Gal Jakič: Športniki invalidi ohranjamo kulturo Leona Štuklja

Zgodbo Gala Jakiča najbrž poznate. Pri 13 letih je zdrav legel k počitku in se zjutraj zbudil hrom. Razlog? Infarkt hrbtenice. Čeprav bi lahko zapisali, da gre za športno zgodbo o uspehu, Gal se namreč februarja odpravlja že na svoje tretje zimske paraolimpijske igre – z monoskijem bo tekmoval v alpskem smučanju, načrtuje pa tudi nastop na paraolimpijskih igrah v Riu 2016 v disciplini parakajak –, pa je tudi on samo človek. Z vsemi vzponi in padci.

Danes, 3. decembra, obeležujemo mednarodni dan invalidov. Kakšen pomen ima ta dan v vaših očeh? S tem dnevom se nisem nikoli kaj dosti identificiral ali se posebej ukvarjal z njim. Gre za še en dan z drugimi obveznostmi na urniku.

Se vam zdi, da med Slovenci še vedno prevladuje mnenje, da gre pri športu invalidov za rekreacijo in ne za vrhunski šport? Mislim, da se ta pogled spreminja. Velik preobrat so prinesle paraolimpijske igre v Londonu 2012, ki so naredile premik na globalni ravni. Ta se odraža tako v številu gledalcev kot tudi dejstvu, da so organizatorji zimskih paraolimpijskih iger v Sočiju in Riu sklenili posel s televizijsko mrežo NBC, ki bo prvič v zgodovini v živo prenašal 50 ur programa iz paraolimpijskih iger, večinoma sicer za ameriške gledalce, in da je v času po paraolimpijskih igrah v Londonu ena od britanskih televizij prvič zaposlila korespondenta za paraolimpijski šport. Stvari se premikajo in tudi pri nas je mogoče opaziti večjo pojavnost športnikov invalidov.

Šport invalidov je v Sloveniji večkrat postavljen na stranski tir, medtem ko so pogoji za športnike invalide v tujini povsem enakovredni zdravim športnikom. Kakšne so vaše izkušnje z omenjenim razkorakom? Opažam, da paraolimpijski šport v tujini postaja vedno bolj profesionaliziran v smislu, da se športniki invalidi športu posvečajo stoodstotno. Tudi podporni mehanizmi so v tujini boljši, tako da športniki invalidi od športnega udejstvovanja dejansko lahko tudi živijo. V Sloveniji so stvari nekoliko drugačne. Mislim, da je plavalec Darko Đurić za zdaj edini športnik invalid, ki je na prednostni lestvici za zaposlitev v javni upravi. Glede paraolimpijskega komiteja se sicer ne morem pritoževati, njihove podpore smo deležni in je dobra. Je pa dejstvo, da tudi njim primanjkuje finančnih sredstev oziroma jim finančna konstrukcija ne omogoča financiranja v tolikšni meri, kot bi si želeli.

Dejstvo pa je, da ste ne glede na vrhunske uspehe, ki jih dosegate športniki invalidi, pri delitvi finančne pogače povsem na repu. Tega ne vem, vem pa, da je glavni financer Paraolimpijskega komiteja še vedno Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije (FIHO) in da se glede na porast števila humanitarnih organizacij ta ista finančna pogača zdaj deli na več kosov. Del sredstev dobimo iz Fundacija za šport, kjer štejejo tudi rezultati, ne vem pa, kako pomembni so rezultati za FIHO.

Kako je z delitvijo sponzorskih sredstev? Zdi se, da je glavnina sponzorjev osredotočena na zdrave športnike. Mislim, da se je medijska pojavnost športnikov invalidov pri nas spremenila v tej meri, da se tudi mi zdaj lažje potegujemo za sponzorska sredstva. Večja ko bo medijska pojavnost športnikov invalidov, toliko večje bo zanimanje podjetij za nas. Navsezadnje smo športniki hodeči plakati, in če bi se nas večkrat videlo, bi to privabilo več sponzorjev. Menim tudi, da se moramo športniki invalidi tako do medijev kot tudi do podjetij, ki bi se rada z nami identificirala, obnašati profesionalno, in to ne glede na to, da se nas obravnava, kot da nismo profesionalci. Športniki invalidi lahko pritegnemo zanimanje velikih podjetij, seveda pa moramo biti v zameno za to odzivni in moramo sprejeti vse odgovornosti, ki spadajo zraven. Tako kot imam tale intervju za službeno obveznost, je tudi klic sponzorja tisti, na katerega se je treba odzvati.

Mislim, da zelo veliko športnikov invalidov pričakuje, da so že zaradi tega, ker so imeli nesrečo ali so se rodili z gensko napako, upravičeni do sponzorjev in marsičesa drugega. Jaz tega občutka nimam, mislim, da smo tu vsi športniki enaki. Je pa seveda jasno, da se bo neko podjetje raje identificiralo s Tino Maze kot pa s športnikom invalidom, ampak zato, ker so Tinini uspehi večji, poleg tega se večina ljudi lažje identificira z zdravim športnikom.

Bi se uspešen športnik invalid v Sloveniji lahko preživljal zgolj s športnim udejstvovanjem? Upal bi si trdili, da težko. Sam imam srečo, da lahko s pomočjo nekaterih slovenskih podjetij, ki mi stojijo ob strani, skozi sezono pridem z ničlo, za kar sem jim izredno hvaležen. K sreči imam to možnost, da športno kariero vodim vzporedno s študijem na Fakulteti za šport, saj je zgolj iluzorno razmišljati, da kje na svetu obstaja podjetje, ki bi me financiralo in mi dopuščalo pogosto odsotnost.

Kako pogosti so na tekmah, kjer sodelujejo športniki invalidi, denarni skladi? V alpskem smučanju imata le dve tekmi denarni sklad, pri čemer se zneski gibljejo okrog tisoč dolarjev za končnega zmagovalca in nič več. To je sicer za naše razmere veliko, še zmeraj pa to ni številka, od katere bi lahko živeli. Sicer pa sem prepričan, da bodo v trenutku, ko bodo denarni sklad prodrli v šport invalidov, šport invalidov v lepi in idealistični obliki, kot jo poznamo danes, pokopali. Mi na nek način še vedno ohranjamo kulturo Leona Štuklja.

Zlata olimpijska medalja v Sočiju s strani Olimpijskega komiteja Slovenije prinaša 20 tisoč evrov. Koliko je vredna paraolimpijska? V to se nikoli nisem poglabljal, mislim pa, da je minister Milan Zver v času svojega mandata izenačil del nagrade, ki ga za olimpijsko medaljo prispeva ministrstvo za šport, tako za zdrave kot tudi športnike invalide. Ne vem pa, kako je s prispevkom OKS.

Februarja se odpravljate na svoje tretje zimske paraolimpijske igre v Soči. Boste tudi letos edini slovenski predstavnik? Ja, žal.

Če se malce pošalim, torej ni dilem glede izbire zastavonoše. Res je. Že na POI v Vancouvru sem izjavil, da upam, da na prihodnjih paraolimpijskih igrah ne bom sam, no, zdaj pa resnično upam, da vsaj 2018 na PZOI v Južni Koreji ne bo tako.

Najbrž se vam bo pridružil Jernej Slivnik (13-letni paraplegik, ki sanja o nastopu na zimskih paraolimpijskih igrah v Južni Koreji leta 2018 - op.a.a) Hm, Jernej bo tja zagotovo šel, jaz pa bolj težko.

V enem od intervjujev ste izjavili, da boste do 2018 vztrajali le v primeru katastrofalnega dosežka v Sočiju. Kaj je za vas katastrofalno? Četrto mesto? Ne ne, s takim rezultatom grem že takoj naslednji dan v "penzijo" (smeh). Na PZOI v Vancouvru sem v veleslalomu ciljal na uvrstitev med prvo deseterico, nato pa žal odstopil, čeprav verjamem, da je bil cilj dosegljiv. Potem je naslednji dve leti kazalo, da sem v Sočiju lahko med favoriti, zdaj pa že dve sezoni vse kaže tako klavrno, da bi bilo bolje, če bi Soči kar izpustili. Krivulja se vzpenja in pada.

Je vaše zdravstveno stanje nespremenjeno, so možna poslabšanja, morda celo izboljšanje stanja? S tem mislim na vaše stanje po infarktu hrbtenice? Ja. Težava je bolj v tem, da sem po osvojitvi slalomske medalje pred dvema sezonama zamenjal opremo in del monoskija, za katerega je v teoriji veljalo, da gre za idealen monoski. Vsi tekmovalci, ki so se odločili zanj, so eksplodirali v letu dni, jaz pa imam z njim kar precej težav. Medtem ko se na prostem peljem hitro kot še nikoli, se zaplete med količki. Dve leti že razmišljam in iščem pravo pot. PZOI v Sočiju bodo moje tretje, nato se bom najverjetneje odločil za tekmovalni premor. Si pa zelo želim nastopiti na poletnih paraolimpijskih igrah v Riu 2016 in postati prvi paraolimpijec, ki se bo udeležil zimskih in letnih paraolimpijskih iger.

S handbikom, kot ste tekmovali na Ljubljanskem maratonu? S parakajakom. Kajakaška zveza Slovenije nas športnike invalide pri tem zelo podpira, obravnavajo nas povsem enakovredno z zdravimi športniki. Seveda je vse odvisno od tega, kako se nam bo poklopilo, dejstvo pa je, da bom prihodnji dve leti treniral za Rio. Mislim, da je to moja velika priložnost.

Predvidevam, da so pogoji za trening kajaka v Sloveniji precej boljši kot za trening alpskega smučanja, ki ste ga trenirali večinoma v ZDA. Ja, tudi to je del mojih težav. Opažam, da grem zadnji dve leti vedno težje od doma, bolj cenim to, da sem doma.

ZDA postajajo preveč oddaljene? Ja.

Kje trenirate vožnjo v kajaku? Treniram na Ljubljanici. Trenerstvo ekipe je prevzela Nina Mozetič, nekdanja tekmovalka v kajaku na divjih vodah, sodelujem pa tudi z nekdanjim tekmovalcem na divjih vodah Jernejem Zupančičem Regentom. Gre za vrhunsko ekipo, veseli pa me tudi dejstvo, da v ekipi nisem sam. Skupaj z nekdanjo paraolimpijko Tanjo Cerkvenik sva super ekipa, priključil pa se nam bo tudi nekdanji paraolimpijec Dejan Fabčič. Veseli me, da sem 90 odstotkov časa še vedno lahko doma, hkrati pa opravim tudi enako kakovosten trening kot v tujini. Načrtujem, da bom v času priprav v čolnu preživel vsaj štiri dni v tednu.

Domotožje je bilo le del večje težave, drugi del pa je bila izredno slaba sezona. Trenerski štab, za katerega sem bil prepričan, da bo odlično deloval, se je na padec mojih rezultatov odzval izredno slabo. Nisem dobival "feedbacka", niti nisem bil deležen njihove pomoči na treningih. Bolj ko smo se "zaštrikali", manj so oni reševali težavo. Pričakovanja se nama s trenerjem preprosto niso poklopila. Na Soči se pripravljam skupaj s hrvaško reprezentanco, treniramo pa večinoma v Avstriji. Na nek način je vse podobno treningom v ZDA, en teden na snegu in en teden na suhem, kar mi pomaga pri izpolnjevanju študijskih obveznosti.

Zakaj ravno Avstrija? Zaradi infrastrukture? Niti ne, ima pa koroška regija, kjer treniramo, letno smučarsko vozovnico, ki je za športnike invalide cenovno primerljiva z letno karto enega slovenskega smučišča, s tem da imaš v Avstriji za isti denar na voljo 30 smučišč in lokacijo izbiraš glede na to, čemu se na treningu želiš posvetiti.

Ste absolvent Fakultete za šport, pravzaprav celo prvi študent invalid na tej fakulteti. Je pri izbiri študija pretehtala misel na poklicno športno pot ali pač fakulteta, ki bo na koncu ponudila sedmo stopnjo izobrazbe? Za študij na FŠ sem se odločil zato, ker gre za fakulteto, ki razume športnike in njihovo odsotnost, po drugi strani pa bi bilo tudi neumno, če pridobljenega znanja ne bi izkoristil tudi v procesu treninga. Kot tehnični direktor Kampa za sedeče smučarje, ki ga organiziramo vsako leto, bom ta znanja prav gotovo izkoriščal. Nimam pa ambicij delati kot smučarski trener. Sicer zelo rad delam z ljudmi, se pa zavedam, da je delo smučarskega trenerja res "zafrknjena" služba, v kateri se ne vidim.

Pa poznate kakšnega trenerja, ki je hkrati invalid? V nekaterih državah ja, vendar pa v mojem primeru to niti ni smiselno, saj bi moral imeti zdravega pomočnika, ki bi mi pomagal pri konkretnem delu. Bolje, da si najdejo nekoga na dveh nogah, ki lahko vse naredi sam.

Že pred invalidnostjo ste se intenzivno ukvarjali s športom. Kako se je vaš pogled na šport v tem času spremenil? Takrat mi je šport pomenil rekreacijo, potrebno dozo adrenalina, gibanje, druženje, skratka, nekaj, kar je "fajn", šlo je bolj za najstniško naivno definicijo, medtem ko mi danes pomeni nek odklop. Ko sem res nervozen, ko mi nekaj ne gre, ko me čaka še cel kup službene pošte, sedem na handbike in grem. Šport mi zdaj pomeni odklop, zadovoljstvo.

Omenili ste službeno pošto … Kaj konkretno je danes vaša služba? S kolegom Marinom Medakom si želiva na noge postaviti podjetje, ki bi ponujalo vodno ohišje za fotoaparat, ki bo tudi cenovno dostopno. Če ali ko bo zadeva postavljena, bo to morda res moja služba.