"Košarkarji" v slovenski rokometni reprezentanci

Skupaj z Borutom Mačkovškom sta na svetovnem prvenstvu tvorila najvišji par levih zunanjih igralcev tekmovanja. Čeprav je Nenad Bilbija, najvišji slovenski reprezentant vseh časov, v reprezentanci je debitiral že leta 2007, je zbral "šele" 42 nastopov. Ob klicih selektorjev so ga kot zakleto zvesto spremljale poškodbe, zato je v Španiji debitiral na velikem tekmovanju. Pa še tam je imel večino časa znova zdravstvene preglavice. Celjan – zraven je bil že v sezoni evropskega naslova –, ki si je rokometno legionarstvo oprtal na rame zelo zgodaj, pri dobrih 20 letih, ima za sabo šest španskih sezon. Ampak to v obdobju, ko asobal še ni bil zgolj karikatura sebe kot letos. Najdlje se je zadržal v Valladolidu, štiri leta, nato pa jo je mahnil na sever, v nemški Minden. Tam je glavni igralec in trenutno prvi strelec bundeslige, če odštejemo sedemmetrovke. Gostujoča tekma z Islandijo, ki ji je zabil kar devet golov, je bila najbrž njegova najboljša reprezentančna. Samo enkrat je bil v dresu z državnim grbom učinkovitejši, a na prijateljski tekmi. Način in čas doseganja nekaterih Bilbijevih golov v Reykjaviku sta bila osupljiva: ko sta sodnika vihtela roko, tudi z 12 metrov ... Zdrav Nenad Bilbija lahko za Slovenijo pomeni velikansko dodano vrednost, saj lahko preskoči katerokoli obrambo, pri zgolj 29 letih pa si je nabral tudi že ogromno izkušenj.

Še en velikan na levem zunanjem. Fant, ki se je razcvetel v letošnji sezoni. Na svetovno prvenstvo, ki je bilo pri rosnih 20 letih za Boruta Mačkovška že drugo veliko tekmovanje, je sicer odpotoval v zadnjem hipu zaradi poškodbe Davida Špilerja. A se je hitro aklimatiziral in bil sokrojač pomembnih zmag. Poljakom je zabil osem, Srbom pa šest zadetkov. Rokometna javnost je zastrigla z ušesi, trener Hamburga, celjskega tekmeca v osmini finala lige prvakov, pa se je lomil ob izgovorjavi njegovega priimka. Primorec je namreč na dveh tekmah slovitemu bundesligašu natresel kar dvajset golov. V Celju celo 13 iz le 14 poskusov. Žal vse to za senzacijo ni bilo dovolj, so pa bile Mačkovškove igre dovolj za tako želen prestop v Nemčijo, v Hannover. Ko je postalo jasno, da po sezoni odhaja, je fantu, ki velja za brezkompromisno odkritega, popustila neka mentalna zavora, kar so takoj začeli čutiti nasprotni vratarji. Mačkovšek je velikanski talent, za svoj popolni izbruh v zaostreni tuji konkurenci pa bo potreboval veliko dozo discipline, na polju katere je v preteklosti že padal. Podobno kot Bilbija je tudi Mačkovšek, ki ima za sabo 27 reprezentančnih nastopov, tisti, ki lahko ob primernem sodelovanju soigralcev žogo vzame v roke in zabije, ko je najbolj treba. Ne zanemarja pa niti obrambe.

Selektorjeva iznajdba izpred dveh let. Debitiral je na pomembni tekmi s Poljsko junija 2011, do zdaj je zbral 35 nastopov. Mateja Gabra je Boris Denič iz levega zunanjega prekvalificiral v krožnega napadalca, ki so ga pri Gorenju izbrusili do potankosti. Gorenjec je postal premier slovenske obrambe, v zadnjem času je strmo naraščala tudi krivulja njegove igre v napadu. Skratka, rodil se je vrhunski krožni napadalec strah vzbujajočih dimenzij: malenkost manj kot dva metra, 110 kg. To so zelo dobro doumeli tudi v Montpellieru, kjer so si za prihodnost zagotovili njegove in usluge Jureta Dolenca. Pri 21 letih ima prvi bloker zadnjega svetovnega prvenstva v Španiji pred sabo, če bo seveda zdrav in voljan, še vsaj desetletje reprezentance. Žal mu je udejstvovanje na "islandski" akciji ukradla poškodba kolena. Morda ali pa verjetno z njim v ekipi ne bi govorili o 20 prejetih golih v drugih polčasih mariborske in reykjaviške tekme ...

Še en mojster obrambnih veščin. Za njim je kar dobro odigrano debitantsko svetovno prvenstvo v Španiji ter prvi doseženi zadetek na velikih tekmovanjih. Poleg višine in moči ga odlikuje tudi precejšnja gibljivost. Nekdanji član Prul, Olimpije, Slovana in Škofje Loke drugo sezono nastopa za Koper. Selektor Boris Denič ga dobro pozna, saj je bil njegov mentor na Slovanu, kamor ga je pripeljal že s 17 leti v sezoni 2006/07.

V zadnjem času se 23-letnik sicer ubada s poškodbo, odhod v tujino pa je verjetno precej realna možnost. Prej ali slej. Ob vsaj podobnem tempu razvoja je pričakovati, da bo imel svoje mesto v reprezentanci tudi v prihodnje. Za prihodnost krožnih napadalcev v slovenski izbrani vrsti ni pretiranih skrbi.

Blaž Blagotinšek je reprezentančno najmanj popisan list izmed naštete peterice. Devetnajstletni Celjan, ki je nekoč igral tudi levega zunanjega, je v Mariboru proti Islandiji debitiral za slovensko člansko vrsto, sicer pa je tudi aktualni kadetski in mladinski reprezentant. Boris Denič ga je na člansko reprezentančno akcijo poklical že pred jesenskima tekmama z Romunijo in Belorusijo, in sicer prav zaradi njegove višine in obrambnih odlik. Sezono je Blagotinšek začel v prvoligašu iz Krškega, po nekaj poškodbah pa ga je matično Celje znova vrnilo pod svoje peruti. Ker v Zlatorogu domujejo še trije krožni napadalci, se minut v letošnji sezoni ni ravno preobjedel, a nekaj priložnosti vsekakor dobiva. S srčno igro in tudi debitantskim reprezentančnim zadetkom se je mladenič, za katerega se je pred časom bojda zanimal tudi Hamburg, prikupil občinstvu v Mariboru, še posebej v prvem polčasu.