SiolNET. Sportal Sportal +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Nekaterim pomagajo opojna sredstva, meni pomaga tek"

3

termometer

"Tek je postal nuja in sestavni del mene, z njim se sprostim, "brainstormam" in noro se mi zdi, da so razdalje, ki sem se jim nekoč klanjal, zdaj postale zelo obvladljive in dosegljive."

Morda se vam zdi, da ga te dni videvate vsepovsod, a Žiga X Gombač je predvsem mladinski pisatelj in tekač. Oče Nie in Lina ter Vesnin mož. 38-letnik, ki blazno rad in veliko govori, poleg tega pa ima vse tisto, kar pove, smisel in njegova dejanja postavlja v neki logičen okvir. Ne pije alkohola in ne kadi, črka X pa med njegovim imenom in priimkom ne stoji samo zato, ker gre za njegovo blagovno znamko, ali zaradi šminke, temveč zato, ker označuje smer "straight edge" v življenju. Brez alkohola in drog z veliko hrupne glasbe. Žiga se je na začetku aprila skupaj z založnikom in publicistom Samom Rugljem ter novinarjem Dela in (proti)vojnim poročevalcem Boštjanom Videmškom udeležil Ziona Ultras, stokilometrskega teka v nacionalnem parku Zion v ameriški zvezni državi Utah, in spisal tretjino razprodane knjige Ultrablues, ki opisuje njihovo osemmesečno popotovanje k temu ekstremnemu podvigu. Gre za neobičajno iskreno (vsaj za moške) pripoved skozi oči in besede boksarja (Gombača), pohodnika (Ruglja) in nogometaša (Videmška) z dovršenim pisateljskim slogom.

Vaš dan ima 24 ur, tako kot moj. Kako strpate vanj vse, kar si zadate? Dejavni ste namreč na tisoč in enem področju. Vse, kar delam, mi je všeč.

Se držite pregovora, da je treba najprej pojesti žabo (Eat That Frog mu rečejo v ZDA, op. a.), pa se ti ta dan ne more zgoditi nič hujšega? Se najprej lotite najtežjih obveznosti? K sreči imam privilegij, da delam stvari, ki jih rad počnem.

Da, ampak tega je lahko hitro preveč. Selekcija je vsekakor potrebna. Še vedno lahko obveznosti nekam stisnem, je pa res, da sem že začel delati selekcijo.

Znate reči ne? Da, čeprav to zame ni najlažje. Včasih kaj zavrnem, že zaradi miru in regeneracije. Treba je imeti prioritete glede tega, kaj je neizogibno, kaj je manj pomembno …

Družina je gotovo na prvem mestu. To je prioriteta številka ena. Brez konkurence. To je to. Varna baza, pristan, zatočišče pred tem, kar se dogaja zunaj. Družina te hitro postavi na svoje mesto, da ti vedeti, da nisi najpomembnejši na svetu.

Naj povem anekdoto. Pred leti sem na Metal Campu delal intervju z Maxom Cavalerjem, nekdanjim pevcem skupine Sepultura. Zanimalo me je, zakaj vedno potuje z družino. Njegov odgovor je bil povsem logičen. Ko prideš z odra, kjer si pravkar nastopal pred 15 tisoč oboževalci, si evforičen, verjameš, da ti ves svet leži pod nogami, no, v trenutku, ko stopiš na avtobus, kjer te čaka družina, pa te ta kaj hitro postavi na mesto, ki ti pripada. Je pa res, da moraš tudi v družinskem okolju izredno veliko dati. Tam se vse dogaja na "polno".

Odkar je izšla knjiga Ultrablues, ki ste jo spisali skupaj s tekaškima prijateljema Boštjanom Videmškom in Samom Rugljem, ste še bolj prisotni v tekaških krogih, kjer ste bili sicer aktivni tudi pred tem. Pred časom ste v družbi maratoncev Žane Jereb in Primoža Kobeta ter svežepečenega maratonca Jureta Koširja razpravljali o misteriju maratona. Kako sprejemate dejstvo, da ste postali nekdo, na kogar se ljudje obračajo po tekaške nasvete? Ste nekakšna tekaška avtoriteta.

Moram priznati, da mi je kar malo nerodno. Za te stvari res nisem neki poznavalec. Pač tečem in delam to, kar počne veliko ljudi. Ljudje pa se kar sami obračajo name, z ničimer jih ne spodbujam. Nenavadno mi je, vendar poskušam pobrskati po izkušnjah, biti pristen. Vsak se na tek odziva drugače, vsak ima svoje predispozicije, način … Poskušam razložiti svoje izkušnje, ne počutim pa se zato nič vzvišenega ali kaj podobnega. Nenavadno je, da sem na tekaški konferenci sedel ob Žani in Primožu, potem pa še isti mesec z obema tudi tekel.

Naključno ali po dogovoru? Z Žano smo še isti teden opravili skupni trening, nato pa smo s Samom in Boštjanom pred predstavitvijo knjige v Novem mestu naleteli še na Kobeta in odtekli del poti. Bil je krasen trenutek. Imel sem priložnost teči z dvema tekačema, ki sta na olimpijskih igrah zastopala Slovenijo v maratonu. To je nekaj, kar je meni nedosegljivo in kar neizmerno cenim.

Zanimivo je, da se z Boštjanom in Samom pred predstavitvami knjige vedno odpravite na skupni tek. Si po vsem tem času še vedno pošiljate SMS-sporočila s tekaških odprav? Da, tega je še vedno polno.

Če se ljudje z vprašanji o teku obračajo na vas, na koga bi se obrnili sami? Kdo je za vas tekaška avtoriteta? Tek jemljem tako, da se učim in ga izkušam sam. Prvi, ki mi je v zvezi s tem odprl oči, je bil Dušan Mravlje s knjigo Neskončne ceste. To je bilo res noro. Rad prebiram knjige o teku, zaradi idej, načina, spoznavanja tras, tudi na internetu je ogromno filmov na to temo.

5. oktobra je minilo natanko pol leta, odkar ste stali na štartu ultramaratona Zion. Ste se spomnili na obletnico ali je to že zgodba za preteklost? Seveda smo se spomnili. Spomnili smo se tudi na to, kako hitro je minilo. Boštjan se je spominjal dogodkov, ki so se zgodili v vmesnem obdobju, Samo je potarnal, koliko kondicije je že izgubil, zase pa lahko rečem, da mi jo je uspelo ohraniti. Ravno pred tednom dni mi je po celem dnevu obveznosti, noči brez spanca in res nasičenem mesecu uspelo preteči 75 kilometrov. Verjetno bi jih zmogel še 20, čeprav bi bilo to 20 res dolgih kilometrov.

Je res, da na razdaljah, ki jih je bolj logično prevoziti kot prehoditi, človek pade v druge dimenzije? Pravzaprav se moraš imeti kar na vajetih, pa čeprav je res, da te prevevajo občutki evforije, žalosti, pa potem še večje evforije. Pridejo trenutki, ko zapoješ, se pogovarjaš sam s sabo … Sam verjetno med tekom delujem kar precej neuravnovešeno, ampak na to se ne oziram. Pomembno je, da pri ultratekih z mislimi ne odtavaš nekam stran. Treba je biti pozoren na številne podrobnosti, na primer na to, da redno ješ in piješ, preverjaš morebitne žulje in odrgnine, menjavaš obutev, si vzameš čas za aminokisline in podobno. Ne smeš pa kar odtavati, čeprav je res, da se včasih tudi to zgodi. Skratka, prisoten je neki nadzorovan kaos.

Ultramaraton Zion je nekakšen odmik od množičnih tekaških prireditev, ki ste si ga verjetno želeli. Je ta odmik dokončen? Boste na letošnjem Ljubljanskem maratonu vseeno tekli, tako kot lani, ali boste tam le v vlogi navijača? Nisem se še prijavil, ampak to še ne pomeni, da se ga ne bom udeležil.

Kako to mislite? Da bom mogoče šel. Boštjan in Samo idejo podpirata, tako da se lahko zgodi, da se ga bomo udeležili. V nekem "izi" tempu. Vesel sem, da se mi na maraton ni treba posebej pripravljati, da je ta v zadnjih mesecih postal del vsakdana.

Kaj je glavna razlika med tekom na množičnih prireditvah in ultratekih, ki so daleč od oči, kot je bil na prime Zion? Množičnost mi ni všeč zato, ker v zraku vlada neka evforija, usmerjenost k cilju, tek na rezultat. Nekateri tečejo iz napačnih razlogov, v želji, da bi v teku dosegli določen čas, pozabijo nase. Osebno menim, da si že s tem, ko si se pojavil na štartu maratona, presegel samega sebe. Pri tem je vseeno, ali 42 kilometrov pretečeš v treh urah in 20 minutah ali pa štirih urah in 20 minutah, saj pravijo, da je vse, kar je slabše od dveh ur in 30 minut, tako ali tako nepomembno.

Na tekaških prireditvah v Sloveniji je preveč resnosti, osredotočenosti samo na tek. Res je, da je čedalje več ljudi, ki maraton jemljejo kot zabavo, na primer Roblekovi tekači (Društvo Vitezi dobrega teka, op. a.), ki preganjajo vodilne maratonce, in to je krasno, a tega je še vedno bistveno premalo. Raje imam bolj samotne teke, pretirana gneča mi ne ustreza.

Vrniva se h knjigi Ultrablues. Bi ta vseeno izšla, tudi če ne bi pretekli Ziona? Je bil to nekakšen pritisk? Zagotovo je bila knjiga motivacija. Ko smo začeli pisati besedila, je bilo nedvomno jasno, da gre za res močna besedila z veliko izpovedno močjo, ki smo jih sčasoma samo še nadgrajevali. Vse je bilo usmerjeno k Zionu, spomnim se, da smo si tudi letalske vozovnice kupili zelo zgodaj. Niti za trenutek ni nihče podvomil o tem, da tja ne bi šli. Nihče izmed nas ni bil huje poškodovan ali karkoli drugega, preprosto se je to moralo zgoditi.

Vi ste imeli še najmanj težav. Mislim, da je bil najbolj konstanten Samo. Zelo strukturiran. Jaz sem med pripravami napisal še pet knjig, organizirali smo nekaj dogodkov, Boštjan je ogromno potoval in pisal o zgodbah na vojnih območjih, je bila pa na srečo zima dokaj blaga, zato smo vse treninge lahko izpeljali po programu. Zvezde so nam bile res zelo naklonjene, lahko bi se zalomilo že v predpripravi. Ampak zahvaljujoč Samu, programu in izkušnjam smo vedeli, kako se zadeve lotiti, da se ne preobremenimo.

Takoj na začetku ste se dogovorili, da tek ne bo vplival na vaš vsakdan, ampak bolj težko verjamem, da ni. Že ko se je vaš sotekač Samo pripravljal na dunajski maraton, kar je popisal v knjigi Delaj, teci, živi, je zapisal, da so mu priprave vzele ogromno časa. Gotovo, ampak zato toliko bolj izkoristiš vsak trenutek, ki ti je na voljo. Za delo, družino in za trening. Če veš, da te ob 15. uri čaka dolg tek, do takrat urediš vse potrebno, da to lahko izpelješ. Ob 18. uri si že lahko doma z družino.

In potem ne obležiš do jutra, kot bi mi, povprečni tekači? Ne, pri meni ni bilo trenutka, ko bi dal, kot rečemo, vse štiri od sebe. S polno paro sem živel naprej. Struktura časa pa je bila res precej bolj izkoriščena.

Koliko manj v primerjavi z osemmesečnimi pripravami na Zion tečete zdaj? Od 10 do 20 odstotkov.

Kako je potekalo pisanje besedil? Ste si jih sproti izmenjevali, ste imeli vpogled v zapiske drugega? Vnaprej smo določili temo in obseg. Vsak naj bi napisal eno besedilo na teden ali na deset dni.

Ste sproti komentirali tisto, kar sta napisala druga dva "kompanjona"? Joj, komaj smo čakali, da je kdo kaj napisal, da smo videli, kateri ideji je sledil, kateri utrinek je izpostavil … Lahko si si že vse zamislil, potem pa ti je tek dal neki drug impulz iz zunanjosti, ki si mu sledil. Pazili smo, da o isti temi nismo pisali na enak način, vsak je našel svoj način, nobene predvidljivosti ni bilo.

Ni nihče nikomur posegal v besedilo? Na začetku prav gotovo ne. Bilo je precej občudovanja, mislim, da smo drug drugega nadgrajevali. Zame je bil to privilegij, Boštjan in Samo sta oba močna avtorja in že to, da smo ta besedila nekaj časa imeli sami zase, je bilo nekaj posebnega.

Je bilo pa v postprodukciji treba vzeti škarje v roke. Na začetku smo si zadali, da bodo besedila dolga od dve do tri strani, na koncu je številka zrasla na pet, sedem, celo 12 strani. Treba je bilo dodati dramaturški lok, v veliko pomoč sta nam bila urednik Urban Vovk in Samova žena Renate, Žiga Valetič je knjigo postavil oblikovalsko. Skratka, to delo smo prepustili zunanjemu svetu oziroma sodelavcem. Še vedno pa uteleša tisto, kar smo dali iz sebe, samo balasta smo se znebili.

Knjiga je polna zelo osebnih doživetij. Je bilo že v prvotnem načrtu, da se izpoveste v tej smeri? Ne, rekli smo, kar bo, pa bo. Teksti so bili na začetku bolj usmerjeni v tek.

Ampak samo tek kot tek ni preveč zanimiv za bralca. Zgodba je tista, ki pritegne. Da, ko se razdalje podaljšujejo, se bolj obračaš sam vase. Razmišljaš o srečanjih, ljudeh, ključnih odločitvah. Tudi sicer med tekom dobivam ideje za knjige, nekaterim pomagajo opojna sredstva, meni pomaga tek.

Zanimivo je, da v večjem delu knjige opisujete priprave, se pravi potovanje k cilju, Zionu, medtem ko je sam Zion opisan precej na kratko, v enem, največ dveh poglavjih. Kako to? Je bil poudarek na poti do cilja? Odzivi bralcev na knjigo nam dajejo vedeti, da jih knjiga motivira. K nečemu. Knjiga sicer ni bila napisana s takšnim namenom, ampak zato, ker se nam je to zdel zanimiv projekt. Zdaj pa dobivamo odzive, ki jih nikakor nismo pričakovali. Da nam piše nekdo iz Maribora, da mu je knjiga dala odgovore, ki jih je iskal …

Dejstvo je, da nismo neki superatleti. Sto kilometrov v 14 urah lahko preteče marsikdo. Da pa med pripravami ne spremeniš vsakdana, da ničesar ne izgubiš zaradi pisanja knjige, to pa je nekaj, kar te predstavi v drugačni luči. Seveda je prednost tudi v tem, da smo vsi trije pišoči.

Sta otroka knjigo prebrala? Moja ne.

... ker ste se precej razpisali o njiju. Kaj počneta, kdo sta … Imata svoje življenje in s tem se ne obremenjujeta.

Sprašujem zato, ker bi mene osebno gotovo zanimalo, kaj je moj oče pisal o meni, kakšno mnenje je imel o tem, ali imam ali nimam najstniških težav in podobnem. No, res je, da sem, ko sem pisal to knjigo … Tega še nisem povedal ... (Vzame si trenutek, zbere misli, preden ga preplavijo čustva, op. a.) Otrokoma sem želel nekaj zapustiti. Nekaj o sebi. Za obdobje, ko bosta šla na svoje ali ko me ne bo več. Da me bosta morda spoznala na neki nov način. Tako kot jaz danes očetove knjige berem na drug način in ga spoznavam tudi v tej luči. Da jima bo to, kar je zapisano v knjigi, dalo neko popotnico za življenje. Dejstvo je, da nas vse tri, Boštjana, Sama in mene, povezujejo skupne lastnosti, to je, da vemo, kaj je prav, in da imamo zdrave temelje, in to v svetu, ki je čisto zmešan. In če se bo mojih dveh otrok katerikoli od stavkov v knjigi dotaknil, potem je dosegla svoj namen.

V knjigi ste se vsi trije precej razgalili. Da, očitno je bil tak čas.

Trije individualisti, ki se skozi tek povežejo v ekipo, ste zapisali v knjigi Ultrablues. Načrtovali ste, da boste Zion pretekli skupaj, kot ekipa, pa ga potem niste. Ko se je Samo kmalu po začetnih korakih ustavil, ste vi stekli naprej, medtem ko ga je Boštjan počakal. Zanimivo se mi zdi, in pogumno, da tega niste pometli pod preprogo. Ne, zato ker se je to tudi dejansko zgodilo. Zanimivo je, da smo si dan po Zionu ogledali film o nekem ultramaratoncu, ki izreče stavek – tega smo kot svežepečeni "ultraši" zdaj razumeli povsem drugače (smeh) –, da te "ultra" razgali in pokaže takega, kot si. Temu v takih ekstremnih preizkušnjah ne moreš ubežati. Vsak od nas se je odzval po svoje, pred štartom in na teku.

Jaz se pred tekmovanjem začnem umikati sam vase, imam že neki film, točno vem, kako se bom lotil izziva. Že v času, ko sem treniral boks, sem se moral tako povezati s samim sabo, da sem bil res maksimalno zbran, da sem upošteval vse mogoče okoliščine, da sem iz ringa prišel živ. In tudi tek me je pahnil v podobno stanje. Ko smo štartali, se je zgodilo, kar se je. Samo je zavil s ceste, jaz sem nadaljeval, mislil sem, da se bomo našli pozneje. Zadeve so stekle tako, kot so. Samo je pozneje dejal, da se je vsak moral odločiti in da je vsaka odločitev zahtevala enak pogum. Skratka, res je, da smo bili dogovorjeni drugače. Nisem se tako odločil, vedel sem le, da moram naprej, da moram ostati v stiku sam s sabo.

Ste se med tekom ukvarjali s to odločitvijo? Zakaj ste se odločili tako, kot ste se? Ne, v tistem trenutku moraš biti osredotočen samo na to, kar je pred teboj. Že po prvih šestih kilometrih nas je čakal zahteven vzpon, kjer smo si morali pomagati z vrvmi. Sicer pa smo na vsaki okrepčevalnici izvedeli, kje je kdo. Dejstvo je, da smo v ta projekt vstopili brez skupne zgodovine, drug z drugim smo ravnali zelo džentelmensko.

Dejstvo pa je, da se spoznaš šele po prvi težavi, prepiru, izzivu, ki ga moraš rešiti. Ta dogodek nas ni niti za trenutek postavil pod vprašaj, res pa je, da se je bilo treba skupaj usesti in dogovoriti. Pa ne enkrat, večkrat. Vsi smo odrasli in razmišljujoči organizmi in vsak je vedel, kaj komu ne ustreza, ter spoštoval odločitve drugih. Je bil pa to trenutek, ko bi bilo vse skupaj, če bi nanj "pozabili", že kar preveč osladno. Trenja znotraj ekip so običajna, pojavijo se tudi na vsaki alpinistični odpravi, pomembneje je, kako jih rešiti.

S Samom sta to reševala na skupnem teku. Da, no, šla sva na sprehod (smeh). Sva se pa kar nahodila.

Knjiga se ravno s tem delom konča in ostane v podzavesti bralca. Da, pogovorila sva se, dogovorili smo se, da bomo o tem pisali. Da je to pravično, da je treba razčistiti. Zdaj na ta račun že padajo šale. Ko smo se pred kratkim dogovarjali za skupni nastop na Ljubljanskem maratonu, nas je Renate vprašala, ali bomo tekli skupaj, pa smo odgovorili, da bomo štartali skupaj, kaj bo po tem, pa ne vemo.

Kaj je popotovanje proti Zionu prineslo v vaše življenje? Poleg očitnega prijateljstva. Več stvari. Dobil sem dve dragoceni prijateljstvi, na kateri sem res zelo ponosen. Do tega trenutka sem se v globljih pogovorih vedno bolj razumel z dekleti, v Boštjanu in Samu pa sem dobil dva moška "frenda", s katerima se lahko pogovarjam o vsem mogočem, filmu, literaturi, založništvu, zafrkavamo se …

Poleg tega sem s knjigo Ultrablues iz mladinske literature prestopil v literaturo za odrasle. Knjiga doživlja ponatise, v knjižnicah je kar naprej zasedena.

Tek je postal nuja in sestavni del mene, z njim se sprostim, "brainstormam" in noro se mi zdi, da so razdalje, ki sem se jim nekoč klanjal, zdaj postale zelo obvladljive in dosegljive.

Bolj znam izkoristiti čas, spoznal sem ogromno ljudi.

Na predstavitvi knjige je Samo Rugelj dal vedeti, da v kratkem podobne avanture ne gre pričakovati. Kaj pravite vi? No, nekaj skupnega vsekakor bo, dogaja se sproti in spontano. Sicer pa imam tudi sam ogledanih že kar nekaj tekov. Odločam se sproti, vidim pa, da lahko storim še marsikaj in da je to še precej več kot sto kilometrov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin