Jaka Blažič: Letošnja Olimpija je bolj homogena

Že ko so se v osrednjem delu minule sezone karte pri Unionu Olimpiji pošteno premešale, je na nekaj tekmah s pridom izkoristil priložnost in opozoril nase. Letos namerava ob trenerjevem odobravanju storiti še korak naprej. Izziva se ne boji, zanima pa ga, kako konkurenčen je na evroligaškem odru. "Vsaka tekma bo izziv," pravi 22-letni Jaka Blažič, ki je v svoji karieri nosil dres Triglava in Slovana, zdaj pa je že drugo leto član Uniona Olimpije. Zanj je značilen prodoren slog igre, zdi pa se, da je najljubši tekmec novomeška Krka. "Morda. A dvakrat sem vrhunsko odigral proti Krki, pa smo izgubili. Morda bom naslednjič razočaral. Ha, ha … Šalim se. Dvoboji s Krko po superpokalu še niso končani. Pred nami je še dolga sezona," opozarja Blažič.

Sezona 2012/13 bi utegnila biti vaša sezona, sezona vašega preboja. Se strinjate? Ne vem. Uživam v igri. Prav to je najbolj pomembno. Na treningih in tekmah. Ne obremenjujem se s statistiko in podobnimi stvarmi. Igram svojo igro ter si z upoštevanjem trenerjevih napotkov poskušam pridobiti njegovo zaupanje. Verjamem, da je to pravi recept za kakovostno košarko.

A osebne ambicije se prav gotovo ne končajo zgolj pri zadovoljstvu ob igri. Kaj pa osebni napredek in dvigovanje tržne cene? Vsako leto imam višje cilje, vsako leto sanjam o večjih stvareh. A vztrajam pri tem, da sem le del ekipe. Olimpiji poskušam pomagati pri uresničevanju ciljev.

Pravite, da uživate v igri. Kateri igralni položaj pa vam prinaša več zadovoljstva: visoki branilec ali klasično krilo? Opažam, da se razlika med igralnima položajema dva in tri iz leta v leto zmanjšuje. Tudi če pogledamo slovenske košarkarje, vidimo, da je le Boštjan Nachbar kot "trojka" nekoliko višji. Vsi drugi poskušamo z drugimi lastnostmi nadoknaditi zaostanek v centimetrih. Res je, da morajo biti krilni košarkarji fizično nekoliko močnejši, predvsem zaradi obrambnih nalog. A če sliko nekoliko obrnem, bi dejal, da po drugi strani s svojo prodornostjo tekmecem na krilnem položaju lahko povzročam težave. Sistem je, kakršen je. Sam se mu poskušam prilagoditi. Branilec ali krilo? Vseeno. Le da se dokazujem.

Začela se je liga ABA. Za Olimpijo uspešno. Ali se v slačilnici čuti, da je jadransko tekmovanje letos tudi odločilno evropsko sito? V tej točki se srečata pritisk in motivacija. Vemo, da le prvi mesti prinašata evroligo. Težko bo … A smo mladi, zato od nas nihče ne zahteva preboja v evroligo. Vsakega posameznika naprej potiska prav poseben motiv. Želimo dokazati, da nismo kar tako prišli do dresa Uniona Olimpije. Verjamem, da je pred nami lepa sezona.

O Olimpiji govorite z velikim spoštovanjem, verjetno tudi zaradi spominov na ekipe, ki so v Evropi mešale štrene najboljšim. V zadnjih letih pa se je okrog kluba pogosto kopičila slaba energija, bolj kot o košarki se je govorilo o dolgovih … Je težko sprejeti razliko med Olimpijo, za katero ste navijali kot otrok, in Olimpijo, v kateri igrate? Ni mi lahko. Spominjam se svojih otroških let in iskrenega navdušenja nad igrami najboljšega slovenskega kluba. Odhod na tekmo je bil vselej prav poseben trenutek. No, morda je prav spomin na tiste čase dodaten motiv. Čutim, da sem del ekipe, ki klubu poskuša povrniti ugled. Vrniti se moramo na stare tirnice. Verjamem, da lahko Olimpija znova postane klub, ki bo užival ugled. Potrebno bo načrtno in dolgoročno delo.

Verjetno pa Olimpijo sprejemate tudi kot odskočno desko. Do katere točke ste pripravljeni čakati ter "preslišati" bogatejše ponudbe na račun dokazovanja in napredovanja? Strinjam se, da mi lahko Olimpija veliko prinese. Želim se dokazovati v evroligi in ligi ABA. Z denarjem in ponudbami si ne belim glave. Pomembno je, da igram in napredujem.

Kakšna igra bo zaznamovala Olimpijo 2012/13? Hitra igra! Veliko tečemo, gradimo na tranzicijski igri, napadalni nepredvidljivosti … Jasno pa je, da vrhunske košarke ni brez kakovostne obrambe. Slednja je večinoma tudi predpogoj za protinapade. Navijači lahko torej pričakujejo hitro, agresivno in samozavestno Union Olimpijo.

Na kakšen način so se v ekipo vključili novinci? Zelo dobro. To so značajsko odlični fantje, kar je za utrip ekipe zelo pomembno. Lagal bi, če bi dejal, da ne prihaja do občasnih trenj in konfliktov. A to je povsem normalno. Dogaja se v vseh klubih. Ključnega pomena je, da nam ti spori pomagajo do napredka. Ne gojimo zamer, usmerjeni smo proti skupnim ciljem.

A menjav je bilo vendarle veliko. Preveč … Tako pač je. Sam najbolj pogrešam Deona Thompsona. Odlično sva se razumela. Tudi Danny Green, ki je bil pri nas krajše obdobje, je pustil dober vtis. Ohranili smo stike. Vesel sem, da sta se dobro znašla v novih okoljih. Prvi igra v evroligi, pri berlinski Albi, drugi pa v ligi NBA. Kot sem dejal, se dobro razumem tudi z novinci. Luka Rupnik je moj nekdanji soigralec in dober prijatelj. Dobro poznam tudi druge mlade okrepitve. Letošnja Olimpija je bolj homogena kot lani.

Homogenost lanskoletne Olimpije so načenjale številne težave in pravi eksodus nosilcev. S kakšnimi občutki ste vstopali v garderobo, ki je bila iz dneva v dan bolj prazna? Ni bilo prijetno. No, ali pa po drugi strani kar malce komično. V garderobi smo se gledali in spraševali, kdo bo naslednji. Vsem je bilo jasno, da so finančne težave precejšnje. Na srečo je trener Sašo Filipovski vztrajal pri osredotočanju na košarko. Verjel je, da se bo stanje izboljšalo. Na srečo smo nato sestavili ekipo, ki je igrala solidno. Seveda pa raven ni bila primerljiva s tisto, kakršno smo imeli v rokah na začetku sezone. Začetek sezone je namreč predvsem v ligi ABA veliko obetal, konec je bil bolj klavrn. A to je bila izkušnja, ki mi bo morda še kdaj koristila.

Izžarevate veliko samozavest in odločnost ter ob tem govorite o Olimpiji. Je v podzavesti tudi reprezentanca in dokazovanje pred selektorjevimi očmi? Reprezentančni dres na domačem evropskem prvenstvu je verjetno cilj vsakega košarkarja. Ne skrivam, da razmišljam o tem; rad bi branil slovenske barve na EP 2013!

Za konec se dotaknimo še alpskega smučanja. Razlog je povsem preprost. Vaš oče Dušan Blažič je namreč direktor Elanove tekmovalne ekipe. Se tudi sami kdaj postavite na smuči? Ne. V mladih letih me je oče sicer pogosto peljal na smučišče, tako da sem znal dokaj dobro vijugati. V zadnjih letih pa me ne vleče več na smuči. Prvi razlog je verjetno strah pred poškodbami. Bojim se padcev. Po drugi strani pa smučarska tekmovanja rad spremljam pred televizijskim ekranom.