Tanja Žakelj: Motivira me napredek

V četrti sezoni na gorskem kolesu je še ne 20-letna Tanja Žakelj, članica MBK Hidria iz Črnega vrha nad Idrijo, osvojila že tretjo kolajno na svetovnih prvenstvih. V prvi tekmovalni sezoni je na svetovnem prvenstvu v olimpijskem krosu med mladinkami osvojila bron, leto kasneje prav tako med mladinkami naslov svetovne prvakinje, na zadnjem svetovnem prvenstvu v dolini Val di Sole v Italiji pa je šele drugo leto nastopanja med mlajšimi članicami do 23 let spet osvojila naslov svetovne prvakinje. Pri 49 kilogramih in 158 centimetrih v višino je pravi gorskokolesarski biser, talent, ki mu odlično kaže, da bo slovensko športno javnost razvajal tudi v prihodnosti.

Kako ste doma proslavili že drugi naslov svetovne prvakinje? V domačem kraju so me sprejeli zelo toplo, saj so pripravili gostijo s pecivom in tortami ter programom, v okviru katerega smo si na velikem platnu ogledali tudi posnetek tekme, ki ga je pripravil Matej Kosmač. Tudi sicer je bilo na progi v Italiji veliko navijačev iz domačega kraja.

Za vami je izredno uspešen prvi del sezone, saj ste poleg zlate kolajne na svetovnem prvenstvu postali tudi evropska podprvakinja. Ste že prejeli kakšen klic ali celo ponudbo iz katere od večjih gorskokolesarskih ekip, morda cestnih? Do danes nisem prejela še nobenega klica ali ponudbe, sama pa stikov tudi nisem navezovala.

Kljub naslovu svetovne prvakinje vas ne bo na štartu olimpijskega krosa na olimpijskih igrah v Pekingu, ki je vrhunec drugega dela sezone. Kaj je potem vaš glavni cilj za preostanek sezone? Trener Luka Žele mi še ni predstavil natančnejšega načrta za preostanek sezone. Med pomembnejšimi cilji pa bosta zagotovo dobri uvrstitvi na državnem prvenstvu julija v Ravnah na Koroškem, kjer upam, da bom obranila naslov, ter finalna dirka svetovnega pokala septembra v Schladmingu.

Kakšne proge vam najbolj ustrezajo? Katera vam je najljubša? Proge s čim večjo višinsko razliko, tehnično srednje zahtevne in s suho podlago, saj mi gre v mokrih razmerah malo slabše. Najljubša proga pa je proga minulega svetovnega prvenstva v dolini Val di Sole v Trentu v Italiji.

Mnogi gorski kolesarji, ki tekmujejo v olimpijskem krosu, veliko trenirajo tudi na cestnem kolesu. Koliko trenirate na cesti in koliko na stezah, koreninah, skalah, makadamu itd.? Na cestnem kolesu treniram predvsem pozimi v pripravljalnem obdobju. Med tekmovalno sezono pa se nanj usedem bolj poredko, edino ''razpeljem'' se včasih po asfaltu.

Uspehe beležite tudi v šolskih klopeh. Kako vam uspeva uskladiti študij kemijskega inženiringa s treningi, potovanji in tekmami? Koliko časa na dan vam v povprečju vzame trening? Ko ni tekem in ko sem v Ljubljani, redno hodim na predavanja in poskušam narediti čim več izpitov. V času tekem pa sem precej odsotna, tako da sem letos nekaj spomladanskih izpitnih rokov zamudila, zamujeno pa bom opravila jeseni. Pozimi v povprečju treniram 15 ur na teden, na pripravah in ko ni predavanj, pa tudi po 20. V času tekem pa je vse prilagojeno pripravi na tekmo, tako da na teden naredim en močnejši trening, časovno pa na teden znaša največ 15 ur treninga.

Kaj vam najbolj motivira za treninge in tekme v fizično tako napornem športu, kot je gorskokolesarski kros? Predvsem dobri rezultati, katere poskušam izboljšati, in čim višja uvrstitev na lestvici Mednarodne kolesarske zveze UCI. V bistvu napredek iz leta v leto. K samemu gorskemu kolesarstvu pa me je pritegnilo to, da je sproščen šport v naravi, kjer je mir in nikakršnih omejitev.

Kaj je vaša poglavitna prednost pred sotekmovalkami, zaradi katere ste osvojili omenjene naslove? Kaj bi bilo treba izboljšati, da bi lahko takšne uspehe osvojili tudi v elitni ženski kategoriji? V bistvu še sama ne vem, zakaj takšni rezultati uspevajo ravno meni, saj se trudijo tudi vse ostale konkurentke. Najbrž sama fizična in psihična zmogljivost, saj precej pozornosti posvečam tudi mentalni pripravi na dirko. Za podobne uspehe v ženski elitni konkurenci pa moram pridobiti še na fizični moči in tehnični spretnosti. Še precej mi manjka, predvsem izkušenj. Največ pridobim s tekmami za svetovni pokal, saj so tako težke, da so najboljši trening. Z vsako tekmo na tej ravni ogromno pridobim.

Za mnogimi vrhunskimi gorskimi kolesarji stojijo cele ekipe. Kdo je pri vas najbolj zaslužen za vse uspehe? Najpomembnejše je sodelovanje celotne ekipe oziroma reprezentance. Izpostavila bi trenerja Luko Želeta, ki mi svetuje in sestavlja načrt treninga, velikokrat pa se postavi tudi v vlogo maserja, mehanika in kuharja, saj za te člane ekipe večinoma nimamo finančnih sredstev. S svojimi izkušnjami in znanjem pa mi ogromno pomaga tudi selektor Primož Štrancar.

Kje se po športni plati vidite čez štiri leta, ko bodo olimpijske igre v Londonu? Prvi cilj je uvrstitev na olimpijske igre, konkretnejših ciljev pa trenutno še nimam. Upam, da bomo skupaj z Blažo Klemenčič in Nino Homovec osvojile toliko UCI točk, da bosta na štartu dve Slovenki.