Katanec na en mah ubil več muh

Pred meseci, ko je Srečko Katanec že oblekel selektorski suknjič, se je govorilo, da slabše niti ne more iti. Pa se je pripetil še domač kvalifikacijski poraz z Islandijo in z njim vred nova zaušnica slovenskemu reprezentančnemu nogometu, ki je doživljal eno največjih kriz v obdobju državne samostojnosti. Nato pa sta dve zmagi, doseženi proč od domovine (nad Turčijo v Bielefeldu in nad Islandijo v Reykjaviku), zamajali temelje slabe reprezentančne karme na sončni strani Alp. Naredili sta nekaj, kar si je Slaviša Stojanović prizadeval leto dni, a so njegove želje ostale nepotešene. Zgodil se je obrat v navijaških srcih, ki so začeli ponovno verjeti fantom. Zbadljivke in kritike so zamenjale izbrane pohvale, resda še sramežljive, saj ena lastovka še ne prinese pomladi, a nastopilo je obdobje, ki premore vse potrebno za rojstvo prelomnice in napoved svetlejše prihodnosti. Na površje so splavali mladi igralci, ki postajajo vlečni voz zvezne vrste, v napadu vliva zaupanje povratnik Milivoje Novaković. In ima tako kakovostno zamenjavo v obliki prav nič užaljenega Tima Matavža, da se porajajo sladke težave. Nekaj, česar se selektorji vedno razveselijo. Podobno velja tudi za mesto prvega vratarja.

Reprezentančni nogomet je spet deležen zanimanja

Devetdeset minut v najbolj severni evropski prestolnici je prineslo preobrat. Pa ne samo v rezultatskem smislu, ampak tudi v miselnosti nogometašev, posledično pa tudi navijačev. Slovenija je po "črni minuti", dvema prejetima zadetkoma in bolečem zaostanku z 1 : 2, zmogla Islandcem vrniti udarec z večkratnimi obrestmi in dokazala, da postaja klen organizem, ki se ne pusti kar tako zavesti. To pa zato, ker so posamezniki samozavestni in prepričani o tem, koliko lahko dosežejo. A le, če igrajo in razmišljajo kolektivno. Sploh po tako uspešni turški generalki, ki je doživela posrečeno nadaljevanje v Reykjaviku. Pripetil pa se je še en preobrat, še pomembnejši. V srcih navijačev, tistih, zaradi katerih se nogomet navsezadnje tudi igra, se je končno premaknilo na bolje. Ni jih bilo malo, ki bi v bližnji preteklosti že skoraj dvignili roke nad reprezentanco, saj so pogrešali nekaj, s čimer bi se še lahko poistovetili. Kakšno izmed vrlin, ki je poskrbela za dokazovanje na jugu Afrike. Vse je šlo k vragu, nizali so se porazi, obramba je spominjala na luknjasti sir, določene težave je izkazoval celo Samir Handanović, najbolj cenjeni slovenski legionar na evropskem zemljevidu, igra pa je ostala nepovezana in je jezila navijače. In agonija se je vlekla iz tekme v tekmo, sreča pa se je slovenske slačilnice izogibala v velikem loku. Zdaj pa bi lahko po dveh sladkih zmagah napočil preobrat. Vrnilo se je zaupanje, iskrica strasti, ki jo je tako posrečeno poosebljala zgodba o enajstih bojevnikih s srčno borbenostjo. V gostilnah, pred šolami ali pa nakupovalnih središčih, vseeno. Med športnimi navdušenci ne odmevajo več le besede o prihajajočem evropskem spektaklu v košarki, ki ga bodo kmalu gostile slovenske dvorane. Ponovno se glasno razpreda tudi o najboljših slovenskih nogometaših, kar je najboljši dokaz, da je delček tistega, kar je Katanec označil za enega izmed ciljev, že opravljenega. Že pozabljeni reprezentančni nogomet je deležen resnejšega zanimanja, in to je največja pridobitev. Prisotno je olajšanje, saj se nasmiha konec mračne dobe, ki je poskrbela za strm padec Slovenije tako na svetovni jakostni lestvici kot tudi v razpredelnici kvalifikacijske skupine za SP 2014. A za zdaj se le nasmiha. Kdo pa ve, da Sloveniji ne bo spodletelo na naslednjem preizkusu, ki bo štel za točke. Takrat bo v Ljubljani gostovala Albanija in morda postregla s svojim "Gylfijem". Morda pa ne. Če gre soditi po zadnjih optimističnih predstavah Slovenije, so fantje s podobo Triglava na prsih bližje maščevanju kot obratno.

Po dolgem času všečna izvedba, ki je ugajala navijačem

Ne samo, da je zmaga na Islandiji povrnila skoraj izgubljeno upanje o preboju na svetovno prvenstvo v Braziliji, nogometno javnost je tudi prisilila, da se bo s tem vprašanjem večkrat pozabavala na oddihu v vročih poletnih mesecih, nato pa z nadpovprečno dozo adrenalina pričakala zaključne jesenske kvalifikacijske spopade. Petkova zmaga v Reykjaviku je resnično prinesla nekaj več. Reprezentanca je ponovila vajo iz Bielefelda in dokazala, da zmagi nista bili naključni. In tokrat dvoboj ni bil le prijateljskega značaja, na drugi strani pa ni stala zdesetkana Turčija, ki v zadnjih nastopih (osmih) premaguje le še Andoro in prinaša sporočilo o slabo vodeni selekciji zvezdnikov. Slovenija je imela v boju za dragocene kvalifikacijske točke opravka s samozavestno Islandijo, ki so ji hitro zrasla krila, a so po petkovem razočaranju izgubila mnogo peres. Otoška senzacija, ki bi z novim slovenskim skalpom vsaj za 24 ur zasedla vrh kvalifikacijske skupine, je vedela, da prihaja v goste drugačna Slovenija od tiste pred nekaj meseci. A vseeno ni našla načina, kako preprečiti najhujše. Ostala ji je le možnost, da po zadnjem sodnikovem pisku prikima ugotovitvi, da je slovenska izbrana vrsta po dolgem času ponudila všečno izvedbo, ki navijačem ugaja. In navijači so lahko nanjo ponosni. Na enajst bojevnikov, ki so zakorakali na zelenico bolj ali manj brez strahu in na discipliniran način vedeli, kako dobiti glavno nagrado. Igra Katančevih izbrancev je v petek ugajala tako kot že dolgo ne. Do določene mere je imela rep in glavo, nekaj, kar se je v slovenski reprezentanci dalj časa pogrešalo.

Strup v obliki napak je še prisoten, a na srečo v manjših dozah

Rezultatska kriza slovenske izbrane vrste je bila po odhodu Matjaža Keka ogromna, a še bolj je bolelo dejstvo, da fantje navkljub izkazanemu trudu na igrišče niso znali prenesti tiste kemije, ki jih je tako krasila na treningih. Pa to še ni bila predstava, ki bi ji lahko nadeli pridevnik popolna, čeprav se rekordnemu dosežku – Slovenija je prvič v zgodovini kvalifikacijskih tekem na gosteh kar štirikrat zatresla mrežo – ne bi smelo gledati v zobe. Še vedno se pojavljajo napake. Žal. Strup, ki je v zadnjih letih počasi, a zanesljivo ubijal potrpljenje slovenskih navijačev, je še prisoten, le da na srečo v vedno manjših dozah. Spomnite se le na uvodne sekunde, ko bi lahko Islandija ekspresno kaznovala nesporazum v ožjem delu slovenske obrambe. A na srečo tudi tekmeci v naši skupini ne prihajajo iz najvišjega razreda, da bi kaznovali vsako napako kot po tekočem traku. So pa za razliko od nedavnih srečanj na trenutke neprepričljivo zadnjo vrsto reševali soigralci na drugi igralni polovici ter poskrbeli za ogromno zrelih priložnosti. Skoraj toliko, kot na prejšnjih kvalifikacijskih tekmah skupaj, kar dokazujejo štirje zadetki. Do tekme v Reykjaviku jih je slovenska reprezentanca na petih tekmah dosegla le štiri, zdaj je dosežek ponovila zgolj v 90 minutah. Reprezentanca se je po dolgem času izognila zbadanju in kritikam, ki so bodle v oči v obdobju štirih zaporednih porazov. Od tistega v Tirani, ko Slaviši Stojanoviću marsikaj ni bilo pogodu, za nameček pa ga je na cedilu pustila še narava, do zadnjega pod vodstvom Srečka Katanca, ki je v Stožicah zaploskal fantastičnima zadetkoma Gylfija Sigurdssona in dodal, da je bila sreča tokrat na strani gostov, da pa fantom ne more ničesar zameriti. In verjel je, da se bo zgledno delo kmalu obrestovalo. Čakal je le na priložnost, da izbrance spozna še bolje. Zdaj se lažje diha. Katanec je s skoraj dvotedenskimi pripravami dobil tisto, kar je najbolj pogrešal. Priložnost, da fantom vsili svoja razmišljanja in jih spozna v dušo. Veselimo se lahko spoznanja, da bo do septembra uigranost še na višji ravni, saj bo reprezentanca avgusta izkusila še operacijo Finska, takrat pa naj bi bil že nared Josip Iličić. Posameznik, ki lahko predstavlja dodano vrednost, a zaradi takšnih in drugačnih razlogov še ni resneje spoznal Katanca.

Prav zanimivo bo videti, kakšen bo navijaški utrip na naslednjem kvalifikacijskem srečanju, ko v Stožice prihaja Albanija. Na tribunah zagotovo ne bo manjkalo gostujočih navijačev, zato je velika škoda, da so se kvalifikacije prekinile za nekaj mesecev. Po tako prijetni islandski izkušnji bi bile tribune stoženskega objekta lepo napolnjene, bistveno bolj kot na tekmi z Islandijo. In to bi bil najlepši dokaz, da se je nogomet spet udomačil v razvajenih slovenskih srcih.