Evroliga res le kolateralna škoda sanacije?

Zgolj štiri zmage v štirinajstih krogih, popolna nemoč na gostovanjih in razlika v doseženih in prejetih koših -117 so že na prvi pogled podatki, ki dokaj jasno razkazujejo stanje in razlagajo, zakaj so »zmaji« znova le trkali na trdno zaklenjena vrata evropske šestnajsterice. Če goli statistiki dodamo še ljubljanski položaj na proračunski lestvici evropskih klubov, postane jasno, da je izkupiček Uniona Olimpije dokaj realen, napovedi o preboju v TOP 16 pa pretirano stremuške ali celo iluzorne. Že četrto leto zapored. A ker je slovenski evroligaš taki razporeditvi moči v preteklosti že nadvse uspešno kljuboval, bi se verjetno s tovrstnimi ocenami večina le težko hitro sprijaznila. Nejevolja je še nekoliko večja ob spominu na določene sekvence sezone, predvsem tivolskemu navijaškemu plesu ob zmagoslavju nad CSKA in Olympiacosu.

Bi se dalo storiti več?

Ne glede na vse okoliščine in razprave o realnem dometu moštva, ki se je letos zbralo pod Šišenskim hribom, se poraja vprašanje, ali bi bil lahko ljubljanski evropski izplen bolj zajeten. Verjetno že, a kaj ko je kopica pogojev za lovljenje višjih ciljev ostala neizpolnjenih. Primerna iztočnica je že notranja konsolidacija, torej ideal, ki so ga Ljubljančani neuspešno uresničevali vse od začetka sezone. Že kmalu je bilo namreč jasno, da ekipa še zdaleč ni enovita. Kot refren najbolj predvajane skladbe v letu je bilo po skorajda vsaki tekmi moč poslušati še zgodbe o ameriških košarkarjih. Slednji, če drugega ne, niso našli ustreznega mesta v ekipi, kar bi nemara lahko trdili še za koga. Tudi pogled na porazdelitev minutaže na tekmah kaže, da sta tako Memi Bečirovič kot tudi njegov naslednik Aleksandar Džikić poskrbela za niz eksperimentov, katerih temeljni cilj naj bi bila na koncu čvrsta piramida nosilcev. A slednje ni bilo. Tako kot tudi ne pravega moštvenega pristopa, torej rešilne bilke, ki se je vselej oklepajo proračunsko šibkejša moštva in tako premoščajo številne ovire. Predvsem v trenutkih, ko so si tekmeci priigrali zajetnejšo prednost in na voljo ni bilo energijske injekcije polnega Tivolija, je igra Uniona Olimpije izgubljala rep in glavo.

Čakajoč na stabilizacijo

(Ne)uvrstitev v drugi del evrolige pa za Union Olimpijo še zdaleč ni edini neizpolnjen cilj sezone 2007/08. Ob bok mu namreč lahko postavimo iskanje prepotrebne stabilnosti. Dovolj zgovoren je podatek, da na klopi slovenskega evroligaša sedi že sedmi trener v manj kot treh sezonah, medtem ko pa vseh igralcev, ki so v tem času nosili zeleno-beli dres, verjetno ne znajo našteti niti najbolj goreči navijači. O umiritvi vihravega obdobja in kontinuiteti dela je tako zelo težko govoriti, poleg tega pa je bržkone že jasno, da bo sezoni sledila nova prevetritev. Če gre verjeti vodilnim možem kluba so to le zadnje stopnje prehodnega obdobja, ki Olimpijo vodi od roba prepada do zelene veje. Direktor Janez Rajgelj je denimo že napovedal bližajoči se konec sanacije. Seveda ne gre pričakovati, da bo ljubljanski klub pred novo sezono doživel čudežno katarzo in se nato brez spon preteklosti podal na novo pot. Vseeno pa naj bi bilo nadaljnje delo nekoliko bolj neodvisno od poteka sanacijskega programa. Slednji je bil letos priročen izgovor za zavrnitev sleherne prošnje nekdanjega trenerja Bečiroviča, ki si je želel kadrovskih sprememb. V tem pogledu je bila torej evroligaška sezona neke vrste koleteralna škoda sanacije. Iz tega sledi, da bo, pa naj se sliši še tako neobičajno, možno prave ocene opravljenega dela dajati šele v prihodnji sezoni. Pri tem seveda velja dodati, da so opazovalci tivolskega dogajanja in pa predvsem navijači že krepko siti napovedi o preusmeritvi na boljše poti v svetlo prihodnost. Tudi Rajgljevi predhodniki so namreč napovedovali skok na zeleno vejo. Bo tokrat res drugače?