Gobec: Sodniki ne delajo napak namenoma

Izkušeni nogometaš, ki je ostal vsaj kar se tiče igranja v domovini zvest celjskim barvam, katere je v 1. SNL branil že 395-krat (šesti na večni lestvici nastopov), je rekorder. Zbral je največje število kartonov. Kar 123 rumenih in devet rdečih. Celo več od Amirja Kariča. ''Tega mi ni sram priznati. Pač, sem takšen tip igralca in grem v vsak dvoboj stoodstotno. Sodniki poznajo moj način igre, moje razmišljanje, zato imajo do mene mogoče malce strožji kriterij. A skoraj 95 odstotkov kartonov sem prejel zaradi 'duelov', ne pa česa drugega,'' je za Sportal načel temo o sodnikih Sebastjan Gobec, ki navkljub ogromnemu številu opozoril in mahanj s kartoni o delivcih pravice ne deli slabega mnenja. Meni, da po srcu zagotovo niso slabi ljudje, da hočejo prispevati najboljše, kar znajo, ter da vsaj na podlagi večletnih šolanj in izobraževanj ne morejo biti nekakovostni. Pa imajo veliko vpliva na nogometno igro? Celjski veteran je vprašanje zasukal v drugo smer in hitel opravičevati občasne sodniške zmote: ''Po mojem mnenju nobeden ne dela napak namenoma, ampak se pač zgodijo. Sodniki se imajo pravico motiti, saj so vendarle ljudje. Odloča človeški faktor. Kar pa se tiče sojenja v Sloveniji, imamo v naši panogi nekaj vrhunskih sodnikov, na čelu z Damirjem Skomino, ki je res odličen, imamo pa tudi nekatere, ki so slabše kakovosti. Konec koncev so pa za to odgovorni drugi ljudje, ne pa mi igralci,'' se eden najbolj izkušenih prvoligaških igralcev ni želel mešati v delo vodstva sodniške organizacije.

Sodniki pod drobnogledom javnosti?

Od tistih, ki v 1. SNL še vztrajajo na igrišču, je zbral največ nastopov. Poklicali smo ga ob primernem trenutku, saj še ni pozabil prigod z nedeljskega srečanja z Novogoričani. ''Na tej tekmi me je zmotilo, da sodniki niso imeli enakega kriterija za obe ekipi. To je bilo evidentno na zadnji tekmi z Gorico,'' je okaral sodnike, a v isti sapi dodal, da verjame, da se to ni pripetilo namenoma. Naivnost ali kaj drugega, dejstvo je, da so se v nogometnem okolju nezadovoljstva s sodniškimi odločitvami že davno zakoreninile. Sploh v taboru poražencev. Sodniki so postali najbolj izpostavljeni razlog, ki naj bi potek igre pahnil v nezaželeno smer, vedno več je tudi pritiskov v javnosti. Kako bi te predsodke odpravil celjski nogometaš, ki se najbolje znajde na levi igralni strani? ''Napake se bodo dogajale. Tako bo vedno. Še vedno pa upam, da niso namerne. Če so, potem je to katastrofa. Je pa ena stvar. Sodniki bi morali biti pod drobnogledom javnosti. To bi morali v slovenski ligi prej ali slej narediti. Sojenje je sestavni del te igre. Morali bi pohvaliti tiste sodnike, ki si to zaslužijo, druge, ki se preveč motijo, pa pograjati. To bi bilo pošteno.'' Da so podobne reči možne, se je na lastne oči prepričal v obdobju, ki ga je kot legionar preživel v Belgiji. Tam je bil še posebej presenečen nad eno stvarjo. ''Če se je sodnik zmotil in je bil nekdo kaznovan z rdečim kartonom, je komisija to po ogledu posnetka razveljavila. Ne vem, kakšne sankcije so doletele sodnika, a kazen se je zbrisala. Vsaj v primeru mojega soigralca. V Sloveniji tega ne boš doživel. Lep primer je tekma v lanski sezoni, ko sem imel manjši konflikt z nogometašem Maribora. Oba sva bila izključena, čeprav si niti on niti sam tega nisva zaslužila, saj ni bilo nič. Res škoda, da niso sodniki pod drobnogledom javnosti, ki je najbolj merodajna. Tako pa nima noben dostopa in vpogleda v ocenjevanje sodnikov, kar ni dobro.''

Težko se je brzdati

Gobec je prejel že več kot sto kartonov. In to samo na tekmah 1. SNL. Če bi prišteli še pokalne in tiste, ki jih je odigral v tujini, bi bila številka še večja. Mu je po kakšnem, ki ga je po lastnem mnenju dobil nezasluženo, ''počil film''? ''Zelo težko se je brzdati. Če se to zgodi enkrat, dvakrat na tekmo, še to sprejmeš, če pa se ponavlja, pa ti ni vseeno in začneš razmišljati, da je to namerno. A zdaj sem že toliko star, da dobro poznam sodnike. Vsak se lahko zmoti, tudi mi nogometaši, želel bi si le bolj enakovreden kriterij.'' Ko je prejel karton, je večkrat z njegovih ust v smer sodnika poletela strupena puščica. A na srečo le na besedni osnovi, izrečeni v afektu. ''Takšne odločitve te vržejo s tira. Kdor igra nogomet na tej ravni, ve, o čem govorim. Utrip srca je visok, živci pregreti, pamet ne dela tako kot treba, ti pa reagiraš. Eden na takšen, drugi na drug način. Sam sem, priznam, večkrat pripomnil kakšno neumesno besedo, ki pa ni bila zlonamerna. Po drugi strani pa tudi sodniki ne skoparijo z besedami. Tudi oni znajo povedati kaj sočnega. O kakšnih drugih reakcijah, denimo pljuvanju ali pa udarjanju, pa nimam lepega mnenja. Sem strogo proti, tega nogomet ne potrebuje.'' Nogometaši tako radovedno spremljajo izbor sodnikov pred prvenstvenimi krogi. Ko izvejo za glavnega delivca pravice, opozarjajo drug drugega na njegov način sojenja. ''Opozarjamo drug drugega, da smo potem na tekmi bolj previdni. Da bi se pa katerega sodnika bali, tega pa ne.''