Boris Denič, rokometni Srečko Katanec

Zdi se, da imata selektorja nogometne in rokometne reprezentance kar nekaj skupnih točk. Na primer, da sta bila oba dobra igralca, da sta nastopala tudi v tujini, oba sta bila reprezentanta, oba sta se v trenerskem ali igralskem smislu učila od velikih imen. Oba zagovarjata brezkompromisni in nepopustljivi boj na igrišču, sta velika delavca, ambiciozna, pri obeh je držal oziroma še drži rek, da je skorajda težje izpasti iz reprezentance kot vanjo priti. In še bi lahko naštevali.

Morda pa je glavno presečišče množic, imenovanih Srečko Katanec in Boris Denič, priseganje na vzdušje v ekipi. "Štimung", kot zna povedati Srečko. To je humus, osnova, temelj. Brez njega je lahko ekipa slaba, pa čeprav je sestavljena tudi iz najboljših igralcev. Jasno, potreben je tudi preplet s strokovnim delom, dobrimi igrami in rezultati, ki so navsezadnje končni razsodnik selektorjevega ali trenerjevega prizadevanja. A če imaš vzdušje, potem je graditi veliko lažje. Zanj pa so potrebni pravi odnosi. Še tako velik zvezdnik je vesel klica in vprašanja, kako je s poškodbo, čestitk za dobro igro ... Ko igralci dajejo ekipi – pa naj bo ta izraz še tako obrabljen – prednost pred lastnimi interesi in če želite, egu, potem je to dober, odličen znak. In ne bo ognja v strehi, četudi bo na igrišču kakšna minuta manj. To je še ena pomembna stična točka obeh selektorjev.

Slovenska rokometna reprezentanca navdušuje s sodobno igro že na dveh velikih tekmovanjih. V skupinskem delu je na petih tekmah zmagala petkrat. Trikrat v dramatični končnici, vračala se je po zaostankih. Samo zaradi kakovosti? Ne verjamem , prepričan pa sem, da tudi zaradi odličnega vzdušja, ki daje moštvu enotnost, trdnost, energijo, dinamiko. V kolektivnih športih so to življenjsko pomembne reči. Ena stvari, ki jih pri Deniču najbolj cenim, je, da v nasprotju s številnimi drugimi trenerji nikdar ne tarna, da mu manjka ta in ta ključni igralec. Kakšen signal s tem pošilja njegovemu nadomestilu? "Dober si, najboljši si na tem mestu. Zaupam ti." Sadovi takšnega načina in zazrtosti v prihodnost so očitni. Na primer Matej Gaber, ki ga je Denič, skorajda kot bi trenil, prekvalificiral iz zunanjega igralca v krožnega napadalca, postal je temeljni kamen slovenske obrambe, se uveljavil v Gorenju in podpisal za Montpellier. Samo zaradi reprezentance? Ne, ampak tudi zaradi nje.

Tudi če Egipt odigra tekmo stoletja in senzacionalno izloči Slovenijo, ne bom preveč razočaran. Ne, če bo reprezentanca ohranila zvestobo sebi z zgoraj omenjenimi vrednotami in modernim slogom igre. Ker zdajšnje vodstvo ne dela in gleda le na danes, ampak tudi na jutri, saj je za precej mladci svetovno prvenstvo v Španiji že drugo veliko tekmovanje. O pogledu proti jutri pa podobnega še zdaleč ne bi mogli trditi za vse (pomembne) slovenske rokometne kolektive ... In če se vrnemo k Srečku in Borisu. Če bi slovenska družba bolj posvojila nekatere športne in splošne vrednote, ki jih zagovarjata, bi bilo stanje drugačno. Boljše, sem prepričan.