Snežana Rodić: O medalji ne razmišljam

Primož Kozmus in Martina Ratej v dvorani ne nastopata, Matic Osovnikar ni v pravi formi, dobitnici medalj z zadnjega dvoranskega EP Marija Šestak in Sonja Roman sta nastop v Parizu odpovedali zaradi težav z zdravjem, mlada Tina Šutej zaradi študija v ZDA. Tako bo konec tedna v slovenski vrsti v ospredju Snežana Rodić, ki ima izmed vseh prijavljenih v troskoku trenutno 13. rezultat v Evropi. A tudi ona je imela v tej sezoni težave z zdravjem. Zdaj se vrača v formo. Če bo v francoski prestolnici skakala tako, kot zna, utegne poseči po najvišjih mestih.

S kakšnimi cilji potujete v Pariz? Moj cilj je finale. Zadnji treningi so pokazali, da lahko presežem osebni rekord, ki je 14,18. V tej sezoni sem imela težave, ki pa so za mano, tako da lahko realno pričakujem dobro uvrstitev. Verjamem v sebe in vem, da sem sposobna skočiti daleč.

Kako daleč? V Celju na dvoranskem državnem prvenstvu sem dvakrat skočila nekje med 14,20 in 14,30, a naredila rahel prestop. Če bi mi uspel tak rezultat, bi se zagotovo uvrstila visoko. Med prvih pet. Medalja? Ne, o njej ne razmišljam in se z njo sploh ne želim obremenjevati. Se pa lahko, če skočim dobro, zgodi marsikaj. Vse je odprto. Razlike so majhne.

Kakšna je konkurenca? Favoritinja je Nemka Katja Demut, ki je letos skočila 14,47 in je v odlični formi. A podobno je bilo tudi na zadnjem evropskem prvenstvu v Barceloni in na svetovnem prvenstvu v Berlinu, pa je zatajila. Na velikih tekmah ima težave. Zdaj, ko je prva favoritinja tekmovanja, pa bo pritisk nanjo še večji. Preostale tekmovalke so prav tako skočile daleč v tej sezoni, a če pogledam njihove nastope, je vidno, da so dobro skočile le enkrat, dvakrat. Na preostalih tekmah pa so skakale nekje med 13,50 in 13,70.

Finale je za vas nuja. Se bojite, da vam morda ne bi uspelo? Malce me je strah, to je normalno. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. Prestop, dva in že se lahko zalomi. Tako kot se je na lanskoletnem dvoranskem svetovnem prvenstvu v Dohi, kjer sem finale zgrešila za zgolj tri centimetre, trikrat pa skočila 20 centimetrov prek finalne norme, a prestopila. Lahko se zgodi marsikaj. Potrebna je tudi sreča. A sodeč po zadnjih treningih, je vse perfektno. Z zaletom in tehniko nimam težav, zato sem prepričana, da ne bom imela problemov. Dobro je tudi to, da bo z menoj trener Srdjan Djordjevič.

V Dohi ga ni bilo. Koliko atletom pomeni, da imajo na velikih tekmah ob sebi trenerja? Zagotovo veliko. Če bi bil z menoj v Dohi, bi se morda razpletlo drugače. Pomaga in svetuje mi pri tehniki, še bolj pomembno pa je na velikih tekmah to, da me zna psihično pripraviti. Pogovor z njim mi veliko pomeni. Tako je pri vsakem atletu oziroma športniku.

Pred časom ste zboleli. Kaj se je dogajalo? Decembra sem bila dva tedna na pripravah na Kanarskih otokih. Ko sem prišla nazaj, sem bila nenehno utrujena. Nisem mogla normalno opraviti treninga. Nisem vedela, zakaj. Potem sem šla opravit krvno sliko, ki je pokazala na neko vnetje. Pet, šest stvari v krvi sem imela povišanih. Nekaj dni pozneje sem dobila še povišano temperaturo. Nato sem šla še enkrat na krvno sliko, ki je pokazala, da se je vse skupaj še dvignilo, zato sem bila nato nekaj časa na antibiotikih. In ko je tako, ni dobro. Izgubila sem štiri kilograme v enem tednu, mišična masa in vse skupaj se je 'porušilo'. Nisem vedela, kaj in kako. A zdaj je dobro. Tudi sama sebe sem presenetila, da sem se tako hitro vrnila nazaj. Praktično v dveh tednih.

V slovenski reprezentanci največ upov polagajo na vaše nastope. Pritisk, s katerim je breme večje? Ne, niti ne. S tem res nimam težav. Morda bi bilo drugače, če bi imela rezultat med prvimi tremi. Potem bi bilo malce drugače, saj bi tudi sama od sebe pričakovala več. Tako pa bom napadala malce iz ozadja. Vem pa, da zmorem in lahko skačem zelo daleč. Sicer pa imam zdaj že kar nekaj nastopov na največjih tekmah in konkurenco dobro poznam. S konkurentkami smo domače in nimam problemov s tem, da gre za veliko tekmo. Ni več tega, kar je bilo pred leti, ko me je bilo strah. Ko sem imela tremo. Zdaj je vsaka tekma enaka.

Žal v Parizu ne bo vaše prijateljice Marije Šestak. Škoda. Bila sem prepričana, da bova nastopali skupaj. A odločila se je, tako kot se je. Jaz jo razumem. Imela je težave s poškodbo mišice, nato pa pred dvema tednoma staknila še alergijo. Vse skupaj je pustilo posledice in težko, da bi se v nekaj dneh vrnila v formo. Odločila se je pravilno. Ona bi na tej tekmi branila srebrno medaljo iz Torina, v očeh medijev bi bila favoritinja. Zato je bolje, da se tudi psihično čim bolje pripravi na poletno sezono.

Bosta pa z mislimi pri vas soprog, nogometaš Aleksandar, in hčerka? Mož prav v petek potuje nazaj na Kitajsko, tako da me ne bo mogel spremljati. Ko bom tekmovala, bo on na letalu. Z menoj bo v mislih. Lara pa me bo spremljala prek televizijskega ekrana skupaj z babico. Vse že ve in komaj čaka, da pridem nazaj. Vsakič, ko kam grem, ji kupim kakšno darilo. Me že sprašuje, kdaj grem v Pariz, da ji prinesem kakšno darilo. Sicer pa je zdaj že dovolj velika, da razume, ko ji rečem, da mamice nekaj časa ne bo. Ne vem, kaj bo delala, ko bo starejša. Morda bo atletinja. Zdaj je na vsakem mojem treningu in me spremlja. Včasih tudi skače, teče čez majhne ovire. V atletiki uživa, a bomo videli, kako bo pozneje. Delala bo pač tisto, kar si bo želela.

Kakšni so vaši načrti po nastopu v Parizu? Takoj po evropskem prvenstvu bom spet potovala na priprave na Kanarske otoke. Sploh ne bom imela počitka, saj nisem najbolje fizično pripravljena, ker sem bila bolna in potrebujem trening. Tokrat ne bo počitnic. Tako sva se s trenerjem odločila prvič, saj si želim čim bolje pripraviti na svetovno prvenstvo v Južni Koreji. Seveda pa bo tokrat z mano potovala tudi Lara.