Torek, 1. 12. 2015, 9.25
7 let, 1 mesec
Nepal je varen za turiste. Teh pa od nikoder. Kje so? (foto)
25. aprila letos je osrednji del Nepala, ki je priljubljena destinacija pohodnikov in alpinistov z vsega sveta, stresel uničujoč potres. Devet tisoč ljudi je izgubilo življenje, na tisoče jih je ostalo brez strehe nad glavo, dodatno skrb predstavlja drastičen upad dotoka turistov, ki so prejšnja leta polnili turistično blagajno.
13. oktobra se je v ta del sveta odpravila 15-članska spominska odprava Manang 2015, s katero so slovenski alpinisti, z Vikijem Grošljem na čelu, obeležili 40-obletnico vzpona na Makalu, nekaj dni prej se je na podobno pot odpravila tudi Manca Čujež, popotnica iz okolice Celja, ki svoje doživljaje s potovanj že več let deli s podobno mislečimi na potopisnih predavanjih.
Ko je aprila izvedela, da je Nepal prizadel eden najhujših potresov v zgodovini, je bila v trenutku odločena, da ta del sveta obišče čim prej. Da pomaga tamkajšnjim ljudem, kakor ve in zna.
Za nameček pa je še nekaj mesecev prej na festivalu gorniškega filma dobila povabilo nepalskega filmskega ustvarjalca ter ljubitelja in fotografa ptic Sudarsona Karkija, naj spet obišče Nepal. Povabilo, ki ga ne gre zavrniti.
Grozljivo, a hkrati varno
Prizori, ki so jo pričakali v Nepalu, so bili grozljivi. Razsežnosti potresa so neizmerne in tega se je naša sogovornica najbolj zavedala na trekingu v narodnem parku Langtang, kjer so nekatere vasi dobesedno zravnane z zemljo.
"Treking do Gosaikundskih jezer je bil popotovanje po opojni himalajski pokrajini in hkrati boleč opomnik mogočnosti in moči narave. Vasi so porušene. Tam, kjer je do aprila stalo več kot 20 hiš, so danes le še tri, nekatera naselja so le še kup ruševin, mesto duhov. Ljudje so se preselili na polja pod plastične ponjave in pločevinaste strehe."
Kje so turisti?
"Čeprav je stanje v Nepalu ponekod strašljivo, je treba vedeti in glasno povedati," poudarja Manca, "da je rušilni potres prizadel le ožji del države, medtem ko je približno 80 odstotkov nekoč zelo obiskanih planinskih poti ostalo nedotaknjenih. To pomeni, da so ti kraji varni tudi za turiste, ki pa jih danes skorajda ni."
"Območje okoli Anapurne je nepoškodovano, tam ni popotresnih posledic, vendar tudi tam turistov ni. Razlog je morda v strahu, da se potres ponovi ali da so poti še vedno nevarne oziroma neurejene, precej pa so k temu prispevale tudi tuje turistične agencije, ki so preprosto preklicale svoje pohodniške rezervacije. Večina obiskovalcev tako v Nepal pripotuje samih, brez agencij."
Turizem bi Nepalu lahko pomagal znova stopiti na svoje noge
Turistov torej v Nepalu praktično ni. Če se pošalimo, bi lahko rekli, da so tam predvsem Slovenci.
Manca je na svojem potovanju srečala nekaj članov odprave Manang, nekaj časa preživela s fotografom Otom Žanom, naletela pa je tudi na znanega alpinista Andreja Štremflja – prvega Slovenca, ki se je leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom povzpel na Everest –, ki je Nepal obiskal z družino.
"Leta 2009 sem na trekingu srečevala velike skupine ljudi, takrat je bilo kot v mravljišču, letos pa je minil tudi ves dan brez srečanja s kakšno drugo turistično dušo. Kljub temu se domačini trudijo na vse pretege. Tako so tudi v tistih vaseh, kjer je večina hiš porušenih, uredili vsaj kakšen lodž, preprosto prenočišče, kjer lahko prespiš in se okrepčaš. Mislim, da je izredno pomembno, da turizem spet zaživi, saj je to eden od načinov, ki bo Nepal znova postavil na noge," je prepričana.
Pri ornitologu, filmarju in humanitarcu
Prve dni v Nepalu je preživela pri že prej omenjenem Sudarsonu in njegovi ženi Nimi v vasi Banepa, ki jo je rušilna moč aprilskega potresa močno opustošila.
"Večina stavb je tako poškodovanih, da v njih ni več mogoče bivati, veliko jih je izgubilo boj z gravitacijo," je povedala. Nekateri so streho nad glavo našli v šotorih s solarnimi svetilkami, drugi v pločevinastih zatočiščih, ki si skoraj ne zaslužijo oznake hiša.
Indija je zaprla energetsko pipo
Kot da naravno opustošenje, ki ga je povzročil aprilski potres, še ne bi bilo dovolj, se država spopada še s krhanjem vezi s sosednjo Indijo, ki se odraža tudi v energetski krizi.
"Ko je Nepal 20. septembra letos sprejel ustavo, je to v državi sprožilo proteste Madhesijev – indijska manjšina v Nepalu namreč zahteva več pravic. Indija je zato zaprla mejo z Nepalom in s tem tudi 'pipo' za energente, zdravila in druge osnovne življenjske potrebščine," pripoveduje sogovornica, še vedno globoko pod vtisom izkušenj iz Nepala.
Tovornjaki in cisterne čakajo na meji, pravi, v bolnišnicah se že od začetka novembra soočajo s pomanjkanjem zdravil, mobilnost prebivalcev je ohromljena. Ljudje po več dni čakajo v vrsti na pet ali deset litrov bencina, zaradi pomanjkanja plina morajo tudi v mestih kuhati na drva, nekatere šole ostajajo zaprte zaradi nemirov in omejenih voženj šolskih avtobusov, ki nimajo bencina.
"Pomoč ne more pred zimo doseči tistih, ki jo najbolj potrebujejo, turisti predčasno odhajajo, saj ne morejo potovati po državi. Vse to domačinom povzroča hude težave in že prerašča v humanitarno krizo," našteva Manca, ki pa kljub vsem nesrečam, ki tarejo Nepalce, opaža, da ostajajo taki kot prej.
Nimajo veliko, a to, kar imajo, delijo
"Nepalci vse delijo z drugimi, čeprav nimajo veliko, poleg tega so izredno iznajdljivi in se tudi v teh težkih razmerah kar nekako znajdejo. Še pod najskromnejšo pločevinasto streho ti ponudijo nekaj za pod zob. Nima in Sudarson sta z mano delila šotor na dvorišču nekoč družinske hiše v Banepi, v Katmanduju niti pomisliti nisem smela, da bi prenočevala drugje kot pri njih."
Manca jim je ob tokratnem obisku izročila denar, ki ga je zbrala s pomočjo prijateljev in sorodnikov. Tisoč evrov za slovenske razmere morda ni veliko, a če vemo, da ena pločevinasta hišica stane dobrih sto evrov, potem ni težko sklepati, da je tam tisočak vreden celo premoženje.
Wi-Fi v marsikateri nepalski vasi
Zanimivo je, da čeprav se v Nepalu soočajo s številnimi električnimi mrki, tudi zaradi težko razumljivih preteklih dogovorov z Indijo, vendarle stopajo v korak s časom.
"Wi-fi, ob plačilu seveda, je na voljo v marsikateri nepalski vasi. Prenos podatkov je bil mogoč tudi na višini štiri tisoč metrov, saj je mobilno omrežje res dobro pokrito," se spominja sogovornica, ki je stike z domovino vzdrževala prav s pomočjo sodobnih elektronskih kanalov, dogajanje pa spremljala tudi v časopisih The Himalayan Times in Kathmandu Post, ki izhajata tudi v angleškem jeziku.
Pri budistični nuni in njenih otrocih
Manca je v Nepalu obiskala tudi budistično nuno Nimo, ki v sirotišnici Buddha's Helping Hand skrbi za 11 otrok, štirje od teh so jo "našli" po potresu.
Fotograf Žan, ki je potres doživel v Katmanduju, je Nimo spoznal takrat, potem pa je s sredstvi, ki jih je zbral v Sloveniji, prav ona razdeljevala pomoč ljudem v okoliških vaseh. "Vesela sem, da mi je uspelo spoznati to dušo in teh 11 sončkov, starih od štiri do 13 let, ki res cenijo, da lahko živijo v varnem in toplem okolju. Presenetila sta me njihova povezanost, čeprav niso v sorodu, in nesebičnost, ki jo izkazujejo na vsakem koraku. Še zadnji bombon delijo s tabo. Ja, vse to je Nepal, zato jim še želim pomagati. Vem, da bo pomoč prišla v prave roke," sklene svoje razmišljanje Manca Čujež. Z zgovornim leskom v očeh.
Tudi vsi honorarji in prispevki, zbrani s potopisnimi predavanji, bodo romali v Nepal.