Velenjčani so potrdili: zaslužimo si ligo prvakov

Gorenje je prva slovenska rokometna ekipa, ki ji je uspel prodor na zaključni turnir. Da, Celjani so osvojili ligo prvakov, Koprčani pokal challenge, sami Velenjčani so že trikrat igrali v polfinalih evropskih tekmovanj – prvič že pred dvema desetletjema –, ampak na final four, ta glamurozni (ali pa si to vsaj želi postati) tekmovalni konec sezone je bil do zdaj za vse slovenske ekipe neuresničena želja.

Ko denarja v državi kronično primanjkuje in seveda ni v športu že leta prav nič drugače, je vsaka takšna uvrstitev vredna aplavza in poklona. Velenjčani so odigrali najbolje, ko je bilo najbolj potrebno. Ob koncu. In naj se sliši/prebere še tako neznosno oguljeno – igra se do zadnjega sodnikovega žvižga. Višja kot je raven tekmovanja, manjši so detajli, ki ločijo udeležence. Nepopustljivost in vztrajnost sta jih popeljali do zmag tako v Velenju kot na gostovanju. Za uspeh je treba nujno imeti razpoložene igralce: tokrat o izstopali kreator in realizator Staš Skube, Mario Nezgrešljivi Šoštarič – strel 7/7 – in vratar Benjamin Burić s 17 obrambami.

Ugledna družba

Gorenje se je znašlo v družbi Berlina, Hamburga in Skjerna, v družbi uglednih in bogatejših od sebe. Na primer Hamburg, pred dvema letoma evropski prvak, naj bi imel v letošnji sezoni le za člansko ekipo žakelj, globok šest milijonov evrov. Kar je približno toliko, kot imajo Velenjčani na voljo za delovanje vsega kluba, s poravnavanjem dolgov vred.

Ravno plačevanje davka za nepremišljene poteze iz preteklosti, ki so jih povlekli nekdanji vodilni, je ena od glavnih Gorenjevih orientacij zadnjih let, seveda ob lovljenju rezultata. V letih 2009, 2012 in 2013 so bili prvaki, lani jim je kljub obilni prednosti spodletelo. Ostali so brez naslova, v sprenevedajočih se okoliščinah tudi brez lige prvakov, v vodo je padla liga Seha.

Vseeno so Velenjčani ostali urejen klub, eno od zatočišč fantov, ki se z rokometom želijo ukvarjati poklicno. Dolg je seznam fantov, ki so v zadnjih letih iz Velenja odšli na lepše v tujino. Klub ima razvejan sistem posojanja obetavnih igralcev, tako iz lastne šole kot predvsem prišlekov, v druga okolja, kjer si nabirajo izkušnje, in se nato vrnejo k "mami". Primer takšne dobre prakse je na primer Šoštarič, ki se je dve leti kalil v Mariboru, zdaj pa je dodana vrednost ekipe. Najdejo pa se tudi spodleteli primeri tovrstnega delovanja.

Kvaliteta in kvantiteta

Ob hvalevrednih lastnostih pa ima Gorenje tudi nekaj težav ali izzivov, odvisno od perspektive pogleda, s katerimi se bo moralo pozabavati vsaj srednjeročno, če že ne kratkoročno. Že leta je težava v Rdeči dvorani število gledalcev. Ne glede na uspešne in tudi igre, ne glede na nekaj markantnih igralcev, se jih redko zbere več kot 1.500. V mislih imamo seveda največje tekme. Kvaliteta navijanja obstaja, posebne kvantitete pa torej ni.

V lanski sezoni lige prvakov je bilo v rednem delu povprečno 1.180 gledalcev. Številka se je po osmini finala nekoliko popravila, saj je obračun pariških in velenjskih igralcev spremljalo 2.200 navijačev. V letošnji sezoni povprečni obisk v skupinskem delu in četrtfinalu komaj presega številko tisoč. V tem pogledu bo vsekakor treba nekaj ukreniti.

Kaj komu ne pristaja

Verjetno pa tudi pri delu z mladinskimi kategorijami. Klubu z rednimi evropskimi ambicijami, lačnemu domačih naslovov, ki rokometne in vzgoje in izobrazbe mladih rokometašev nima zapisane le v viziji – za to je v lanski sezoni od Mednarodne rokometne zveze dobil petico –, ampak kar v DNK, res ne pristaja, da njegova mladinska ekipa nastopa med drugoligaši.

Navsezadnje se v mladinski kategoriji zgodi zadnje brušenje pred vstopom k članom. Resda prihajajo boljše ali slabše generacije in je v zdajšnji ekipi tudi nekaj čistokrvnih mladih Velenjčanov, a če bo želelo Gorenje zajemalko za člansko ekipo pošiljati v lonec lastnega kadra, druga liga ni primerna raven. Kot je pred kratkim dejal eden od najuglednejših slovenskih trenerjev: težave pri delu z mladimi se pokažejo, ko zaškripa. Denarno, seveda.

Po nareku kapitala

Ne glede na vse si Velenjčani zaslužijo čestitke za uvrstitev na zaključni turnir. Ni pa nujno, da jim bo ta prinesel tudi ligo prvakov, če bodo Celjani ciljno črto prvenstva prečkali pred njimi. EHF je namreč kriteriju nastopanja v evropskih tekmovanjih dala razmeroma skromno vrednost. Ocenila ga je s stopnjo pomembnosti dve. Od tega imajo na primer večjo veljavo dvorana (stopnja pomembnosti 4), TV-pravice (4), uvrstitev v domačem prvenstvu (3), obisk (3). Trženje je pač začelo krmariti evropski klubski rokomet. A če so Velenjčani prišli med štiri v pokalu EHF, so potrdili, da si zaslužijo tudi ligo prvakov. Pa srečno, Gorenje!