Samir Handanović: Na priznanje sem že pozabil

Pred časom se po reprezentančnih tekmah ni ravno pogosto pojavljal pred novinarskimi diktafoni, odkar je kapetan, se medijskih obveznosti ne izogiba. Tako je bilo tudi tokrat. Dolgo časa je odgovarjal na vprašanja. ''Kdo potrebuje še kaj?'' je vprašal, preden je odšel. O reprezentanci je govoril spodbudno, nekaj besed je namenil Udineseju, ki v tej sezoni navdušuje. Pogovarjali smo se tudi o priznanju, ki ga je v Italiji prejel pred kratkim, ko je bil izbran za najboljšega vratarja prve lige.

Remi s Škotsko za začetek leta 2012. Dobro ali slabo? Nekje vmes. Nismo igrali slabo, a ni bilo tudi najbolje. Pripravili smo si nekaj dobrih priložnosti, nadzorovali smo vso tekmo. Bilo pa je tudi nekaj pomanjkljivosti seveda. Predvsem v akcijah v zadnjih 25 metrih od škotskega gola nismo bili najbolj zbrani. Nismo sprejemali pravih odločitev, igrali smo malce prepočasi. Bile so situacije, ki bi jih lahko bolje izpeljali. V prvem polčasu je bila igra na zavidljivi ravni, v drugem smo malce padli, kar je razumljivo, saj kar nekaj nogometašev v svojih klubih ne igra. Pripravljenost ni na najvišji ravni. Ampak dobro. Za začetek ni slabo. Gremo naprej.

Utegne dejstvo, da večina reprezentantov v klubih ni standardnih, predstavljati veliko oviro na naslednjih tekmah? To zagotovo ni najbolje. Ritem igre je tokrat, kot sem že rekel, padel prav zaradi tega. Nekaj je igrati tekme, drugo pa samo trenirati. Pri nas je veliko takšnih, ki v tej sezoni nimajo prav veliko tekem v nogah. Ampak tako pač je. V vsaki stvari je nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Tisti, ki igramo več, smo samozavestnejši, tisti, ki igrajo manj, pa imajo večjo željo po dokazovanju. Tako da … Je pa seveda bolje, če vsi igrajo. Upajmo, da se bo v prihodnosti to spremenilo.

Kaj je Slovenija s tekmo s Škotsko pridobila? Tokrat so priložnost za igro dobili nekateri novi igralci, ki so nazadnje igrali manj ali pa sploh niso. Mislim, da je tako prav. Naj se jih preizkusi čim več. Da se vidi, kaj je dobro in kaj ne. Da se ugotovi, kaj je najbolje, in da selektor lahko vidi, na koga lahko računa.

Se v reprezentanci po dveh akcijah že vidi delo novega selektorja Slaviše Stojanovića? Malce že. Neki koncepti, neke zahteve, ki jih ima, so vidne. Ne gre pa to tako hitro. Vsega se ne da spremeniti čez noč. Pozitivno je zagotovo to, da različne igralce preizkuša na različnih mestih. Tako je tudi prav. Da bo slika, ko se bodo začele kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2014, čista. Da bomo vedeli, kje smo. To je za vse skupaj najpomembnejše. Smo pa skupaj šele kratek čas. Pravi rezultati dela bodo vidni šele v prihodnosti. Potrebujemo čas.

Koliko se je tokrat poznalo, da so bile priprave za tekmo zelo kratke? Kaj se da v dveh treningih sploh narediti? Bolj malo. Ne moreš nič, časa za uigravanje ni. Igralci v kratkem času pridejo z vseh vetrov, so utrujeni in nenaspani, do tekme pa sta le dva dneva. Časa je praktično dovolj le za analizo tekmeca, za kaj več pa že ne. V bistvu gre v takšnih primerih bolj za regeneracijo in pripravo na nasprotnika. Kaj veliko pa na treningih zagotovo ne moreš narediti.

Tokrat je reprezentanca obiskala Primorsko. Kako ste se počutili? Dobro. Bilo je super. Vse je bilo v najlepšem redu. Od hotela do treningov, vremena in ne nazadnje tudi igrišča, ki je bilo za tekmo odlično pripravljeno. Sam nimam niti najmanjših pripomb.

Zdaj spet sledijo klubske obveznosti. Z Udinesejem vam gre v italijanskem prvenstvu odlično. Kako dolgo lahko zdržite v boju za vrh? Upam, da čim dlje. Verjamem, da lahko. Imamo nogometaše, ki so tega sposobni. Imamo dobro in številčno ekipo. Zagotovo pa ne bo lahko. Konkurenca je velika.

V igri ste še vedno tudi v Evropi. Prebili ste se v osmino finala lige Europa. Razmišljate celo o boju za lovoriko? Ne, niti ne. Razmišljamo le o naslednjem nasprotniku. Gremo iz tekme v tekmo. Normalno je, da imamo, tako kot vsi športniki, visoke cilje in si želimo zmagovati. Želimo si čim dlje. Če je to do finala, potem super. A bomo videli, do kam nam bo uspelo priti. Ritem je naporen. Igramo na dveh frontah, časa za trening je zelo malo. Praktično samo igramo tekme.

Pred kratkim ste bili v središču pozornosti. Bili ste izbrani za najboljšega vratarja prve italijanske lige. Bil sem zelo vesel. To je največje priznanje v moji dozdajšnji karieri. Nanj sem zelo ponosen. Priznanje, ki sem ga dobil, je potrditev, da sem na pravi poti. Je pa v nogometu tako, in pri nas vratarjih še toliko bolj, da moraš na take stvari čim prej pozabiti. Mi se moramo dokazovati iz tekme v tekmo. Ni tako kot pri napadalcih, denimo, ki lahko potem na račun tega priznanja živijo leto ali dve. Na vsaki tekmi se moram še naprej truditi in dokazovati, da priznanja nisem prejel zaman. Ko sem prejel priznanje, sem bil, kot sem že rekel, zelo vesel, a zdaj o tem ne razmišljam več. Nanj sem že pozabil.

Ste pričakovali, da boste izbrani za najboljšega? S tem se nisem obremenjeval. Vedel sem, da bom v najožjem krogu izbora, a se nisem ubadal s tem, kdo bo izbran. Najpomembneje je, koliko sam misliš, da si sposoben. Mene mnenje drugih ne zanima. Je pa res, da to, da ti priznanje podelijo nogometaši, s katerimi se na igrišču meriš iz tedna v teden, trenerji in novinarji, nekaj pomeni.

Se je za vas zdaj kaj spremenilo? Ne. Vse je isto. Moj status je tak, kot je bil prej. Nič drugačen. Sam imam jasno začrtane cilje. Vem, česa si želim. Mojih ciljev priznanje ni moglo spremeniti.