Gospoda, ki se smeji v brk lastnim pravilom

Vrata lige prvakov so za slovenskega podprvaka Gorenje že drugo sezono ostala zaprta. Velenjčani so šibki ravno v tistih segmentih, ki jih Evropska rokometna zveza (EHF) v zadnjem obdobju najbolj poveličuje. Torej pri prodaji TV-pravic, dvorani in obiskanosti tekem. Velikanskih zaslužkov od prihodnjih nosilcev pravic v Sloveniji zaradi omejenosti trga ni in na dolgi rok jih tudi ne gre pričakovati. Rdeča dvorana, ki povsem do roba napolnjena sprejme kakšnih dva tisoč petsto duš, pač je, kakršna je.

A tako neznansko in neopisljivo zanič tudi ni. Gotovo ne. Navsezadnje je bila v njej odigrana že kopica pomembnih tekem v odličnem vzdušju. Na primer kvalifikacijska za svetovno prvenstvo z Madžari. In v vse prej kot uglednih domovanjih igrajo na primer tudi bistveno premožnejši klubi, kot sta recimo Rhein-Neckar Löwen in Pariz. Ne ravno navdušujoč obisk – v letošnji sezoni pokala EHF je bilo povprečje nekaj čez tisoč gledalcev – pa dejansko je ena velenjskih težav, pred katero si ne gre zatiskati oči.

Gorenje je pač znova izpadlo. Sporno pri novi razdelitvi mest v ligi prvakov – Velenjčani gor ali dol – pa se mi zdi, da je EHF izigrala pravila, ki jih je postavila prav sama. Na začetku leta je namreč klubom po Evropi poslala natančen načrt sistema tekmovanja z 28 klubi v štirih skupinah lige prvakov. V zadnji dve skupini naj bi se uvrstili trije klubi s treh kvalifikacijskih turnirjev. A poudarek je na "naj bi", čeprav se je domneva, potem ko se je v tekmovanje prijavilo prav toliko klubov, kot je bilo razpisanih mest, še okrepila.

A pretekli teden sem naslov enega od člankov, ki je govoril o uvrstitvi Gorenja v ligo prvakov, čeprav presežka klubov ni bilo, vseeno opremil z vprašajem. Za vsak primer, saj človek pri evropski in svetovni rokometni organizaciji nikdar ne ve … In nisem se zmotil. Meni nič tebi nič je EHF oklestila kvalifikacijske turnirje s treh na enega ter zavrnila vloge nekaj klubov.

Da, prek turnirjev bi se lahko načeloma iz določenih držav uvrstilo več klubov, kot določajo kvote. Ampak na to bi morala EHF misliti prej in ustrezno omejiti prijave. Poleg tega pa smo bili na primer predlani priče, kako se je sistem spremenil čez noč, turnirji so razpadli in kar naenkrat postali dvoboji. Ker je bila za to očitno politična volja. Zdaj je ni bilo in dunajska gospoda je prekršila lastna pravila ali, če želite, prelomila lastno obljubo.

To pa ne vzbuja pretiranega zaupanja v institucijo, v kateri je glavno vlogo prevzel denar. Prav nasprotno. Res pa je, da se bo moralo prilagoditi tudi Gorenje. Dvorane ne rastejo in se ne prenavljajo čez noč. Hitreje pa bi lahko morebiti stekla kakšna akcija, ki bi na velenjske tribune posedla kakšnega igralca več. Klub, ki vodi dorečeno in ustaljeno športno politiko, pa bo moral več človeških in posledično verjetno tudi finančnih virov nameniti tudi dogajanjem ob igrišču.