Slovan želi korak za korakom v ligo prvakov

Kar nekaj dejstev o Slovanu v zadnjih letih povezuje številka dve. Po drugem izpadu na drugo raven slovenskega rokometa in dveh sezonah tam se je nekdanji velikan s Kodeljevega vrnil med prvoligaše. Kot zatrjujejo Slovanovi vodilni, je bila zgodovina njihova dobra učiteljica. Zato ne bodo ponavljali napak iz preteklosti, ko so obljube pogosto ostale neizpolnjene. Slovan želi ostati zavezan skromnosti, predanosti, sistematičnemu delu. Pred dvema letoma in pol ga je prevzel Marjan Gorišek, klubska legenda iz zlate ere in zdaj uspešni podjetnik. Brez njega bi se verjetno nekdanji evropski podprvak iz leta 1981 z zadrgnjeno zanko dolgov okrog vratu znašel na pokopališču. Prišel je trener Gregor Cvijič, ekipa je dva sezoni rasla in pred meseci osvojila 1. B-ligo. Zgolj z dvema porazoma in enim neodločenim izidom.

Izgubljena sina sta se vrnila

Na Kodeljevem se niso lotili krepitve na vrat na nos, prioriteta je bilo vračanje izgubljenih sinov. Dva sta se vrnila pod okrilje znamenitega rdečega lipovega lista, simbola kluba. In sicer vratar Grega Župič, ki je nazadnje branil v Mariboru, in zunanji igralec, občasni reprezentant Matevž Čemas, ki v Kopru ni našel identitete, kakršno si je želel, zadnjo sezono pa je odigral v Ribnici. Okrepitev pa je dobila tudi klubska pisarna. Presenetljivo ali pa tudi ne – športni direktor kluba je postal Stane Ostrelič, bivši direktor Gorenja in eden snovalcev njegove šampionske ekipe. Posavski strokovnjak je s sabo prinesel visoke ambicije, a ne takoj in ne za vsako ceno. ''Iz Ljubljane bom šel, ko se bomo uvrstili v ligo prvakov. To je pot, ki traja. Treba je vzpostaviti dobro šolo, pet let delati na vso moč, da bomo imeli nove Zormane. Vzporedno pa graditi ekipo, ki bo na Kodeljevo vrnila gledalce in ustvarila stabilnega prvoligaša, še posebej glede na tradicijo kluba,'' je pred kratkim dejal za Sportal. Slovan si torej želi za primerno, sprejemljivo ceno združiti dobre rezultate članske ekipe, za začetek seveda stabilizacijo med prvoligaši, kar pa verjetno ne bo prehud zalogaj, in seveda tudi drugih, ob tem pa veliko staviti na množičnost in kakovost dela z mladimi, da bi v perspektivi imel med člani čim več rokometašev lastne produkcije.

Zlata levica

Ni kapetan, je pa med najbolj izkušenimi. Janez Skušek, iznajdljivo desno krilo, predstavlja eno Slovanovih dodanih vrednosti. V klubu je že dvajset let, vmes se je za sezono in pol podal med tretjeligaše v Nemčijo, od koder pa se je kmalu vrnil v klub, pri katerem je vztrajal tudi v vse prej kot prijaznih časih. ''Povabil me je trener Gregor Cvijič. Ekipa se mi je zdela zanimiva, mlada. Vedeli smo, za kaj igramo, čeprav smo igrali zastonj. Pozneje so ambicije zrasle, uvrstili smo se v prvo ligo,'' razlaga sijajni izvajalec sedemmetrovk, znan po svoji levici, ki je vešča vsakršnih zvijač. V tem pogledu je v Sloveniji malo rokometašev, ki bi jih Skušku lahko postavili ob bok. Najrazličnejše trike je ure in ure vadil že v mladosti. ''Od konca šole do večera sem tičal na Slovanu, gledal različne selekcije, imel svoje treninge … Tudi doma sem imel žogo v rokah ves čas,'' pravi tridesetletnik, ki je kot okrepitev pozdravil tudi 13 let mlajšega Urha Kastelica. Gre za zelo zanimivega vratarja iz Krškega, ki je visok kar dva metra in je lani prestopil v Celje, slovenski podprvaki pa so ga za prihajajočo sezono poslali na kalitev v Ljubljano. Kastelic je sicer reprezentant v kategorijah mlajših kadetov in kadetov, s katerimi pravkar nastopa na svetovnem prvenstvu.