Mislil je, da je Superman, nato je sledil padec na realna tla #video

Kapetan Vid Kavtičnik kljub poškodbi leve roke odhaja v Zagreb, kjer bo po najboljših močeh skušal pomagati reprezentanci. Slovensko reprezentanco je v pripravljalnem delu spremljala velika smola, vseeno pa verjame, da lahko s soigralci prikažejo tisto prepoznavno slovensko igro in se uvrstijo v drugi krog. Le to? ''Da, konkretneje nerad govorim. Šli bomo korak za korakom,'' poudarja 33-letni izkušeni Velenjčan.

Vid Kavtičnik bo kot kapetan Slovenijo vodil še na drugem velikem tekmovanju. Pred letom dni so s soigralci osvojili bron, kako pa bo na Hrvaškem?

Vid Kavtičnik bo kot kapetan Slovenijo vodil še na drugem velikem tekmovanju. Pred letom dni so s soigralci osvojili bron, kako pa bo na Hrvaškem? Foto: Vid Ponikvar

Vid Kavtičnik je prve resne korake naredil v dresu Gorenja, s katerim je leta 2003 osvojil pokal Slovenije. V članski reprezentanci je debitiral kot 16-letni fantič leta 2001, tri leta pozneje pa je eksplodiral na domačem evropskem prvenstvu, kjer je Slovenija osvojila srebrno odličje. V finalu je morala premoč priznati le Nemcem. Na turnirju so ga uvrstili v idealno postavo in hitro je na vrata Gorenja potrkal nemški velikan Kiel, s katerim je osvojil vse, kar se osvojiti da, zdaj že skoraj desetletje brani barve Montpellierja, in kot sam pravi, bo tam ostal še nekaj let.

Velenjčan je za Slovenijo zbral že več kot 180 nastopov in dosegel več kot 500 zadetkov, kar ga že zdaj uvršča med najboljše slovenske rokometaše vseh časov. Kot kapetan je pred letom dni Slovenijo v Franciji na svetovnem prvenstvu popeljal do zgodovinskega brona, velike načrte pa imajo s fanti tudi na Hrvaškem, čeprav o teh izkušeni 33-letni rokometaš noče glasno govoriti. 

Preden začneva pogovor, kaj mislite, boste v zvečer ostali pred vrati Arene? Podjetje, ki jo je zgradilo, grozi, da bo zamenjalo ključavnico.

(Smeh) Nehajte še vi o tem. Sam temu nisem posvečal niti malo pozornosti, imamo drugje več in pomembnejše težave. Ne vem, zakaj se je toliko govorilo o tem, eden je trdil nekaj, drugi spet ravno nasprotno. Če bodo res zaprli, naj zaprejo in ne bo evropskega prvenstva. Dvomim pa, da si Hrvaška lahko privošči kaj takega.

Greva k resnejšim temam. Pred vami je novo veliko tekmovanje. Za vami jih je že malo morje, zato se zdi na mestu vprašanje, ali imate kaj težav pri motivu. Je že kaj nasičenosti, največja tekmovanja, sploh v rokometu, si sledijo drugo za drugim in ni počitka.

Pri tem res ni težav. Še vedno sem s srcem pri stvari. Če ne bi bilo tako, ne bi bil tukaj. Sanje ostajajo olimpijske igre v Tokiu 2020, da morda tudi tam stopimo na zmagovalni oder. A pot do tja je še dolga, pred nami so še tri velika tekmovanja, začenši s tem na Hrvaškem, kjer bomo lovili vsaj drugi krog, kar bi nam dalo lažjega nasprotnika v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.

"Vsi igralci, ki so še ostali, so sposobni igrati na vrhunski ravni, kar dokazujejo tudi v klubih. Drži, da je igranje na evropskih ali svetovnih prvenstvih nekaj drugega. Igrati za Slovenijo je drugače kot igrati za klub." "Vsi igralci, ki so še ostali, so sposobni igrati na vrhunski ravni, kar dokazujejo tudi v klubih. Drži, da je igranje na evropskih ali svetovnih prvenstvih nekaj drugega. Igrati za Slovenijo je drugače kot igrati za klub." Foto: Reuters

V reprezentančni karieri ste doživeli že skoraj vse. Veste, kako je stati na stopničkah, in tudi, kako je, če se posloviš že po skupinskem delu ali še slabše, da se niti ne uvrstiš na tekmovanje. Se strinjate, da je na takih turnirjih veliko odvisno tudi sreče?

Vsekakor se ti morajo za vrhunski rezultat v določenih trenutkih stvari postaviti na pravo mesto. To lahko imenuješ tudi sreča, a ta ne pride sama od sebe. Sreča je lahko tudi to, da imaš mirne priprave, česar za nas pred Hrvaško ne moremo trditi. Na vsakem treningu smo bili v drugačni postavi, a zdaj je, kar je. Imeli smo določeno smolo, a ne bomo jokali.

Vsi igralci, ki so še ostali, so sposobni igrati na vrhunski ravni, kar dokazujejo tudi v klubih. Drži, da je igranje na evropskih ali svetovnih prvenstvih nekaj drugega. Igrati za Slovenijo je drugače kot igrati za klub, a vseeno upam, da bomo našli dobitno kombinacijo, ki bi nas lahko popeljala v drugi krog tekmovanja. Mislim, da smo to kljub velikim težavam sposobni doseči.

Vrnimo se na vaš začetek. Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič oblekli dres članske izbrane vrste?

To je bilo res že pred časom, a spomini so lepi. Za člane sem prvič nastopil, ko sem bil star 16 ali 17 let in sem v Luksemburgu zaigral na prijateljskem turnirju, ki pa zdaj ne veljajo več za uradne tekme, saj smo igrali proti klubom. Svoj debi sem tako doživel nekaj časa pozneje v turnirju v Parizu.

Se spomnite, kako je bilo?

Legendarni vratar Beno Lapajne je bil prvi Kavtičnikov cimer in njegova velika opora na začetku njegove reprezentančne poti. Legendarni vratar Beno Lapajne je bil prvi Kavtičnikov cimer in njegova velika opora na začetku njegove reprezentančne poti. Foto: Vid Ponikvar Že takrat sem videl, da je nastopanje za Slovenijo velika stvar, a da bi čutil kakšno veliko živčnost in strah pred preostalimi že uveljavljenimi reprezentanti, mislim, da ne. Vsaj ne, da bi se spomnil. Zaradi tega me nikoli niso tlačile more, kar pomeni, da ni bilo tako hudo.

To pomeni, da so vas lepo sprejeli?

Bili so drugačni časi, ampak ja, zelo lepo so me sprejeli. Moj prvi cimer je bil Beno Lapajne, ki mi je vedno stal ob strani, pa tudi drugi, da ne bom krivičen. 

Dejali ste, drugačni časi. Torej vi zdaj kot kapetan z mladeniči drugače delate, kot so včasih?

To je bilo pred 17 leti in dobro veste, kaj vse se je zgodilo v tem času. Odnos je bil drugačen, a ni ene negativne stvari. Ves čas so me spodbujali in mi pomagali, za kar sem jim še zdaj hvaležen. Pokazali so mi tudi način, kako se dela z mlajšimi kolegi.

Ni bilo veliko prilagajanja, ko ste že 19 letih doživeli enega od vrhuncev v svoji karieri. Na domačem EP 2004 ste s Slovenijo osvojili zgodovinsko srebro in bili na koncu izbrani tudi v idealno postavo turnirja. Tega se najbrž spominjate, kot bi bilo včeraj ...

Res je, takrat se je vse poklopilo. Po poškodbi Romana Pungratnika, sem dobil še več priložnosti. Sicer sem že prej igral, a moja vloga ni bila takšna kot na tem evropskem prvenstvu, ko sem igral vsako tekmo vseh 60 minut. 

To so res nepozabni spomini. Takrat je bila Slovenija enotna, vsi smo plavali na tem pozitivnem valu, kar nam je na koncu prineslo tudi ta velik uspeh. Tako v Celju kot Tivoliju je ''gorelo'', to so res prizori, ki jih ne bom nikoli pozabil. 

Velenjčan se je na domačem prvenstvu izstrelil med zvezde. Velenjčan se je na domačem prvenstvu izstrelil med zvezde. Foto: Getty Images

S temi predstavami ste se izstrelili med zvezde in čez noč postali eden najbolj prepoznavnih rokometašev v Sloveniji. Kako ste sami doživljali vse skupaj?

Kako se kaj takega zgodi tako mlademu fantu, misli, da je nepremagljiv in nedotakljiv. Pravi Superman, a hitro je sledila streznitev po tisti poškodbi kolena, ki me je postavila na realna tla. Ne bom rekel, da sem vesel, da se je to zgodilo, a v tistem trenutku je to name pozitivno vplivalo. Začel sem razmišljati drugače in verjamem, da se vsaka stvar zgodi z enim razlogom. To mi je dalo vedeti, da vendarle nisem Superman, in spoznal sem, da bom moral trdo delati, da spet pridem med najboljše.

Tudi naslednje uspehe v klubu sem doživljal veliko mirneje in realneje kot tistega prvega in menim, da me je to mišljenje pripeljalo do tega, kar sem zdaj.  

Ste po tej poškodbi res ostali prepuščeni sami sebi in ste se morali sami znajti?

V Franciji si je še tretjič poškodoval koleno. Kot pravi, je bila ta poškodba s psihološkega vidika najtežja. V Franciji si je še tretjič poškodoval koleno. Kot pravi, je bila ta poškodba s psihološkega vidika najtežja. Foto: Instagram Vida Kavtičnika Ne morem reči, da sem ostal sam. Veliko ljudi mi je hotelo pomagati, a nekateri so boljši, drugi slabši. Treba je bilo izbrati idealno pot in menim, da se mi je takrat vse dobro izšlo. Na pomoč mi je priskočil tudi Zoran Janković, ki mi je priporočil ortopeda Vinka Pavlovčiča, ki  me je res super operiral.

Nato sem delal tudi pod vodstvom Dušana Mesesnela v Novi Gorici, tam mi je stanovanje uredil zdajšnji župan Matej Arčon. Na koncu, preden sem se v Zrečah ponovno pridružil reprezentanci, sem delal še s Srdjanom Djordjevićem. Vrnil sem se po štirih mesecih in pol ter brez težav odigral na olimpijskih igrah.

Je pa res, da bi bilo brez ožje družine to veliko težje. Oče je to ekipo res dobro uskladil, da je vse potekalo, tako kot mora, in se je na koncu super izšlo. Če ne bi bilo tako, bi se moj rehabilitacijski proces najverjetneje podaljšal.

Torej poškodovan športnik ni le potrošni material, ki se ga zavrže in zamenja z novim, zdravim?

Sam se nikoli nisem počutil tako. Tudi na splošno mislim, da je v interesu kluba, da športnika čim prej vrne v pogon. Seveda obstajajo izjeme, ki se jim je to zgodilo, a to se ne bi smelo dogajati. Žal mi je, če se je komu to zgodilo. Sam sem imel tukaj res pozitivne izkušnje. 

Ko ste si koleno poškodovali pred enim letom v Franciji, se je Slovenija veselila zgodovinskega brona. To je bila za vas že tretja poškodba kolena. Pred tem ste dvakrat operirali levo koleno, zdaj še desno. Kljub temu ste vse skupaj obrnili na šalo. 

Ne morem reči, da sem se šalil. A takrat sem bil res tako vesel in zadovoljen. In še zdaj stojim za temi besedami. Če bi mi takrat kdo rekel, da moram dati za bron koleno, bi najbrž po vsej verjetnosti rekel da. Zdaj je drugače, ker bi nova poškodba pomenila konec moje kariere.

To zdaj sprejemam kot neko smolo. Je bilo pa težko, zelo boleče in psihološko zelo naporno. Ravno zato imam zdaj še toliko raje to bronasto odličje.

Ravno po vaših besedah bi lahko sklepali, da je bilo za vas psihološko lažje, a pravite, da je bilo ravno nasprotno.

Ko se je vse navdušenje poleglo, sem se šele zavedal, kaj se je zgodilo in koliko truda bom moral spet vložiti, da se vrnem. Biti poškodovan res ni nič pozitivnega, a spet, lahko potrkam, se je vse zložilo v en lep vrstni red. Vse je potekalo brez težav. Ko sem se vrnil, sem bil že v dobri formi. Imam to v sebi, da me po takih poškodbah ni strah igrati. Upam pa, da je bila ta zadnja v moji karieri. Dovolj je bilo.

Kavtičnik je na zadnjem SP plačal visoko ceno, a pravi, če bi mu še enkrat ponudili tak scenarij, bi ga še enkrat potrdil. Kavtičnik je na zadnjem SP plačal visoko ceno, a pravi, če bi mu še enkrat ponudili tak scenarij, bi ga še enkrat potrdil. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Prvo poškodbo kolena ste imeli pri 19 letih, drugo pri 28, zadnjo pri 32. Starejši ko si, težje se je vrniti po takih poškodbah.

Res je, tega se sploh ne da primerjati. Vse je drugače, rehabilitacija in lahko rečem, da je iz leta v leto težje. Kot sem rekel, s tem sem končal, če bo še kaj, bo to skoraj zagotovo pomenilo konec moje kariere.

Tudi zdaj ste se znašli na bolniškem seznamu. K sreči niso počile vezi, ampak je šlo za precej resno površinsko poškodbo, ki je le še povečala preplah v slovenskem taboru. Tik pred začetkom prvenstva ste dobili šive na svoji udarni levici.

Tega sploh ne bi obravnaval kot poškodbo. Lahko rečem, da gre za neko bedarijo, za katero še zdaj ne vem, kako sem jo dobil. Gre za poškodbo, ki se lahko zgodi vsakemu v vsakem trenutku. V mojem primeru gre za še večjo smolo, veliko manjša težava bi bila, če bi se poškodba zgodila na desni roki, a bomo že kako. Pričakujem, da bom lahko že na prvi tekmi pomagal ekipi.

Slovenski kapetan na prijateljskih tekmah s Srbijo Sloveniji ni mogel pomagati. Svoje šive na levi roki pa je skrbno skrival pred fotografi, saj se bal, da bi njegovo nesrečo lahko izkoristili Makedonci. Slovenski kapetan na prijateljskih tekmah s Srbijo Sloveniji ni mogel pomagati. Svoje šive na levi roki pa je skrbno skrival pred fotografi, saj se bal, da bi njegovo nesrečo lahko izkoristili Makedonci. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ste se po vrsti teh poškodb začeli spraševati, komu ste se zamerili tam zgoraj, da se vam to dogaja?

Mislim, da se nisem nobenemu zameril. Sem čisto v redu in prijazen fant (smeh). To je šport, smola. 

Tudi če pogledava celotno sliko teh priprav, ne moreva povedati nič dobrega. Vsak dan je bil en manj z vami.

Ne vem, kaj naj rečem. Težko je bilo, tako trenerju kot nam. Selektor je vsak dan poklical enega novega, mi pa bolj ko smo trenirali, manj nas je bilo. Tudi za uigravanje pred velikim tekmovanjem to nikakor ni dobrodošlo.

Kako je Veselin Vujović videl vse to? Čeprav je bil pred zborom v Zrečah zelo dobro razpoložen. Stresal je šale z rokava, na koncu se je najbrž držal za glavo?

Tako kot vsi, a na igrišču tega ne bomo smeli početi. Tam se igra in bori, tudi za naše kolege, ki so jih zaustavile poškodbe. Nikakor ne smemo razmišljati, kaj bi lahko bilo, ampak raje, kaj je.

[video: 67493 / ]

Tako hudo, odkar ste zraven, še ni bilo …

Ne. Zgodile so se že poškodbe pred zborom, morda kakšna tudi med pripravami, a da bi igralci padali drug za drugim, se še ni zgodilo. Zasedba je zelo spremenjena, če jo primerjamo s tisto v Franciji. Ampak ne bomo se predali, verjamem, da smo še vedno dovolj kakovostni, da dosežemo svoje cilje.

Selektor Veselin Vujović stopnjuje ritem, po 14. mestu na EP 2016 ste bili na olimpijskih igrah v Riu šesti, v Franciji na SP že tretji, na Hrvaškem še višje.

Zelo nerad govorim o tem. Raje grem na tekmovanje zadevo odigrat in se na koncu pogleda, ali smo izpolnili pričakovanja ali ne. 

Veselin Vujović in Tone Tiselj sta tista trenerja, ki sta slovensko rokometno reprezentanco popeljala na zmagovalni oder. Kavtičnik je delal z obema, a ju noče primerjati: ''Vsak ima pozitivne in tudi negativne stvari.'' Veselin Vujović in Tone Tiselj sta tista trenerja, ki sta slovensko rokometno reprezentanco popeljala na zmagovalni oder. Kavtičnik je delal z obema, a ju noče primerjati: ''Vsak ima pozitivne in tudi negativne stvari.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Na zadnjem EP ste se poslovili že po prvem delu in takrat so se pojavili dvomi o selektorju Vujoviću, a preplah je bil odveč.

Takoj po tistem izpadu sem dejal, da se rokomet ni nehal igrati in da tekma še ni rekla zadnje besede. In prav sem imel. Kot sem že rekel, na takšnih tekmovanjih je veliko dejavnikov, ki vplivajo na razplet. Forma, dnevna forma, tudi kakovost, sreča s poškodbami, tudi sreča, žreb … Dokazali smo, če se nam vse poklopi, smo sposobni osvojiti tudi medaljo.

Kakšno igro Slovenije lahko pričakujemo na Hrvaškem glede na kader, ki ga imate zdaj? 

Vse, kar lahko obljubim, je neizmerna borbenost. Veliko bo odvisno tudi naše obrambe, če bo ta dobra, bi lahko dosegli lepo število lahkih zadetkov. Upam, da bodo v napadu imeli tudi razpoložene zunanje igralce in da bomo veliko zadetkov dosegli tudi od daleč. Če bo to delovalo – torej trdna obramba, zadetki od daleč plus borbenost, se ne bojim, da lahko navijačem pripravimo marsikaj.

Slovenski kapetan navijačem obljuba neizmerno borbenost. Slovenski kapetan navijačem obljuba neizmerno borbenost. Foto: Stanko Gruden, STA

Bo to dovolj tudi za najboljše – tukaj imam v mislih Nemce, ki Sloveniji nikakor ne ležijo? Zakaj ti neka reprezentanca ne ustreza in od česa je to odvisno?

So reprezentance, ki ti ležijo, in druge, ki ti ne. Očitno Nemci igrajo neko obrambo, ki nam ne ustreza in nas nevtralizira. A to ne pomeni, da jih nikoli ne bomo premagali. Mogoče se zgodi, da jih ravno v finalu, upam, da v finalu na olimpijskih igrah v Tokiu (smeh).

Z njimi se merimo v skupini na Hrvaškem, a ne razmišljam preveč o Nemcih, bolj pomembno bo, kako se odpre prvenstvo. Torej naprej Makedonija, potem pa naprej. Nemci so za zdaj res začarani, a to ne pomeni, da se zadeva ne more obrniti v našo korist. 

Ampak ta negativni niz ostane podzavestno v tebi?

Nemci so velika uganka za Slovence. V Stožicah so maja lani Slovence premagali za devet zadetkov. Nemci so velika uganka za Slovence. V Stožicah so maja lani Slovence premagali za devet zadetkov. Foto: Morgan Kristan / Sportida V meni ne. Ti porazi iz preteklosti niso pomembni. Kar je bilo, je bilo, pomembna je sedanjost. Preteklosti se ne da spreminjati, zakaj bi potem mislil nanjo. 

Slovenija bo na Hrvaškem v podobnem položaju kot domačin. Bistvene razlike ne bo, sploh ker bodo Hrvati igrali v Splitu, vi v Zagrebu. Pričakuje se prava invazija slovenskih navijačev.

Resnično upam, da bo tako. Tudi na prijateljskih tekmah se je videlo, da so bile dvorane polne, naj bo tako tudi v Zagrebu. Vesel sem, da znajo naši navijači ceniti to, za kar se trudimo, in da niso pozabili naših rezultatov. Želim si, da bi se jih v Zagrebu zbralo čim več in da nam pomagajo premagovati tekmece. Zdaj še toliko bolj, ko na prvenstvo ne potujejo vsi najboljši.

[video: 67480 / ]

Slovenski navijači so v veliki meri odvisni tudi od rezultatov. Dolgo se čaka, a ko se začne evforija, poči in ne glede na sredstva pridejo spodbujat svoje ljubljence.

Slovenski navijači od nas pričakujejo le eno. To je boj. Če se boriš in daš vse od sebe, nikoli ni bilo težave. Seveda obstajajo izjeme, ki pogledajo le končen rezultat in začnejo soditi. A to so povsod, ne samo v Sloveniji. 

A tukaj to ne bi smela biti težava, šli bomo na nož, dali bomo vse od sebe in težko se bo našel kdo, ki bi nam lahko karkoli očital. Mislim, da je to najbolj pomembno.

"Smo res svetovni fenomen, ne samo športni, tudi navijaški." "Smo res svetovni fenomen, ne samo športni, tudi navijaški." Foto: Vid Ponikvar

Kako nori so Slovenci na šport, so nedavno dokazali v Turčiji, ko je košarkarje do zlata pospremilo neverjetno veliko gledalcev.

Slovenci imamo res radi šport, tukaj ni nobenega dvoma. Je prava valilnica talentov, in to v vseh športih. Ko to razlagam v Franciji, nihče ne razume, kako je to mogoče. Smo res svetovni fenomen, ne samo športni, tudi navijaški.

Po zgodovinskem bronu so vas številni že oklicali za slovensko ekipo leta, nato pa so vas pozneje prehiteli košarkarji. Ste bili na to košarkarsko pravljico ljubosumni?

Hvala bogu, da se je to zgodilo. Slovenija je dobila še zlate košarkarje. To bi privoščil vsakemu Slovencu v kateremkoli športu, da to doživi, oder za zmagovalce, in da mu obesijo kovino okoli vratu. Vsi si to zaslužijo in tudi trenirajo, da bi bili čim boljši, tako da niti malo ni bilo slabe volje, da so nas prehiteli. Le motivacija za naprej, da se morda tudi mi kdaj povzpnemo na najvišjo stopničko.

Resnično sem bil vesel za fante, sploh ko so košarkarji premagali Francoze za 20 točk. S soigralci se ves čas zbadamo med sabo, takrat pa so oni meni čestitali.

[video: 67481 / ]

Kot kapetan ste si že nadeli bron, najbrž pa so sanje, da bi kdaj ponovili Gorana Dragića in tudi dvignili pehar na kakšnem velikem tekmovanju. 

To bi bila res uresničitev sanj. To so sanje vsakega športnika. Upam, da bo kdaj prišel ta trenutek, če ne, tudi nič narobe. Mislim, da smo že do zdaj postorili veliko.

Morda je ravno Hrvaška priložnost za kaj takega?

Res lepa priložnost, ampak tudi zelo zahtevna. Na evropskem prvenstvu slabe ekipe ni, favoriti za zmago pa so vsi. Španija, Nemčija, Francija, Norveška, Danska, Hrvaška … Recimo, da je tukaj vsaj deset ekip, ki lahko pridejo do konca.

Lahko rečemo, da je evropsko prvenstvo celo težje kot svetovno?

Drugačen tekmovalni sistem je. Na svetovnem prvenstvu so kmalu na sporedu izločilni boji, tukaj pa greš po dveh skupinskih delih direktno v polfinale. Seveda če nabereš dovolj točk. Gre za bolj ligaško tekmovanje in je priložnosti za presenečenje veliko manj. Pomemben je celoten izkupiček, in ne ena sama tekma.

Kavtičniku je žal za Jureta Dolenca, saj ve, kako posebno je igrati pred toliko slovenskimi navijači. ''To bi si zaslužil vsak." Kavtičniku je žal za Jureta Dolenca, saj ve, kako posebno je igrati pred toliko slovenskimi navijači. ''To bi si zaslužil vsak." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Jure Dolenec je po poškodbi potožil, da mu je po rdeči luči Barcelone žal predvsem tega, da najbrž nikoli več ne bo imel priložnost igrati velikega tekmovanja tako blizu Slovenije. 

Povsem ga razumem. Sam sem igral domače prvenstvo in na takem prvenstvu igrati za medaljo je res nekaj posebnega. To bi privoščil vsakemu in razumem razočaranje Dolenca. Zagreb bo zdaj zagotovo najboljši približek temu, kar sem sam doživel leta 2004. Vsaj, kar se navijanja tiče.

Ste mlajšim kolegom v reprezentanci že povedali, kaj jih čaka v Zagrebu?

Ne, naj kar sami vidijo in doživijo to vzdušje, ki jih bo le poneslo. Na krilih navijačev ne čutiš utrujenosti, in čeprav se sliši nemogoče, daš od sebe od 30 do 50 odstotkov moči več kot sicer. Zagotovo bomo kakšno rekli na to temo, a se ne bojim, da bi jih vse skupaj prestrašilo in bi zaradi tega čutili dodaten pritisk. Fantje so kar izkušeni in so navajeni igrati tudi pred velikim številom gledalcev.

Slavko Goluža je podal provokativno izjavo, a Kavtičnik ni niti trenil z očesom. Slavko Goluža je podal provokativno izjavo, a Kavtičnik ni niti trenil z očesom. Foto: Reuters Hrvaška rokometna legenda Slavko Goluža je Slovenijo označil za glavno favoritinjo za zlato. Kaj si mislite o tej izjavi?

Sam nerad govorim o medaljah. Velikokrat smo to že počeli, tudi ko smo imeli imensko res superiorno ekipo, a nam na koncu ni uspelo. Raje govorim o tem, da se bomo borili in dali vse od sebe. Seveda vsak pri sebi upa na najboljše. Moj cilj je, da pokažemo našo prepoznavno igro in da pridemo v drugi krog.

Torej Goluževe izjave ne bi komentirali …

Ne, to so le moteči dejavniki. Lahko se zgodi, da Hrvaško zapustimo zelo razočarani, ne bi se mi zgodilo prvič. Ostanimo mirni, bomo komentirali vse po prvenstvu.

Hrvati zagotovo še niso pozabili, kako ste jim pred nosom vzeli bron na zadnjem SP, najbrž že zdaj kujejo maščevanje. Mogoče si vas Hrvatje res želijo v finalu, da se vam tam maščujejo?

Takoj podpišem finale, četudi ga izgubim proti Hrvaški. Seveda bi bil malce žalosten, a imel bi medaljo. Šalo na stran. Ne obremenjujem se z drugimi, sami imamo dovolj težav, ki jih moramo še rešiti, tako da me ne zanima, kakšne so želje drugih.

Moramo misliti nase in stremeti temu, da kljub vsem težavam prikažemo svoj maksimum. Evropi želimo pokazati, da lahko kljub vsem poškodbam še vedno konkuriramo najboljšim.

Lahko zdesetkani slovenski rokometaši na Hrvaškem osvojijo novo odličje?

  • Da. 68,04%
  • Ne. 31,96%

S Hrvati se lahko najprej srečate v polfinalu, tako da finale pred finalom, če se malce pošalimo, ne bo prehitro.

Ni me strah Hrvatov, tukaj oni niso pomembni. Šli bomo na zmago proti vsakemu tekmecu, vse pa bo odvisno od nas, kako daleč bomo prišli. Upamo si stepsti se z vsako reprezentanco, Hrvaška tukaj ni izjema. Ne bojimo se nikogar, niti domačinke ne.

Slovenci smo pred letom dni v bitki za bron premagali ravno Hrvate, ki zdaj zagotovo kujejo maščevanje. ''Niti malo nas ni strah Hrvaške, oni niso naša težava. Misliti moramo nase." Slovenci smo pred letom dni v bitki za bron premagali ravno Hrvate, ki zdaj zagotovo kujejo maščevanje. ''Niti malo nas ni strah Hrvaške, oni niso naša težava. Misliti moramo nase." Foto: Sportida

Se zavedate, da bo Arena, če se bo Slovenija borila za najvišja mesta, krepko premajhna? Petnajst tisoč sedišč se ne sliši tako malo, a takrat bi Slovenci napolnili Camp Nouu.

Upam, da bomo prišli tako daleč. Vem pa, da bo Arena dodobra napolnjena tudi v prvem delu, tudi v Varaždinu ne bi smelo biti drugače. Sam se veselim že tega, da vidim te polne tribune in glasne slovenske navijače. Verjamem, da jih ne bomo razočarali in jim ne bo žal, da so prišli.

Se nasprotniki zavedajo, kakšen pekel jih čaka na dvobojih s Slovenijo?

Upam, da ne, da bo to neki šok. A mislim, da tudi Makedonci in Črnogorci dobro vedo, kje je Hrvaška. Želim si, da vse poteka v športnem duhu, da se športno in glasno navija za svojo ekipo in da se bodo spoštovali med sabo. To je najpomembnejše, šport združuje, ne ločuje.

Verjamem, da bo tako tudi na prvi tekmi med Hrvaško in Srbijo. Mislim, da so šli ljudje že toliko naprej, da večjih težav ne bi smelo biti. Verjamem, da bo to res en super rokometni praznik, ki se ga splača pogledati tudi v živo.

[video: 67491 / ]

 

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Romanos1 / 13.01.2018. ob 10:01

    Spet po nepotrebnem obremenjujemo rokometaše.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano