Kako je Leon Štukelj sprožil val, na katerem jezdi tudi Tina Maze

Ko se je prva dama slovenskega alpskega smučanja Tina Maze februarja v Sočiju kar dvakrat okronala z naslovom olimpijske prvakinje, je slovenski šport po kar 90-letnem čakanju vendarle dočakal tudi prvi zlati kolajni na zimskih olimpijskih igrah. Plodnejša je zlata bera na poletnih olimpijskih igrah, predvsem pa imajo uspehi daljšo brado. Prihodnji teden bo namreč minilo natančno 90 let od trenutka, ko je prvi slovenski športnik okrog vratu prejel zlato olimpijsko odličje. To je bil seveda legendarni telovadec Leon Štukelj, ki je leta 1924 v Parizu na igrah osme olimpijade ugnal konkurenco v mnogoboju, za nameček pa je zlato odličje osvojil še na drogu.

Zaradi poškodbe bi skoraj ostal brez OI

Štukelj se je iz Pariza, kjer so telovadna tekmovanja potekala med 17. in 20. 7. 1924, v Jugoslavijo oziroma Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev vrnil kot dvakratni olimpijski prvak, nekoliko manj znano pa je dejstvo, da je manj kot dva tedna pred odhodom v francosko prestolnico na izbirni tekmi v Ljubljani padel z bradlje in si poškodoval zapestje desne roke. Sprva je kazalo celo, da ne bo dočakal olimpijskega krsta, njegov nastop pa je nato v zraku visel vse do zadnjega trenutka.

Tudi med vajami je vseskozi čutil bolečino in negotovost, vseeno pa je z elegantnostjo in spretnim izkoriščanjem fizične moči prepričal sodnike. Suveren je bil predvsem na drogu, kjer je prepričljivo ugnal konkurenco, z dobrimi vajami na preostalih orodjih (bradlja, skok čez konja - vzdolž in na šir brez ročajev, krogi, konj z ročaji in plezanje po vrvi) pa si je zagotovil zadostno število točk za prvo mesto v mnogoboju.

Dolgo je čakal na naslednika

Do danes so slovenski športniki in športnice skupaj osvojili trinajst zlatih kolajn na olimpijskih igrah, od tega sedem pod zastavo samostojne Slovenije. Za prvi dve so dobrih devet let po osamosvojitvi v enem samem dnevu poskrbeli zimzeleni strelec Rajmond Debevec in veslaški dvojec Luka Špik - Iztok Čop. V družbi olimpionikov so se jim nato pridružili še metalec kladiva Primož Kozmus, judoistka Urška Žolnir in že omenjena Mazejeva.

Čeprav je živel več kot 100 let, pa Štukelj, ki je bil po nepozabnem Parizu nato leta 1928 v Amsterdamu prvi na krogih ter tretji v mnogoboju in na ekipni tekmi, osem let pozneje pa je kariero v Berlinu sklenil s srebrom na krogih, prvih zlatih kolajn za novo državo ni dočakal. Zelo dolgo pa je čakal tudi na svojega prvega zlatega naslednika.

Drugi velikan slovenske gimnastike, Miro Cerar, se je namreč v letih 1964 dvakrat okitil z naslovom olimpijskega prvaka na konju z ročaju, zbiranje zlatih odličij pod jugoslovansko zastavo s peterokrako zvezdo pa sta leta 1984 zaključila rokometaša Rolando Pušnik in Alenka Cuderman.

Pozabljeni prvak

Po končani športni karieri se je Štukelj povsem posvetil pravniški službi, po drugi svetovni vojni pa se je znašel v nemilosti tedanjega režima. Kratek čas je prebil celo za zapahi, trpelo je njegovo pravniško delo, sila redko pa se je govorilo tudi o njegovih športnih dosežkih.

"Vse te reči sem poskušal razumeti in jih jemati s kar najmanjšo prizadetostjo. Že med vojno in takoj po njej mi marsikaj ni bilo jasno, nekatere stvari pa so mi bile popolnoma nerazumljive. Nerazumljiv se mi je zdel odnos do Stalina, vse to nenormalno navdušenje nad sovjetskim vodenjem, za katerega se je v intelektualnih krogih dobro vedelo, kaj vse naj bi počenjali med obema vojnama in česa je bil zmožen med njo," se je o povojnih časih v knjigi Prvih 100 let (Franček Jauk, 1998) razgovoril Štukelj.

Ob tem je sicer zanimivo tudi, da je pred leti Uroš Šušterič kot edini živeči deklarirani pripadnik četniškega gibanja Štuklja označil za pomembnega sodelavca in podpornika gibanja.

Olimpijska slava na pragu 100 let

Štukelj, Novomeščan, ki je dobršen del življenja preživel v Mariboru, je bil primerne športne slave ob mehčanju nekdanjega režima znova deležen šele v jeseni svojega življenja. Že leta 1968 je bil razglašen za častnega občana Novega mesta, po letu 1991 pa ga je slovenska olimpijska družina začela aktivno vključevati v svoje akcije.

Sodeloval je pri rojstvu Olimpijskega komiteja Slovenije, se kot gost udeležil olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni, štiri leta zatem pa je bil v Atlanti pomemben del otvoritvene slovesnosti. Na olimpijski štadion je tedaj ob stoječih ovacijah prikorakal kot najstarejši olimpijski prvak in med drugim navdušil takratnega ameriškega predsednika Billa Clitnona, ki je v znak navdušenja stisnil pest.

Tudi v domovini je bil gost ob številnih protokolarnih prireditvah, v javnosti je bil nazadnje prikazan kot navdih in vzor novim generacijam. Po njem sta med drugim poimenovana trg v Mariboru in osrednja športna dvorana v Novem mestu.

Ave, triumphator!

Legendarni telovadec in pravnik, ki je preživel dve svetovni vojni in nato dočakal tudi osamosvojitev, je bil ob svojem okroglem jubileju nedvomno najbolj svetovno znani slovenski stoletnik. Slavnostne gimnastične akademije z naslovom Ave, Triumphator (tako ga je tudi leta 1924 ob sprejemu v domačem kraju pozdravil župan Josip Režek) v Novem mestu se tedaj ni udeležil le slovenski športni in politični vrh, velikanu slovenskega športa je osebno čestital tudi tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Novomeški Mariborčan, podpisnik slovenske olimpijske listine, ki je služila kot temelj slovenske športne samostojnosti, je častitljivi jubilej pričakal kot zelo vitalen gospod, čigar misli so bile povsem sveže. Takšen je bil pravzaprav vse do smrti le nekaj dni pred 101. letom.