Andrej Šporn: Na stopničke še pred porodnišnico

Andrej Šporn je po slabšem začetku sezone vendarle ujel pravi tekmovalni ritem ter zadnji smukaški preizkušnji svetovnega pokala končal na sedmem in četrtem mestu. Do konca sezone ga čaka še pet smukov, torej dovolj priložnosti za drugi skok na stopničke za zmagovalce. Doslej je bil med najboljšimi tremi le leta 2010 v Kitzbühlu, kjer ga je premagal kralj Streifa Didier Cuche. Slednji se bo po končani sezoni poslovil, zato je jasno, kam bo prihodnje leto na najbolj prestižni tekmi v svetovnem pokalu meril Šporn …

Po sedmem mestu v Kitzbühlu in četrtem v Garmisch-Partenkirchnu je vprašanje, ali boste prej stopili na oder za zmagovalce ali pa v roke prijeli prvorojenca, kot naročeno. Vaš odgovor? Glede na to, da naj bi v roku dobrega tedna nastopil na treh smukih, srčno upam, da bom najprej skočil na stopničke. Sicer pa z ženo otroka pričakujeva v začetku marca, tako da imam še nekaj časa.

Tega vprašanja vam po koncu severnoameriške turneje nismo zastavili. A že tedaj ste trdili, da so rezultati popolnoma neskladni s pripravljenostjo. Občutek vas, kot kaže, ni varal … Prav vsi treningi pred sezono so me prepričevali o dobri pripravljenosti. V Kanadi in ZDA se mi je znova vse podrlo. Vseeno sem pri sebi vedel, da moje smučanje ni na tako nizki ravni. Na srečo sem v prvem mesecu novega leta dobil ustrezno potrditev. Res pa me je ameriška turneja letos zelo potrla, zato tudi v Evropi nisem takoj ujel prave forme. Prelomen je bil smuk v Bormiu, kjer se mi je povrnila samozavest. Wengen? Rezultatsko ni bil izstopajoč, a odseki so bili vrhunski. Tedaj sem vedel, da sem na pravi poti.

Sledila sta Kitzbühel in Ga-Pa. Dve vrhunski uvrstitvi, a vseeno grenak priokus, saj je bilo v igri še precej več. Kako danes gledate na rezultata? Kot izjemna ali vendarle čutite občutek zapravljene priložnosti? Vsekakor gre za vrhunski rezultat. Zame je znano, da le težko izpeljem smuk brez napake. Če je proga krajša, je priložnosti za popravke, s katerimi bi vse skupaj nadoknadil, manj. Vem, na kaj merite. Napaka v zgornjem delu proge v Garmischu me je stala odra za zmagovalce. Tega se zavedam, nisem pa razočaran. Obžalujem pa, da so mi na zadnjih dveh tekmah odvzeli moje najboljše dele. V Kitzbühlu sem ostal brez ceste, na kateri sem vselej hiter, v Garmischu pa ravnino pred superveleslalomskim štartom. Tam sem bil na treningih najhitrejši.

Večkrat ste omenili Kitzbühel, ki vam je pisan na kožo. Za Chamonix, naslednjo postajo svetovnega pokala, tega verjetno ne bi mogli trditi? Strinjam se, da mi je med vsemi programi v svetovnem pokalu prav sloviti Streif v Kitzbühlu pisan na kožo. Slonim pa na tezi, ki pravi, da se smučar ob pravi formi lahko visoko zavihti na vseh prizoriščih. Zase trdim, da sem v tem trenutku v dobri formi, tako da sem pripravljen na dva vrhunska rezultata. No, upam, da mi bodo razmere naklonjene.

Žal ne moremo mimo dejstva, da ste na začetku februarja edini Slovenec s smukaškimi točkami. Je ta razkorak viden tudi na treningih? Verjamem, da bi bila slika drugačna, če se Andreju Jermanu ne bi pripetila nesrečna poškodba. Tudi on bi bil konkurenčen. Lahko pa povem, da na treningih v pripravljalnem obdobju nisem izstopal. Morda sem bil nekoliko hitrejši šele v novembru. Med sezono nimamo prav veliko časa za treninge. A na tistih, ki smo jih izpeljali, preostali fantje niso prav veliko zaostajali. Boštjan Kline ima v svojem urniku tudi evropski pokal, zato verjetno plačuje ceno velikega števila tekem. A skrbi so odveč. Vendarle gre za mladega tekmovalca, ki nabira izkušnje. Drugi fantje? Priznati moram, da sem tudi sam pričakoval napredek. Slednji je bil viden v superveleslalomu, v smuku žal ne.

V smuku Šporn, v slalomu Valenčič. Je to realnost slovenskega alpskega smučanja? Nikakor ne moremo mimo spoznanja o pogojih. Večje ekipe imajo neprimerno boljše pogoje za delo. Slovenci varčujemo na vsakem koraku. Vseeno menim, da bi med dobitniki točk lahko videli še koga. Če gledam našo ekipo, moram ugotoviti, da je začetni severnoameriški uspeh marsikoga potrl. Verjemite mi, da ni prijetno, ko storiš vse, kar je v tvoji moči, pa nikakor ne moreš med najboljših 30. Meni se je to primerilo v Beaver Creeku. A nisem se pustil poteptati. Že na naslednji tekmi sem se vrgel na glavo, kot radi pravimo smukači. Žal drugim ta miselni preskok ni uspel. V smuku je prepričanje o lastnih sposobnostih pogosto ključno.

Velik del poletja ste posvetili tudi boju za pravice tekmovalcev pod okriljem SZS. Se je izplačalo? Po svojem značaju nisem človek, ki bi sedel na stolu in mirno spremljal, kaj se dogaja. Priznam, da so mi tovrstne aktivnosti vzele kar nekaj energije. Upam, da to ne bo redna poletna praksa. V tistem obdobju bi se moral posvečati predvsem kondicijski vadbi. No, res pa je, da smo imeli letos že kar dve zgolj enominutni tekmi. To pomeni, da bi lahko poleti noge mirno namakal v morju. Vem pa, da so smuki načeloma daljši in bolj zahtevni.

Morda je bilo vprašanje premalo konkretno. Se pogajalski strani držita poletnega dogovora? Ste morali smučarji že seči v lasten žep? Pred kratkim smo prejeli prvi račun, kar pomeni, da se uvajajo samoprispevki. Dogovorili smo se, da bomo še enkrat pregledali porabo in ocenili, koliko bomo morali prispevati tekmovalci. Vem, da brez našega denarja ne bo šlo. Verjetno pa bomo smučarji v svetovnem pokalu v proračun namenili najmanj, saj zveza z nami nima prav veliko stroškov. Pokrivajo jih organizatorji. Vem pa, da druge ekipe že lep čas plačujejo.

V kratkem vas čaka tudi pot v Soči, ker boste natančno spoznali olimpijske proge. Čutite zaradi tega kaj vznemirjenja? Ne. Tudi olimpijskih iger nikoli ne pričakujem z omembe vrednim vznemirjenjem. Včasih so celo nekoliko moteče, saj porušijo ritem tekem. Soči? Nova tekma, nov teren.