tem, da bi vedno več časa preživljal in delal na Korčuli. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Brezavšček prihaja iz Mojstrane, od koder izvira veliko slovenskih olimpijcev.
Iz Mojstrane sta tudi smučarja Alenka Dovžan in Jure Košir, ki sta na olimpijskih igrah v Lillehammerju osvojila bronasti odličji. Slovenski olimpijski trojček je z bronom zaokrožila Katja Koren.
Prihajate iz enega od najbolj olimpijskih krajev v Sloveniji, iz Mojstrane, kjer so svojim olimpijcem posvetili celo olimpijski park. Kaj je tam takšnega, da se vas je toliko zapisalo vrhunskemu športu?
Vedno smo se šalili, da imamo samo dve možnosti, šport in hribi ali "travca". Saj ni druge (smeh, op. p.). Vsi smo smučali. Snega je bilo dovolj, žičnico smo imeli za domačo hišo, vse dneve smo preživeli na smučišču.
V Avstriji je verjetno tako še danes, medtem ko je pri nas zaradi pomanjkanja snega treba nekam višje, to pa je že povezano z visokimi stroški in smučanje preraste v pravi projekt.
Včasih smo poleti pobirali kamenje na smučišču in tako zaslužili za smučarsko karto. Trenerji so bili večinoma zaposleni v jeseniški železarni, ta je klubom priskrbela tudi klubske kombije. To so bili zelo drugačni časi.
S slovensko smučarsko reprezentanco iz leta 1991.
Odraščali ste v obdobju, ko so "janezi", kot so v Jugoslaviji imenovali Slovence, večinoma vozili slalom, vi pa ste se lotili hitrih disciplin. Kako to?
Tudi jaz sem začel s slalomom in v mladinski konkurenci sem bil v svoji starostni skupini med najboljšimi na svetu. Z Juretom Koširjem sva v slalomu in veleslalomu spadala med prvih pet najboljših na svetu. Kot 18-letnik sem bil 46. na svetu v veleslalomu. Ker nisem imel nobene podpore, so se rezultati kmalu začeli poslabševati, s 46. mesta sem padel na 64. mesto … Prišlo je celo tako daleč, da so me odslovili iz reprezentance.
Star sem bil 21 let in v dilemi, kaj storiti. Nič, sedel sem v katrco, se sam vozil po Evropi in treniral na ledenikih. Ker sem v naslednji sezoni premagoval člane B-ekipe, so me morali vzeti nazaj v ekipo. Takrat se je oblikovala ekipa za hitre discipline, zato da bi tudi preostali reprezentanti izboljšali svojo tehniko. Jože Gazvoda, ki je po mojem mnenju v Sloveniji eden od največjih poznavalcev hitrih disciplin, tudi sam je nekoč vozil smuk, me je takoj povabil zraven.
Do hitre vožnje sem imel od nekdaj veselje … Kar na lastno roko sem šel na avstrijsko državno prvenstvo in v smuku osvajal mesta od 3. do 10.
Leta 1997 ste v Bormiu s 27. mestom osvojili prve smukaške točke za Slovenijo. Je bila to takrat velika stvar? Apetiti javnosti so danes bistveno višji.
Da, to je bil kar dosežek. Težava pri nas je bila v tem, da nismo imeli nikogar, ki bi znal kaj povedati o hitrih disciplinah, vse smo se naučili iz lastnih izkušenj. Ker sem točke dosegel praktično iz nič, so bile toliko več vredne. Nismo imeli ne znanja ne zaledja.
Vidite na tem področju v Sloveniji svetlo prihodnost?
Razen Ilke Štuhec v ženski konkurenci ne, mislim, da je bila poleg nje zadnja, ki je osvojila točke v smuku, Vanja Brodnik. Pri moških je več upanja.
Vas je Ilkin smukaški razcvet presenetil?
Ne, videlo se je, da je zelo konkurenčna. Nisem si sicer mislil, da bo tako dominantna, kot je bila lani, super.
Brezavšček je lastnik slovenskega hitrostnega rekorda v smučanju. V Les Arcsu v Franciji je leta 2002 smučal s hitrostjo 240,16 kilometra na uro.
Kako ogromen je preskok iz smuka do hitrostnega smučanja? Gre za drug svet?
Za povsem drug svet, za drugo logiko, tehniko in drugačen pristop. Če bi s smuk tehniko vozil tako hitro, bi se ubil. Navadiš se …
Kako se spominjate prve hitrostne smučarske vožnje?
Zgodila se je v Planici, kjer sem skočil čez velikanko.
Kaj ste?!
Skočil sem z najnižjega naleta, pomembno pa je bilo, da sem preskočil škripec, s katerim do mize vlečejo sneg, a ne predaleč, saj bi bil sicer prepočasen. Hitrost so mi merili v radiusu letalnice. Namerili so 186 km/h.
Slovenski rekord 240,16 km/h sem postavil v Les Arcsu v Franciji. Vmes sem se udeležil še nekaj tekem za svetovni pokal v hitrostnem smučanju, kjer pa (na tekmah pod okriljem FIS) velja pravilo, da ne smeš prekoračiti hitrostne meje 200 km/h. Drugače je na svetovnem prvenstvu, ki ga organizira francoska zveza za hitrostno smučanje, tam je to mogoče.
Večkrat ste že povedali, kakšen je občutek drveti na smučeh s hitrostjo več kot 240 km/h. Nekaj let je že od tega, se še spomnite občutkov?
Seveda, tega ne pozabiš. Ko prestopiš hitrost 230 km/h, nastopi tišina. Prehitro greš, da bi zvok prodrl pod čelado. Pred tem pa je precej glasno, kar bobni.
"S tako glavo, kot jo imam danes, bi se stvari seveda loteval drugače. Nisem dal vsega, kar bi lahko, sem pa prispeval nekaj, kar bo ostalo."
Pogovarjava se v času olimpijskih iger v Pjongčangu. Tudi vi imate olimpijsko izkušnjo, leta 1998 ste bili v Naganu. Kakšni spomini vas vežejo na edino olimpijsko izkušnjo?
Spomnim se, da smo športniki živeli precej razkropljeno. Sam nisem bil ne na odprtju niti na "zaprtju" iger (smeh, op. p.). Smučarji smo živeli v Hakubi in spomnim se, da so zaradi sneženja kar naprej prestavljali tekme. Bili smo v istem hotelu kot Japonec Noriaki Kasai, ki je 20 let pozneje tudi v Pjongčangu. Že takrat je pil in kadil (smeh, op. p.).
No, v kombinaciji sem bil takrat sedmi, po smukaškem delu celo tretji, nato pa sem v slalomu, takrat sta se vozili obe vožnji, nekoliko pokvaril rezultat, a sem bil z njim kljub temu zadovoljen. Kombinacijski smuk smo vozili na isti progi, na kateri je Hermann Maier v specialnem smuku grdo padel (padel je prav na današnji dan, pozneje pa zmagal v superveleslalomu in veleslalomu), pa tudi sam sem takrat odstopil prav na tistem mestu.
Spomnim se, da je Tone Vogrinec takrat rekel, da je treba kombinacijo ukiniti. No, to je bila kljub vsemu ena od najboljših slovenskih uvrstitev v Naganu. Mislim, da je bila boljša samo Andreja Grašič Koblar s petim mestom v biatlonu.
Ko se zdaj z distance ozrete na svoje rezultate … kakšno oceno bi jim pripisali?
S tako glavo, kot jo imam danes, bi se stvari seveda loteval drugače. Nisem dal vsega, kar bi lahko, sem pa prispeval nekaj, kar bo ostalo. Navsezadnje sem bil del začetkov slovenske ekipe v hitrih disciplinah in vsi poznejši uspehi, tudi Andreja Jermana (dve smukaški zmagi v svetovnem pokalu), so zrasli na teh temeljih.
