Boštjan Cesar: Na prihodnjem svetovnem prvenstvu bomo zraven

Z 31-letnim Ljubljančanom, ki je v članski izbrani vrsti debitiral daljnega februarja leta 2003 pod vodstvom Bojana Prašnikarja, smo se pred prihajajočima prijateljskima tekmama proti Urugvaju in Argentini pogovarjali o marsičem, še najmanj o odmevnih tekmah, ki Slovenijo v prihodnjih dneh čakata v Južni Ameriki. O štirih letih, ki jih je prebil v Italiji, o kapetanskem traku, ki ga je robustnemu branilcu nadel zdajšnji selektor Srečko Katanec, o slabših rezultatih izbrane vrste po svetovnem prvenstvu pred štirimi leti in še čem. Tudi lova na rekord Zlatka Zahovića po številu nastopov v izbrani vrsti seveda nismo izpustili.

Po naporni klubski sezoni, v primerjavi s prejšnjimi sezonami ste se s Chievom za obstanek v italijanski prvi ligi bojevali do zadnjega, še reprezentančne obveznosti. Bo šlo? Res je, da nisem imel veliko časa za počitek, a vseeno. Stisnil bom zobe in zdržal še to. Ne bo težav. Tekmi, kot sta obračuna z Urugvajem in Argentino, so sanje vsakega nogometaša. Čas za počitek bo napočil po reprezentančni akciji.

Vas je naporna klubska sezona – odigrali ste 34 tekem, le na dveh niste bili v začetni enajsterici – izžela? Tudi psihološko tokrat ni bilo lahko, do konca prvenstva ste se bojevali za obstanek. Sezona, ki je za nami pri Chievu, je bila res čudna, zelo zahtevna. Že na začetku sezone in še prej, na pripravah, smo imeli ogromno takšnih in drugačnih težav, kar se je pozneje poznalo. Najpomembneje je, da smo na koncu izpolnili cilj. Z nekaj manjšimi in nekaj večjimi težavami, a vseeno. Uspelo nam je, na kar sem zelo ponosen.

Ste s tem, kar ste kazali na igrišču, zadovoljni? Sem, zelo pomembno je, da sem vseskozi igral. Ni bilo slabo. Seveda bi si želel, da bi šlo ekipi bolje, zato ne morem biti povsem zadovoljen, a na koncu nam je uspelo. Krog pred koncem sezone smo si zagotovili obstanek in izpolnili cilj. Vsi smo bili veseli, tudi jaz.

Kar 18 rumenih kartonov ste prejeli v minuli sezoni. Svojevrsten rekord, mar ne? Ne vem, verjetno res. Že nekaj časa pred koncem sezone se je v Italiji govorilo o rekordu, potem sem prejel še nekaj rumenih kartonov. (smeh) Verjetno je res, da sem rekorder. Ne vem, zakaj sem jih prejel toliko. Znano je, da sem zelo bojevit. Zdaj ko smo se bojevali za obstanek, sem moral biti še toliko bolj. Treba je bilo uporabiti vse načine, da bi pomagal ekipi. Na koncu nam je uspelo, tako da mi je povsem vseeno, da sem prejel toliko opozoril sodnikov.

Član Chieva ste že štiri leta. Boste v Veroni igrali tudi v prihodnji sezoni? Pogodbo imam še za eno leto z možnostjo podaljšanja za nadaljnje leto. Ob koncu sezone sem bil osredotočen le na to, da izpolnimo cilj. Brez skrbi, v prihodnosti se bomo že usedli skupaj z odgovornimi v klubu in se dogovorili. Pogodbo imam, še vedno sem član Chieva. Verjamem, da bo tako tudi ostalo. Ne vem pa, kaj se lahko zgodi. Nikoli ne veš.

V tujini ste že skoraj 15 let. Še nikjer niste ostali tako dolgo kot v Veroni. Zdi se, da vam italijanski nogomet in tamkajšnji način življenja ustrezata? Res je. Zelo sem zadovoljen. Že četrto leto sem tukaj, že večkrat sem dejal, da se počutim dobro. Mislim, da sem v najboljših letih svoje nogometne kariere. Zdi se mi, da sem v zadnjih letih dozorel. Tudi kot človek. Zdaj sem veliko bolj izkušen, tudi na razmere, ki so me pričakale v Italiji, sem se že povsem privadil. Zdaj vem, kako se odzvati v nekaterih položajih. Tako na igrišču kot zunaj njega. Počutim se odlično, igram na visoki ravni. Upam, da bo tako tudi ostalo. Da bom še vrsto let igral v Italiji.

V Veroni uživate? Lahko rečem, da res. Zdi se mi, da je Italija država, ki Slovencem zelo ustreza. Italijani, vsaj severneje, so nam, Slovencem zelo podobni. V Veroni je kakovost življenja visoka. To je eno od najlepših mest v Italiji in tudi v Evropi. Ni preveliko, podobno je Ljubljani. Tudi veliko kulturnih znamenitosti je tukaj. Obiskal sem že skoraj vse. Lepo je, ko lahko tistim, ki pridejo na obisk, pokažeš kaj zanimivega. Jezik obvladam, hrana je dobra, ljudje so mi všeč. Super je. To seveda ni najbolj pomembno, saj sem v Veroni zaradi nogometa, a je vseeno velik plus, če lahko uživaš v življenju. Kar ga ob vseh profesionalnih obveznostih sploh ostane, seveda.

Dovolj o klubu, pred vami je zelo zanimiva reprezentančna izkušnja. Res je, čeprav smo oslabljeni, bomo proti Urugvaju in potem še proti Argentini poskušali narediti čim več. Hkrati so pred nami kvalifikacije za evropsko prvenstvo, zato je pomembno, da se uigramo in pripravimo na nove izzive. Da selektor preizkusi nekatere nove sile in vidi, kje smo. To, da bomo igrali proti tako dobrim nogometašem, ki spadajo med najboljše na svetu, pa so tako ali tako sanje vsakega nogometaša. Spodbude res ne bo manjkalo.

Igrali boste proti Lionelu Messiju. Že veste, kako ga zaustaviti? On je zagotovo eden izmed najboljših, če ne celo najboljši nogometaš na svetu zadnjega desetletja. To dokazuje iz sezone v sezono, iz tekme v tekmo. Toda tudi on ne more vsega narediti sam. Če bomo igrali ekipno, ga lahko ustavimo. Seveda ima Argentina poleg njega še vrsto vrhunskih nogometašev, zato nam ne bo lahko, a vseeno na tekmo ne bomo šli z belo zastavo. Že večkrat smo dokazali, da lahko igramo tudi proti najboljšim. Prav gotovo bomo poskusili presenetiti. Jaz na vsaki tekmi merim na zmago. Ne glede na to, kdo stoji nasproti.

Boste do nasprotnikov, ki jih čaka svetovno prvenstvo v Braziliji, prizanesljivi? Verjetno bi bil kar škandal, če bi poškodovali katerega izmed zvezdnikov in ta ne bi mogel nastopiti na velikem športnem vrhuncu leta. Prav gotovo ne bo nihče nikogar poškodoval namerno. To velja za nas in tudi obratno, za Argentince in Urugvajce. Vsi smo profesionalci in dobro vemo, kako je, če si poškodovan. To bosta prijateljski tekmi, seveda bomo malce bolj pazljivi, kot bi bili sicer. Nikoli pa ne veš, kaj prinese tekma. Lahko se zgodi marsikaj. Poskusili bomo igrati kar najboljše, agresivni bomo, saj lahko le tako pridemo do dobrega rezultata, namernih prekrškov pa seveda ne bo. Prav gotovo. Bog ne daj, da bi polomil Lionela Messija. (smeh)

V Montevideu in Buenos Airesu vas bo pričakala prava nogometna vročica. Argentina in Urugvaj odštevata dneve do začetka svetovnega prvenstva, na tribunah bo prav gotovo pestro. Južnoameričani so nori na nogomet. Seveda, tudi zato se teh tekem vsi skupaj veselimo. Na igrišču in ob njem bo norišnica. To sta državi, ki slovita po nogometnem spektaklu, ki ga pripravijo tamkajšnji navijači. Zdaj ko je svetovno prvenstvo pred vrati, bo to še toliko bolj izrazito. Navijači bodo Argentince in Urugvajce v Brazilijo poskušali pospremiti na kar najlepši način. Obeta se spektakel. O tem sploh ni dvoma. V Južni Ameriki še nismo igrali, zato bo to za nas nova, nora izkušnja.

Pred štirimi leti ste v tem obdobju dneve do svetovnega prvenstva odštevali tudi vi. Zdaj boste največji nogometni dogodek spremljali od daleč. Bo težko? Res je, da imamo vsi skupaj zaradi tega nekaj grenkega priokusa, a tako pač je. Ni nam uspelo, s tem smo se morali sprijazniti. Življenje gre naprej. Bom pa svetovno prvenstvo seveda spremljal. Sicer pa imamo že čez štiri leta možnost, da bomo spet zraven. Prepričan sem, da tudi bomo.

Na zadnjem svetovnem prvenstvu je ta reprezentanca blestela in zdelo se je, da bo le še napredovala. Potem se je ustavilo. Zakaj? Ne vem, težko je biti pameten. Je pa dejstvo, da je uvrstitev na svetovna in evropska prvenstva zahtevna. Veliko bolj, kot se marsikomu zdi. Ko pa ti uspe, je dosežek še težje ponoviti. Ne bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je bilo v zadnjih letih vse tako slabo. Ne nazadnje smo bili za evropsko prvenstvo v igri vse do zadnjega, potem se je dogajalo, kar se je. Odšli so nekateri nosilci. Roberta Korena in Milivoja Novakovića, ta je zdaj spet zraven, ni bilo in to se je seveda poznalo. Slovenija žal nima tako veliko kakovostnih posameznikov, da se odsotnost nekaterih nosilcev ne bi poznala. Menjavali so se tudi selektorji in ostali smo še brez svetovnega prvenstva. Ali bi bilo, če bi bil Srečko Katanec zraven že od začetka zadnjih kvalifikacij, drugače, je težko govoriti. Je pa dejstvo, da se je z njegovim prihodom marsikaj spremenilo. V zadnjih sedmih, osmih mesecih smo stvari spet postavili na svoje mesto. Pred novimi kvalifikacijami smo zato lahko veliki optimisti. Jaz, kot sem že rekel, sem.

Z novim selektorjem ste postali tudi kapetan. Kaj se je s tem spremenilo? Jasno je, da kapetanska vloga prinaša nove obveznosti. Če ne drugega, si veliko bolj izpostavljen, več se moraš pojavljati v javnosti, a sam s tem nikoli nisem imel težav. Tudi pritisk je večji, a tudi to zame ni bila nikoli težava. Nikogar se ne bojim. Nikoli in nikjer. Res je, da je odgovornost zdaj veliko večja, a biti kapetan državne reprezentance je hkrati tudi velika čast.

Menjava kapetana je burila duhove v javnosti. Kot naslednika Samirja Handanovića se je sprva omenjalo Miša Brečka, potem je ta vloga doletela vas. Kaj se je takrat dogajalo? V javnosti se je pisalo marsikaj, a dejstvo je, da se s tem vprašanjem nihče ni preveč obremenjeval. Selektor se je odločil, kot se je. Seveda sem vesel, da je izbral mene. Novinarji pa ste tukaj zato, da pišete o tem in onem, tako kot tudi ste. Ko smo prišli na prvi Katančev zbor, je bilo v javnosti omenjenih več kandidatov. Selektor se ni pogovarjal z nikomer, to je bila povsem njegova odločitev. Nihče od igralcev ni imel nobene pripombe.

Kapetansko vlogo ste najverjetneje dobili po kriteriju nastopov v reprezentanci. Od takrat se je številka še povišala. Zdaj ste pri 74 nastopih v dresu Slovenije na drugem mestu večne lestvice. Še šest tekem vas loči od rekorderja Zlatka Zahovića. Dodatna spodbuda? Nisem človek, ki bi s kom tekmoval. Ponosen sem na vsako tekmo, na vsako minuto, ki sem jo odigral za Slovenijo. V reprezentanci želim igrati tako, kot sem do zdaj. Pripravljen sem nastopati za Slovenijo, dokler me bo poslušalo telo in bo selektor menil, da lahko pomagam. Sloveniji bom vedno na voljo. Lahko rečem, da se počutim odlično. Pred mano so najboljša leta. O številkah in rekordih ne razmišljam.

Kakorkoli že, rekord bo kmalu skorajda zagotovo vaš. Čeprav boste letos dopolnili 32 let, s poškodbami nikoli niste imeli veliko težav. Spadate med najbolj fizično pripravljene nogometaše v reprezentanci. Kako to? Glede tega moram res potrkati na les. To je plod dela in profesionalnosti. Zdaj žanjem tisto, kar sem sejal že pred več kot desetletjem. Vseskozi sem se ukvarjal s tem, da sem živel zdravo in dobro treniral, zdaj se mi obrestuje. Naj tako tudi ostane.

V veliko pomoč sta verjetno tudi brat, priznani strokovnjak za telesno pripravljenost, in njegova partnerica, nekdanja vrhunska atletinja Ksenija Predikaka, ki vam pomagata pri pripravi? Seveda. Tako je že od časov, ko sem bil še najstnik. Ko sem kot golobradi mladenič prišel v zagrebški Dinamo. Glede priprave in preventive je moj brat zame najboljši na svetu. Tudi Ksenija mi je v veliko pomoč. Predvsem kar zadeva eksplozivnost, ki je v današnjem nogometu seveda zelo pomembna. Že od nekdaj delam po njunem programu, kar se pozna. Nekaj je pristavila tudi mati narava. Očitno imam dobre gene. Hvaležen sem, da je tako.

Kakšno je bilo sodelovanje z bratom vsa ta leta? Vseskozi je bilo zgledno. Verjel sem mu, bil sem pridna stranka. (smeh) Seveda je bilo, ko sem bil mlajši, malce drugače. Včasih sva se tudi sprla, a skozi leta sva oba pridobila izkušnje. Tudi on je vedno poslušal mene, saj je normalno, da sam najbolje poznam svoje telo. Sodelujeva odlično in se dopolnjujeva. Vesel sem, da ga imam.