Alenka Dovžan: V superkombinaciji bi ostala brez medalje

Kar šestnajst let je že minilo od nepozabnih iger v Lillehammerju, na katerih ste skupaj z Juretom Koširjem in Katjo Koren oblikovali bronasto dobo zlatega sijaja. Se brez novinarske ''pomoči'' v mislih še kdaj podate v leto 1994? Redko. Morda le v obdobju približevanja novih olimpijskih iger. Tedaj se spominjam tistih trenutkov.

Lepi spomini, mar ne? Da, čeprav se ni začelo tako, kot sem želela. Spominjam se superveleslalomske tekme, na kateri sva imeli s Špelo Pretnar najboljša vmesna časa, a sva odstopili. Bila sem jezna, iskala sem novo priložnost in našla sem jo v kombinaciji. Toda konkurenca je bila močna. Predvsem na smukaškem štartu je bilo vsaj osem tekmovalk v boju za vrh. Po prvem delu sem bila peta, po prvi slalomski preizkušnji pa četrta. Če bi torej tedaj veljala današnja pravila in bi nastopala v superkombinaciji, bi ostala brez odličja. A 'rešil' me je drugi tek in pičlih sedem stotink sekunde. Tedaj so dejali, da je to vsega dvanajst centimetrov. Olimpijske igre so res splet številnih okoliščin. Za medaljo tekmovalka potrebuje formo, dober dan, ugoden teren, srečo … Vsi delci se morajo združiti v celoto.

Ste tedaj čutili, da gre kljub mladosti za vaš olimpijski vrhunec? Že z uvrstitvijo v reprezentanco se mi je odprl svet. Na začetku sezone 1993/94 nisem prav veliko razmišljala o olimpijskih igrah. Stara sem bila 17 let, polnoletnost pa sem dočakala prav v Lillehammerju. Še danes pa imam v spominu zares lepe igre. Pozneje sem potovala še v Nagano in Salt Lake City, a občutki se niso ponovili. Pa ne le zaradi medalje, ki sem jo osvojila na Norveškem. Po eni strani so bile igre nekaj posebnega zaradi okolja in organizacije, predvsem pa sem se dobro počutila v družbi reprezentančnih sotekmovalk. Ta rod so namreč družili skupni interesi. Z dekleti se pogosto videvam še danes. Ker je alpski smučar zdoma tudi 200 dni na leto, je pomembno, kako se razume z ostalimi reprezentanti.

Verjetno je danes drugače … O tem sem čvrsto prepričana. Ocenjujem celo, da bo v prihodnje vse več samostojnih projektov. Ko sem prišla v reprezentanco, je bila v ekipi skupina deklet iz ene generacije, vse pa smo nastopale v vseh disciplinah. To je redkost. Večinoma je tako, da se vse vrti okrog enega tekmovalca, vsi ostali pa postanejo statisti. Takšna je tudi trenerska miselnost. Preprosto, stavijo na enega konja, vsi ostali pa so le priveski.

Iz vaših besed je možno razbrati, da ste se v zadnjih reprezentančnih sezonah tudi sami znašli v vlogi omenjenega priveska? Da, res je. Tudi ko sem na vse skupaj pogledala z oddaljenosti, torej kot zrela oseba, sem čutila tako. A kaj bi lahko storila?! Prave možnosti za samostojnost takrat ni bilo, saj so me omejevali leta, moj položaj in še marsikaj drugega. Opazujem pot Tine Maze. Za takšno potezo potrebuješ zvrhano mero poguma. Človek se vpraša, zakaj bi prigarani kapital znova vlagal v treninge. Zato sem kot sedemindvajsetletnica raje prekinila kariero in privarčevano vložila v restavracijo.

Prav restavracija vam ob družini verjetno polni delovni dan 16 let po nepozabnem Lillehammerju? Z možem oziroma ''koruznikom'' (nekdanji hokejist Edvin Karahodžić; op. p.) sva razpeta med poslom in družino. Dela nama res ne primanjkuje. Sin je star štiri leta, hči pa dobro leto. Ni nam dolgčas. Pomembno mesto v naši družini pa ima seveda tudi šport.

Kmalu po ZOI 1994 ste izjavili, da svojega otroka ne boste usmerili v tekmovalno alpsko smučanje. Ostajate zvesti svojim besedam? Bomo videli. Ha, ha … Če bo imel sin železno voljo za smučanje, bom brez moči. Prav pred kratkim je pri nas močno snežilo, a je vseeno želel na smuči. V pravem snežnem metežu sva smučala, a ga to ni motilo. Po tej plati so se moje želje nekoliko izjalovile. Ocenjujem pa, da se otroke v Sloveniji prehitro usmerja in specializira. Šport mora otrok doživljati kot igro. Če so treningi obveza, to ni dobro. Prav zato imamo celo vrsto mladinskih svetovnih prvakov, ki pozneje, ko bi bilo treba pljuniti v roke, obupajo, saj so naveličani športa. Prav zato se moj sin Luka ukvarja z različnimi aktivnostmi. Tudi sama sem začela resno tekmovati šele pri dvanajstih letih.

So vam smučarske tekme še vedno blizu? Redno spremljam smučarsko dogajanje, predvsem s pomočjo vašega medija pa ostajam na tekočem. Pogosto obiščem tudi kranjskogorski pokal Vitranc, le Maribor je bil letos zaradi dveh otrok logistično prezahteven.

Je medalja na varnem mestu? Da. Hranim jo doma. Veliko medalj in štartnih številk pa sem pospravila v kartonaste škatle. V kratkem jih bom odprla in z njimi opremila restavracijo.