Zakaj sodniki niso več ljubosumni na videoposnetke?

Sodobna tehnologija igra pomembno vlogo pri vse večjem številu (moštvenih) športov. Minili so časi, ko je imel pri spornih odločitvah edino besedo človek, pristojen za sojenje. To pa ne pomeni, da je sodnik izgubil odgovorno vlogo, ki ga je krasila na tekmovališčih. Še naprej odreja potek iger in skrbi, da je vse v skladu s pravili. Še vedno ima osrednjo vlogo.

Možnost uporabe videopripomočkov, prevladujejo kamere, postavljene na različnih mestih ob igrišču, mu le olajša delo pri nekaterih odločitvah, kjer se krešejo nasprotna mnenja. Takrat so lahko športniki hvaležni videoopremi, da omogoča natančen pregled in pravično analizo spornih dogodkov.

Številni priljubljeni (moštveni) športi so se že navadili na pomoč videonadzora, ki ima ponekod že standardno vlogo pri odpravljanju nesoglasij. Od športa do športa pa se razlikuje pri tem, kako pogosto se uporablja, na katerih tekmovanjih je prisotna, kako hitra je odzivnost odločitev in še čem. Sprehodili smo se skozi pet športov, v katerih so v zadnjih letih vpeljali pomembne novosti.

Trener ima na voljo le pet sekund

Kar zadeva odbojko, ki se je v zadnjih dneh močno dotaknila slovenskih src, je stvar sila preprosta. Tako imenovani challenge (izziv, op. p.) uporabljajo le na svetovnih in evropskih prvenstvih ter na dvobojih lige prvakov, a šele od izločilnega dela naprej.

Trener lahko zahteva challenge, če meni, da je žoga padla znotraj igrišča (ali obratno), da se je igralec dotaknil mreže (ali obratno), da se je igralec pri bloku dotaknil žoge oziroma mreže in da je igralec naredil prestop. V teh primerih lahko odbojkarski trener zahteva challenge, ne sme pa zamuditi roka. Če to stori v roku petih sekund in pokaže na znak za challenge (vzporedno pokaže dva prsta, op. p.), potem mu je to odobreno. Ekipa, zadolžena za videochallenge, natančno pregleda posnetek, produkt številnih kamer, postavljenih na različnih mestih ob tekmovališču, sodnik pa upošteva odločitev.

Trener nima pravice do challengea pri dvojnih žogah, nošenih žogah, štirih odbojih ter sumu, da se je žoga dotaknila tal. Takrat ostane glavna beseda sodnikova.

''To je dobro, ker je pravično, ni pa dobro zato, ker ga nekateri trenerji uporabljajo za prekinitev igre kot na primer tretji ali četrti time out,'' je povedal mednarodni odbojkarski sodnik Gregor Novak.

Na evropskem prvenstvu je bilo lepo vidno, da so si lahko odbojkarji v nekajsekundnem premoru zaradi analize posnetka challengea dodobra odpočili in v miru izmenjali mnenja, za katera bi sicer potrebovali minuto odmora. Tako je torej v odbojki, na ligaških tekmah v Sloveniji boste zaman čakali na challenge.

Fifa ima raje računalnik, Uefa pa dodatna sodnika

V nogometu ne manjka idej, da bi videonadzor vpeljali na številna področja, za katera so na srečanjih zadolženi sodniki. Za zdaj so naletele na bolj ali manj hladen sprejem. Edina novost, ki je povezana z videonapravami, je sodobna tehnologija na vratih. Spremlja in beleži dogajanje na golovi črti, njena naloga pa je, da ujame, ali je žoga prešla črto s polnim obsegom ali ne. Od nje je odvisno, ali bo sodnik priznal zadetek ali ne.

V preteklosti ni manjkalo spornih trenutkov, zlasti ob strelih z razdalje, ko se je žoga od prečke odbila v neposredno bližino golove črte. Počasni videoposnetki so razodeli, da sodniške odločitve niso bile vedno pravične. Ker se je nekaj spodrsljajev pripetilo tudi na največjih tekmah, je bila zahteva po spremembah zaradi napredne tehnologije vse večja.

Tako lahko po novem na tekmah svetovnega prvenstva, na katerem nastopajo članske reprezentance, spremljamo tehnologijo na golovi črti. To se dogaja le na dogodkih pod okriljem Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Odkar je prisotna novost, računalniški sistem povezanih kamer še ni storil napake in je vedno opozoril na pravilno odločitev. V prihodnosti želi Fifa omenjeno tehnologijo uporabljati tudi na svetovnih prvenstvih mlajših selekcij.

Evropska nogometna zveza (Uefa) te drage novosti še ni vpeljala, ampak raje prisega na povečano število sodnikov. Na največjih tekmah pod okriljem Uefe tako pravico deli šest sodnikov, prav peti in šesti, ki stojita poleg vrat, pa imata nalogo, da zaradi boljšega vpogleda, saj stojita tik ob vratih, presodita, ali je žoga prečkala golovo črto tako, da velja zadetek ali ne.

Kako sodnik ve, kdaj je bil dosežen zadetek in kdaj ne? Z računalniškim sistemom tehnologije na golovi črti je povezan prek ure, ki jo med srečanjem nosi na roki. Potrditev prejme s piskom takoj po spornem strelu, ki ponavadi gledalce na tribunah spravlja v dvom. Tako je po novem tudi na tekmah nemškega prvenstva, pred bundesligo so tehnologijo že uporabljali na Otoku ...

Ogromna ovira, ki preprečuje bolj razpršeno uporabo pripomočkov, je cena. Tehnologija je tako draga, da jo lahko za zdaj redno uporabljajo le najbogatejši, na tekmah pa tovrstnih dvomljivih trenutkov nikoli ni bilo pretresljivo veliko.

V košarki pogosto pogledujejo proti zaslonu

Na košarkarskih parketih se dogaja marsikaj zanimivega, hitro pa se pripeti trenutek ali sodniška odločitev, s katero se v taboru igralne ekipe ne strinjajo. Videotehnologija je že vpeta v košarkarske dogodke. Prvi sodnik je pooblaščen, da pred tekmo odobri in uporabi tehnično opremo za predvajanje posnetkov (IRS-Instant Replay System), s pomočjo katere odloči (preden podpiše zapisnik).

Prvi sodnik lahko pogleda videoposnetek tudi v kateremkoli drugem primeru, ki ni naveden zgoraj, oziroma o vsem, kar ni navedeno v košarkarskih pravilih. Tako je postala tehnična oprema za predvajanje posnetkov pomemben pripomoček pri spremljanju košarkarskih dogodkov, ki pomaga pri razrešitvah spornih sodniških odločitev.

Tako hiter šport, da ne manjka dilem

Najhitrejši ekipni šport je včasih tako hiter, da se lahko tudi pri delivcih pravice hitro zgodi dilema. Te se najpogosteje porajajo ob dosojanju zadetkov, ko je s prostim očesom skoraj nemogoče videti, ali je bil zadetek dosežen na regularen način oziroma ali je hokejist zadetek sploh dosegel.

Knjiga pravil 2014–2018 IIHF (Mednarodne hokejske zveze) tako predvideva, da se razsodnik videoposnetkov in glavni sodnik lahko posvetujeta ali na iniciativo glavnega sodnika sli razsodnika videoposnetkov predvsem o veljavnosti zadetkov.

Pregled videoposnetka je najpogostejši ob spornih položajih, ko se odloča o tem: - ali je ploščica prečkala črto vrat; - ali je ploščica prečkala črto vrat, preden so bila vrata premaknjena; - ali je ploščica prečkala črto vrat pred iztekom igralnega časa ali po njem; - ali je bila ploščica v vrata brcnjena, udarjena z roko oziroma namenoma preusmerjena v vrata s katerim koli delom napadalčevega telesa; - ali se je ploščica v vrata odbila neposredno od sodnika; - ali se je ploščica odbila v vrata od palice napadalnega igralca nad višino prečke.

Videoposnetek lahko odločitev sodnika potrdi, če obstaja dokaz o nasprotnem, pa njegovo odločitev ovrže. Če iz videoposnetka ni mogoče natančno odločiti, ali je zadetek veljaven, obvelja prvotna odločitev glavnega sodnika. Pri tem je po pravilih IIHF med drugim pomembno, da videoposnetke pregledajo do prve prekinitve igre, po izvedenem začetnem metu nadaljnji pregled namreč ni več dopusten.

Hokejski videoposnetki so tudi gradivo za določanje kazni ob, na primer, naletih. Po tekmah jih tako lahko proučijo disciplinske komisije, ki naknadno sporočijo kazen.

Sokolje oko je rešilo že marsikatero napačno sodniško odločitev

Kako pa je pri tenisu? V preteklosti so se na teniških igriščih dogajale tudi napačne sodniške odločitve, zaradi katerih je bil marsikateri igralec prikrajšan za pomembno točko ali celo zmago. Najodmevnejši je dogodek iz leta 2004, ko so v četrtfinalu OP ZDA veliko škodo naredili Sereni Williams. Posnetki so pokazali, da je bila danes ena od najboljših igralk vseh časov oškodovana. Zaradi napake so pozneje glavno sodnico Mariano Alves celo izločili s turnirja.

Takšni pripetljaji so kar sami po sebi klicali po moderni tehnologiji in dobili so jo leta 2006 – sokolje oko. Gre za sistem, ki temelji na triangulaciji. Večje število kamer, ki so postavljene okoli igrišča, natančno locira, kje je pristala žogica. Sokolje oko se uporablja tako na trdih kot travnatih podlagah, medtem ko na peščenih igriščih ni potrebno, saj je na pesku viden odtis žogice.

Sam sistem so testirali že leta 2005. Prvič so ga uporabili na turnirju serije ITF v New Yorku. Na začetku so ga na največjih turnirjih uporabljale le televizijske hiše. Kmalu za tem (leta 2006) so sokolje oko uporabili na Hopmanovem pokalu v Perthu, na turnirju v Miamiju, krst na turnirju za grand slam pa je sokolje oko doživelo na OP ZDA. Igralec je leta 2006 lahko dvakrat na niz zahteval poizvedbo s sokoljim očesom ("challenge"). Danes se sokolje oko uporablja že na večini večjih turnirjev.

Sprva so organizatorji turnirja sami določali število poizvedb na niz, leta 2008 pa je Mednarodna teniška zveza sprejela pravilo, da igralec lahko trikrat na niz zahteva poizvedbo sokoljega očesa. V primeru podaljšane igre vsak igralec dobi dodatno poizvedbo, če v zadnjem nizu podaljšane igre ni, vsak igralec na vsakih 12 odigranih nizov dobi dodatne tri izzive. Če sokolje oko odpove, obvelja sodniška odločitev.

Takšni so torej primeri v odbojki, nogometu, košarki, hokeju in tenisu, kjer se sodniško delo vedno bolj povezuje z uporabo tehničnih pripomočkov. Piše se leto 2015, glede na skokovit napredek pa lahko že čez nekaj let na športnih tekmovališčih opazimo še več novosti. Bodo takrat popustila tudi vodstva največjih nogometnih organizacij in dovolila še večje vpletanje takojšnjih videovpogledov v sodniške odločitve?