Slovenec, ki želi reformirati beloruski rokomet

Zelo redki so Slovenci, ki vodijo tuje reprezentance. Fredi Radojkovič je v Italiji, Borut Maček v Iranu, Tomaž Čater pa v Belorusiji. Celjan v Minsku živi že dve leti, polovico te dobe vodi žensko člansko reprezentanco, ki ji je pretekli konec tedna spodletela uvrstitev v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo. To so mu preprečile prav Slovenke.

Čater je bil slovenski reprezentant v otroški dobi izbrane vrste, kmalu po osamosvojitvi. Igral je za Celje, Rudar, Trimo, v Nemčiji in Kuvajtu. Po koncu kariere se je nekaj časa ukvarjal z gostinstvom, nato pa se vrnil k rokometu, tokrat ob igrišče.

Treniral je mlajše kategorije deklet v Celju, žensko kadetsko reprezentanco, udejstvoval se je v Dubaju in Avstriji, kjer je novinca v ligi popeljal do drugega mesta. Srčna izbranka Anja Stepanova, nekdanja rokometašica Celja in Zagorja, mu je pomagala navezati stik z belorusko rokometno zvezo, predstavil je program ter cilje in kmalu so si segli v roke.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki pravkar poteka na Madžarskem in Hrvaškem, je bila Belorusija v težki skupini z Norveško in Romunijo, zato je pričakovano ostala na dnu lestvice. Čater zaznava napredek, čeprav pravi, da je beloruska liga zelo slaba, z zgolj šestimi klubi in šibkim finančnim vložkom. V reprezentanci je sicer devet igralk, ki nastopajo v tujini, med njimi tudi krimovka Lili Arcjuhovič.

V klub ga niso pustili

Podobno kot slovenski selektor Boris Denič, s katerim sta se lani veliko družila, si tudi nekdanji levi zunanji želi vsakodnevnega udejstvovanja na igrišču, kar seveda prinaša klubsko delo. "Na začetku sezone sem dobil ponudbo za vodenje slovaškega prvaka, kluba Michalovce, a me na zvezi niso pustili. Dejali so, da se moram odločiti ali za reprezentanco ali za klub. Razložil sem jim, da si želim celodnevnega dela, saj sem po stažu mladi trener. Vendar tega ne razumejo," se je moral sprijazniti Celjan, ki ima pogodbo do leta 2017.

Čater bi v Belorusiji rad izvedel nekakšno reformo, revolucijo sistema izobraževanja trenerjev, ki je na zelo nizki ravni, v Sloveniji pa med boljšimi na svetu: "Rad bi vzpostavil podoben sistem, kot je v Sloveniji, z veliko seminarji, izobraževanji. Tega pri njih ni."

Tako kot ni mlajših kategorij, klubi imajo samo članske ekipe, mlade igralke pa novačijo po šolah in fakultetah. Zato je odsotnost neke osrednje sistematičnosti logična posledica in zato je baza beloruskih igralk pomanjkljiva, razlaga nekdanji reprezentant.