Aleš Pajovič: Dolgo sem razmišljal in se odločil za "ne"

Splet okoliščin ga je pred slabim mesecem dni iz španskega Ciudada Reala ponesel v nemški THW Kiel. Znašel se je odlično, kot pravi 28-letni rokometni "bombarder", je presenetil še samega sebe. S pomočjo Vida Kavtičnika je prav hitro spoznal mesto na severu Nemčije ter se vklopil v ekipo. Mnogi so upali, da bo zaigral tudi na evropskem pokalu zmagovalcev v domačem Celju, a kot pravi, so mu to preprečile bolečine v hrbtu. V pogovoru za Sportal je razkril tudi svojo odločitev o tem, ali bo še kdaj oblekel dres s slovenskim državnim grbom.

Nenavadna prošnja THW Kiela je "udarila" kot strela z neba, a tudi za vaš pozitiven odgovor ni bilo treba dolgo čakati … Res je, na hitro sem se odločil - v nedeljo klic, v ponedeljek že odhod v Nemčijo - , saj je Kiel nujno potreboval igralca zaradi vseh znanih težav s poškodbami. Kot veste, je v Ciudadu Realu težava, da imamo preveč tujcev, zaradi česar sem ostal brez igralnih minut. Ker so na začetku dejali, da bosta zgodbi o državljanstvu Sergeja Rutenke in Arpada Šterbika hitro rešeni, sem se odločil počakati tista dva meseca. A na žalost se zadeva ni rešila tako hitro, kot so upali … Potem je prišel ta klic iz Kiela … Moram priznati, da sem ga bil kar vesel. Tako hitra sprememba okolja vam ni povzročala težav? Malo, predvsem me je skrbelo, kako bo z družino, saj so takšni premiki ob dveh malih otrocih velik zalogaj. Kot vselej so me razumeli, saj biti tako dolgo brez igranja ni dobro. V Nemčijo sem odšel takoj in moram povedati, da me je 'Videk' (Vid Kavtičnik, o. p.) super sprejel, v tednu dni mi je pokazal prav vse. Nato je prišla moja družina, ki je prav tako zadovoljna.

Kaj pa ekipa THW Kiela? Kar dobro smo se ujeli. Pr njih je vse zelo urejeno. Pred prvo tekmo smo skupaj opravili dva treninga, razložili so mi taktiko, ki je popolnoma jasna, poskusili smo nekaj akcij in začelo se je. Prva tekma je uspela enkratno, v bistvu kar nad mojimi pričakovanji. Zvonimir 'Noka' Serdarušič slovi kot izvrsten trener, kako sta se ujela? Z njim sem v stiku že nekaj let. Še ko sem igral v Celju, me je vabil v njegovo ekipo. Potem sem ostal v Celju, sledila je mamljiva ponudba iz Ciudada Reala. A kot pravijo, v tretje gre rado! Sedaj je prišel čas, da končno sodelujeva. Z njim je super delati, gre res za odličnega trenerja, ki daje dobra navodila in ve, kako ravnati s vsakim igralcem posebej.

Zaenkrat vas na Kiel veže dogovor le do konca decembra. Kaj pa naprej, boste morda kar ostali? Vse možnosti so odprte. S Ciudadom Realom imam pogodbo še dve leti z možnostjo podaljšanja še za eno leto. Če ne bo s Španci rešen problem potnih listov omenjenih igralcev, obstaja možnost, da še nekaj časa ostanem v Kielu ali celo kateri drugi nemški ekipi.

Španska ležernost vs. nemško garaštvo … Bi lahko rekli, da gre za dve nasprotji tako v življenju rokometaša kot rokometni igri? Če govorim o španskem načinu igranja, bi rekel, da gre za bolj taktično igro. Akcije so precej bolj vnaprej določene, večji poudarek je na uigranih napadih in obrambi. V Nemčiji pa se mi zdi, da bolj igrajo za gledalce, spektakel, navdušenje. Samo da je čim več golov, obrambe skoraj ne igrajo. Tako da zelo veliko tečejo, kar me je na začetku kar malo utrudilo. Po treh tekmah in kopici treningov sem že ujel njihov ritem. Znova ste v rodnem Celju, a ne na parketu, temveč le kot navijač s klopi Kiela. Vam je Ciudad Real prepovedal nastop na EHF pokalu zmagovalcev? To ni bil problem. Na zadnji prvenstveni tekmi proti Essnu sem se nekoliko poškodoval, zato niso hoteli tvegati težje poškodbe, saj me potrebujejo za bundesligo, ki jim je bolj pomembna ko ta superpokal. Po zaključku vikenda ostajate na počitnicah v domačem mestu? Ker je prihodnji teden namenjen reprezentanci, kateri sem se odpovedal, bomo lahko z družino nekaj časa ostali doma v Sloveniji, česar se zelo veselim. Poleg tega sem se s Celjem PL dogovoril, da bom lahko z njimi treniral.

Zgodba z reprezentanco je torej zaključena? S selektorjem sem se pogovarjal poleti, takrat mu nisem rekel 'da' ali 'ne', saj sem hotel še razmisliti. Dolgo časa sem razmišljal, sestavil pluse in minuse, slednjih je bilo več, zato sem se raje odločil za družino ter prosti čas kot pa za reprezentanco. Odločitev je bila težka po 10 letih igranja za reprezentanco. To sicer ni dokončen 'ne', a trenutno se tako počutim in si želim.