Teja Gregorin: Končno dober tek in dobro streljanje

Čeprav do te sezone Gregorinova v posamični konkurenci še ni stala na stopničkah za zmagovalke in čeprav je letošnjo sezono začela nekoliko slabše od pričakovanj, pa se ji je najboljši nastop kariere posrečil prav na tekmi, na kateri se delijo odličja. V sezoni, ki bi jo zaradi premora dveh močnih tekmovalk Tadeje Brankovič Likozar in Dijane Ravnikar lahko označili za prehodno, je na 43. svetovnem prvenstvu 171 centimetrov visoka tekmovalka dosegla enega največjih uspehov slovenskega biatlona in letvico postavila zelo visoko.

Ta medalja je bila za ljubitelje biatlona v Sloveniji kar manjše presenečenje. Pa za vas? Zame verjetno še večje. Niti približno se nisem nadejala, da bi lahko posegla tako visoko. Rezultati niso tega kazali, zato sem tudi sama zelo presenečena.

Najbrž tudi zato, ker vam ponavadi bolj ustrezajo šprinti kot daljše preizkušnje … Kakšne discipline tu ne bi posebej izpostavljala. Ne morem trditi, da v kateri dosegam boljše rezultate, konec koncev sem bila tudi na svetovnem prvenstvu že šesta na tej razdalji. V bistvu imam dobre rezultate že iz vseh disciplin, a tokrat je bil izid res sanjski.

Kaj vse se je moralo "poklopiti", da ste osvojili to srebrno medaljo? Vseskozi sem upala, da se bosta končno tudi v moji karieri ujela tako dober tek kot tudi dobro streljanje. Rečem lahko, da se mi je to zgodilo prvič. Prej sem ali dobro tekla ali pa dobro streljala, oboje skupaj pa mi nekako ni uspelo. Zgodilo pa se je na srečo ravno v pravem trenutku, tukaj na svetovnem prvenstvu.

Kako ste doživljali razplet tekme? Štartali ste zgodaj, nato pa v cilju dolgo čakali na tekmice. Ste že na progi vedeli, da se lahko povzpnete visoko? Ta nizka štartna številka je bila mogoče celo prednost. Nisem vedela, kaj se dogaja za menoj, imela sem svojo tekmo. Na zadnje streljanje sem šla povsem neobremenjeno, ker enostavno nisem vedela, kje sem, saj je bilo za mano še toliko tekmovalk. Ko sem prišla do cilja, sem že vedela, da bomo zelo visoko, ampak na medaljo si pa nisem upala niti pomisliti.

Se vam je ta medalja sedaj že usedla v zavest? Se že zavedate razsežnosti tega uspeha? Mislim, da še ne povsem, saj sedaj preprosto nimam časa razmišljati o tem, že danes je namreč nova tekma. Verjamem, da bo prišlo za mano, najbrž šele doma.

Čestitke najbrž kar dežujejo. Verjetno imate veliko klicev v teh dneh … Včeraj je bilo prav noro, tako da sem v hotel prišla šele malo pred enajsto uro. Kličejo me novinarji in prijatelji, pošiljajo mi sporočila … Včerajšnji večer je bil zato kar naporen, ampak če imaš srebrno kolajno, ni nič več težko narediti. Upam, da bo še kakšna.

Prvenstvo se nadaljuje, zagon imate, lahko kaj podobnega pripravite tudi na skupinskem štartu? O še eni kolajni ne razmišljam, saj je bil razplet te zares sanjski, a možno je prav vse, kar sem tudi dokazala. Če si dobro pripravljen, če dobro treniraš, lahko prideš v sam vrh. Predvsem upam, da mi tudi na skupinskem štartu uspe ena dobra tekma, potem pa bomo videli, kam nas lahko to pripelje.

Sezona je z medaljo "rešena" oziroma jo lahko že sedaj označimo kot sila uspešno. Pritiska zato najbrž ni več … Res je, pritiska ni več, sezona pa bo šla malce lažje naprej. Nekaj sem vendarle dosegla, pa čeprav mi je v bistvu uspel zgolj en dober nastop doslej, a si obetam še kakšnega v nadaljevanju. Zato grem še bolj optimistično naprej, saj vem, česa sem sposobna. Upam, da bom sezono do konca pripeljala tako, kot se spodobi in ne tako, kot sem jo začela.

Vam zdravje sedaj dobro služi? Ja, moram kar potrkati, da nimam nobenih težav.

Kaj je s to Korejo, da slovenske biatlonke in biatlonci tam dosegate tako dobre izide? Če bi me vprašali pred sredo, bi vam povedala, da mi tu prav nič ne ustreza. Tukaj sem bila že lani in sem imela vsega dovolj. Je prav posebna klima, proge so težke, tu je še časovna razlika … Res se je prav težko privaditi. Letos pa sem se počutila zelo močno v teku, a pravega razloga za to ne poznam.