Renato Vugrinec: Zvezda enostavno nočem biti

Ob robu priprav na kvalifikacijski tekmi s Slovaško za nastop na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem prihodnje leto je o tem in onem spregovoril za Sportal. Povratnik v moštvo - nazadnje je zanjo nastopil na EP v Švici 2006 -, ki sicer brani barve španskega Portlanda San Antonia, pravi, da se je odločitev, da znova obleče dres s slovenskim grbom, utrnila nekega jutra. Nenadoma ga je prešinilo. Vesel je vrnitve in treniranja ter druženja s fanti. Med vsemi, ki jih je vpoklical selektor Miro Požun za to akcijo, je najbolj izkušen. Ponaša se z največ nastopi – 174, na lestvici strelcev pa je levoroki rokometaš tako ali tako že pisal zgodovino (573 zadetkov). Pravi, da so stare zamere pozabljene, da se je v zadnjih letih mnogo spremenilo, pa tudi, da je sam storil korak naprej.

Po dveh letih ste se vrnili med slovenske reprezentante. Kaj je botrovalo k takšni odločitvi, potem ko je bila večina mnenja, da ste se za vselej poslovili? Nekega jutra sem se zbudil z veliko željo, da znova zaigram za reprezentanco. Dobil sem zagon in motivacijo. Spremljal sem fante na evropskem prvenstvu na Norveškem in takrat sem spet želel postati del tega. Upal sem, da me selektor pokliče in da se vrnem.

Na zadnji novinarski konferenci na evropskem prvenstvu v Švici v Baslu po velikem razočaranju ste dejali, da vam enoletni premor ni dobro del. Sedaj je minilo še nekaj več časa. Kaj je tokrat drugače? Počutim se povsem drugače. Takrat sem v sebi držal mnogo stvari, ki so se dogajale in me težile. Potem sem se letos v nekem intervjuju 'spraznil', očistil, bi lahko rekel. Vsako leto smo starejši, pa tudi pametnejši. Zato danes na stvari ne gledam tako kot pred leti – črno, pač pa drugače. Le enkrat se živi.

A bilo je mnogo zamer … So te sedaj pozabljene? Mislim, da ja.

Kaj pa je danes drugače v reprezentanci, kot je bilo pred dvema letoma? Sama Rokometna zveza Slovenije je naredila korak naprej, izboljšali so se odnosi med reprezentanti in vodstvom zveze. Spremenile so se relacije in odnosi znotraj moštva, pozna se, da je prisotnih veliko mladih. Sveža kri, nova motivacija, več energije in želje. Kakorkoli že, najbolj važno pa je pri vsem tem spoštovanje.

Ste med najbolj izkušenimi in najstarejšimi. Kako ste se vključili v ekipo? Bomo videli, kako sem se vključil. Na treningih je enkratno, delamo super, odgovore pa bo dala tekma. Po sezoni je težko napolniti baterije, saj veste, vse je v glavi. Počutim se odlično in verjamem, da lahko tej ekipi pomagam, da naredimo dober rezultat.

V času dvotedenskih priprav niste odigrali nobene pripravljalne tekme. Je lahko to 'hendikep'? Zvedel sem, da ni bilo primernega nasprotnika za igranje v Sloveniji, daleč v tujino pa nismo želeli iti, zaradi napornih potovanj. Mislim pa, da to ne bi smela biti težava. V Kranjski Gori smo ustvarili lepo atmosfero, si napolnili baterije, sedaj pa se na polno pripravljamo na Slovake. Vedno bolj se čuti nervoza, ki pa je definitivno pozitivna. Moramo pa se zavedati, da je treba od prve minute začeti maksimalno. Prvih pet do deset minut si ne smemo dovoliti napak, pokazati moramo, kdo je gospodar na igrišču.

Slovaki morda na papirju niso videti težaven nasprotnik, a nevarnost lahko preži prav v tem … Nikoli v življenju nisem podcenjeval nobene ekipe. Če bi moja podzavest govorila, da gre za slabo ekipo, bi se zavedal, da gre za dobro. To velja tudi za Slovake. Morda mediji tega niste videli, a gre za zelo dobro ekipo, z igralci, ki igrajo v tujini v zelo dobrih klubih. Imajo zelo dobrega vratarja in obrambo, še boljši protinapad. To bo ključ tekme. Vsi pravijo, da bo treba igrati najbolje v obrambi. To je sicer res, a morali bomo odigrati super v napadu. Zabijati, narediti čim manj tehničnih napak ter jim ne dovoliti lahkih zadetkov.

V soboto bo vaša prva tekma v Zlatorogu po letu 2004. Posebni občutki? Ko stojim tukaj v Celju in gledam slike (fotografije v celjski dvorani Zlatorog ob osvojitvi naslova evropskih prvakov leta 2004, o. p.), se mi kar naježi koža. Že samo tu: priti v Slovenijo, trenirati v Laškem in v Celju, kjer sem preživel tretjino svojega življenja, vzbuja posebna čustva. Vedno, ko sem igral v tujini, sem si želel, da bi nam žreb namenil kakšnega slovenskega nasprotnika, še posebej Celje.

V Pamploni ostajate še leto dni. V zadnjem delu španskega prvenstva niste dobivali prav veliko priložnosti? Zadnje tri mesece sem manj igral, prišlo je do nekaterih stvari, za katere mi še zdaj ni jasno. Tudi s trenerjem še nisva razčistila, kaj je pravzaprav narobe. Sploh se nisva pogovarjala. Na določenih tekmah sem malo zaigral, na drugih pa sem presedel 60 minut. To me ni preveč zmotilo, saj sem profesionalec. Važno je le, da ekipa zmaguje.

Si želite po izteku pogodbe pri Portlandu San Antoniu nazaj v Slovenijo? Moram povedati, da se z družino v Španiji odlično počutimo. Takrat, ko smo želeli podaljšati pogodbo še za dve leti, so se pojavile težav s sponzorjem. Tako da zaenkrat ostajam tam še eno sezono, potem pa bomo videli. Res je, da sem se pogovarjal tudi s Koprom, a ni bilo nič konkretnega.

Vrnitev v Celje? Z leti sem se naučil, da nikoli ne reci nikoli. Vse možnosti puščam odprte. V športu se do zadnjega trenutka ne ve, kaj bo.

Mnoga leta ste bili zvezda slovenske reprezentance, nepogrešljiv člen. Mož, ki je nosil veliko odgovornosti, prejemal pohvale ter kritike. Je za vas težava komuniciranje z mediji? V slovenskem prostoru ni zvezd. Daleč od tega. Nihče ni bil zvezda. Mogoče si želite mediji, da bi delali zvezde. Sam s tem nimam težav. Enostavno zvezda nočem biti. Nimam težav s komuniciranjem z mediji, sem pa tip človeka, ki ima rad svoj mir. Morda pa je tudi res, da se v preteklosti z določenimi stvarmi nisem znal nositi.

Ste v vseh teh letih preživljanja vzponov in padcev, smeha in žalosti, veselja in razočaranja dozoreli. Se spremenili? Včasih ste mnoge neprijetne stvari držali v sebi … Z 18 leti sem prišel v sredino, kjer mi ni bilo lahko. To je bila moja prva družina. Svojo pravo družino sem videl le enkrat na mesec. Ta družba tebe vzgaja, ti postavi vrednote. Te vrednote pa niso bile to, kar bi morale biti. Tega se zaveš šele kasneje, ko odrasteš. Enostavno nisem znal komunicirati ter se postaviti sam zase. Tiščal sem stvari v sebi. Pri mnogih stvareh sem se raje umaknil, kot pa se zapletel v konflikt. Nisem imel zaupanja, da bi določene zadeve razkril medijem ali pa tistim, ki so jim bile namenjene. Ko pa rasteš kot človek, se dviguje samozavest, odprejo se oči … Potem se postaviš zase.