Konec sušnih let Uniona Olimpije v evroligi?

Če je še po žrebu skupin za evroligo kazalo, da je Union Olimpija padla v druščino, iz katere so jo mnogi že videli v drugem delu, je treba sedaj realno povedati, da bo uvrstitev tja vse prej kot lahko delo.

Na papirju ni lahkih tekmecev

Koga bi iz skupine, v kateri prebivajo zeleno-beli, sploh izpostavili za lahek plen oziroma avtsajderja? Tudi berlinska Alba si ne more "nadeti" takšnega naziva. Nenazadnje je veliko vložila v igralski kader, saj si želi v sezoni, ko bo ravno Berlin gostil zaključni turnir najboljše četverice, narediti nekoliko bolj odmeven rezultat. Če k tem dejstvom dodamo še verjetno naklonjenost z vseh koncev parketa, potem bo Alba nevarna prav za vse tekmece v skupini C. V druščini TAU Ceramice, Joventuta, Lottomatice, Fenerbahčeja ter Albe bo torej boj za preživetje neizprosen. Mogoče je pa celo dobro za Olimpijo, da bo igrala proti zvenečim zasedbam, saj so "zmaji", sodeč po zgodovini, praktično vedno igrali bolje proti na papirju močnejšemu nasprotniku.

Predvsem pa bodo morali Ljubljančani v tej sezoni pokazati drugačen obraz na gostovanjih. Ta so bila v minuli sezoni njihova rakava rana. Iz skupine s šestimi ekipami bodo štiri napredovale med najboljših šestnajst v Evropi, zato bodo morali izbranci Aleksandra Džikića delovati zbrano skozi celotno sezono. Prava škoda je, da Jasmin Hukić in Jaka Klobučar zaradi poškodb nista zaigrala še nobene uradne tekme letos, saj bi bila Olimpija z njima občutno močnejša že na samem štartu. Tako sedaj nekoliko več priložnosti dobivajo košarkarji, ki sicer niso v prvem planu. Veseli pa dejstvo, da se Sašo Ožbolt počasi vrača med žive. Če bo njegovo koleno zdržalo, bi lahko bil ravno on prijetno presenečenje letošnje sezone.

Letošnja sezona bolj kruta kot lanska

Union Olimpija ima v svojih vrstah nadarjene košarkarje, vendar večina sploh še ni okusila slasti igranja v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Povsem normalno je, da za razvoj potrebujejo čas in potrpljenje. Letošnja sezona bo še bolj kruta kot lanska, saj bo na sporedu vsega deset tekem, Olimpija pa bo morala biti približno 40-odstotno uspešna, če se bo želela uvrstiti v drugi krog – torej priti do štirih zmag, kar ji je v minuli sezoni uspelo v štirinajstih tekmah. Je že res, da ljubljanski navijači štiri leta sanjajo o tem podvigu, vendar tudi v primeru neuspeha ne bodo smeli biti razočarani, saj naj bi "zmaji" pravi ogenj bruhali prihodnje leto, ko bodo ti mladi košarkarji, ki imajo vključno z izkušenimi igralci (Milič, Ilievski, Hukić) dolgoletne pogodbe, nekoliko bolj dozoreli.

Ne bomo pa smeli biti niti presenečeni, če jim uspe podvig, o katerem toliko sanjajo(mo). Nenazadnje veleva pravilo, da moštvo dosega boljše rezultate, ko ni pod pritiskom le-teh. Kakovosti pri košarkarjih ne manjka, o čem smo se lahko prepričali. Če jim bo že letos uspelo omiliti nihanja, ki so plod neizkušenosti, potem bodo lahko želi ovacije zvestih privržencev, začenši v Badaloni proti Joventutu, katerega je Olimpija februarja 2007 v Španiji na krilih Teemuja Rannikka premagala s 86:82. Zanimiv pa je tudi podatek, da v tisti zasedbi ni bilo prav nobenega košarkarja, ki si sedaj služijo kruh pri Unionu Olimpiji.