SiolNET. Sportal Rokomet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Andrej Šušterič

Celjani za Sergeja Rutenko iztržili 400.000 evrov, a se je želel vrniti #IzArhiva

3

termometer

 | Foto: Guliver/Getty Images
Foto: Guliver/Getty Images

Andrej Šušterič, avtor knjige Zgodovina celjskega rokometa, je razkril marsikatero zanimivost iz zgodovine kluba, ki praznuje 70. obletnico, in o njegovih največjih sinovih.

Jubilej

Celjski rokometni klub praznuje 70-letnico, ki jo je obeležil s posebno akademijo. Na igrišču pa s tekmo proti evropskemu podprvaku in aktualnemu zmagovalcu regionalne lige Seha. Celjani bodo premierno tekmo v tem tekmovanju igrali v soboto (20.00) v Zlatorogu. Ob jubileju pa smo osvežili zanimiv intervju z nekdanjim vidnim članom upravnega odbora.

Skorajda četrt stoletja je bil Andrej Šušterič kot član vodstva celjskega rokometnega kluba vpet v njegovo delo. Izpod njegove tipkovnice je nastala obsežna, 220-stranska knjiga Zgodovina celjskega rokometa, ki vsebuje kar 810 fotografij, 150 lestvic in tabel ter nazorno in zanimivo slika več kot šestdesetletno tradicijo tega športa v mestu ob Savinji. 

Šušterič se je iz vodstva kluba poslovil leta 2008, v zadnjem obdobju delovanja je bil vršilec dolžnosti direktorja, pred tem pa je bil v rokometu v najrazličnejših vlogah na Dolenjskem in Celjskem prisoten praktično vse življenje in kot zaljubljenec v statistiko dogajanje vestno beležil.

Knjigo ste zasnovali kot kroniko rokometa v Celju od uradne ustanovitve kluba do leta 2007.
Da. Rokomet se je pred letom 1946 v Celju že igral, a bolj neformalno. Šestdesetletnico smo praznovali leto pozneje, ker smo bili leta 2007 gostitelji evropskega superpokala, s čimer smo želeli združiti proslavo jubileja.

Kaj vas je najbolj navdušilo, ko ste kopali po celjski rokometni zgodovini?
Odkril sem neke nove stvari, povezane predvsem z začetki rokometa v Celju. Gotovo pa me je najbolj navdušila sezona 2003/04, ki je bila nepozabna. Po osvojeni ligi prvakov nas je pričakalo 20 tisoč ljudi, naslednji dan pred občino še kakih pet, šest tisoč, okrog dva tisoč ljudi pa že na Brniku. To je bil enkraten dogodek. Levji delež so seveda prispevali igralci in trener, ampak če nas v vodstvu kluba ne bi bilo, ne bi bilo niti uspehov.

Celjski rokometaši so leta 2004 postali evropski klubski prvaki. | Foto: arhiv RK Celje PL Celjski rokometaši so leta 2004 postali evropski klubski prvaki. Foto: arhiv RK Celje PL

Kako bi sestavili celjsko prvo sedmerko vseh časov?
Levo krilo Edo Kokšarov, levi zunanji Sergej Rutenka, srednji zunanji Uroš Zorman, desni zunanji Uroš Šerbec, desno krilo Vlado Bojovič, krožni napadalec Dragan Škrbić, vratar Dejan Perić.

Sergej Rutenka ima pri vas posebno mesto.
Nikoli mi ne pozabi poslati voščila za novo leto. Vedno, ko pride v Celje, se dobiva na kavi. Drugačen odnos ima kot večina. Res pa je, da marsikdo ne verjame, za kakšen denar je on igral v Celju. Pred odhodom je dobival nekje 70, 80 tisoč evrov na sezono. Zanj smo dobili 400 tisoč evrov odškodnine. Koliko natančno je on dobil v Ciudad Realu, ne vem. A želel si je ostati pri nas. Če bi mu potrojili plačo, bi ostal. A tega denarja nismo imeli. Ko smo pozneje igrali s Ciudad Realom, nam je v šali dejal, da bo šel kar z nami.

Sergej Rutenka (desno) je iz Celja odšel v Španijo in postal eden najboljših rokometašev na svetu. | Foto: Guliverimage/Getty Images Sergej Rutenka (desno) je iz Celja odšel v Španijo in postal eden najboljših rokometašev na svetu. Foto: Guliverimage/Getty Images

Dejan Perić nam je dejal, da nikoli ni točno izvedel, zakaj je moral leta 2004 prvič oditi iz Celja. Veste vi?
Ne, tudi jaz ne vem. Govori se marsikaj. Jaz sem se z njim vedno dobro razumel. Dejstvo pa je, da je prispeval levji delež k naslovu evropskega klubskega prvaka, čeprav je imel neke svoje metode in poglede na vodenje ekipe.

Katerega trenerja bi v zgodovini celjskih trenerjev lahko izpostavili? Miro Požun je v Zlatorog prinesel naslov evropskega prvaka, v Celju je deloval niz strokovnjakov z Balkana ...
Poleg Požuna bi izpostavil Zdravka Zovka in Seada Hasanefendića. Josip Šojat je bil v redu, ampak če bi zmešal njega in Zovka, bi imel idealnega trenerja. Šojat je znal udariti po mizi, po moji oceni pa je bil Zovko bolje podkovan. S hrvaškimi trenerji smo bili v glavnem zadovoljni. Nekoč mi je Edo Kokšarov dejal, da se je največ naučil pri Hasanefendiću. Če to reče on, potem bo že držalo.

Katere igralce bi označili za največje sinove celjskega kluba?
Na prvem mestu je treba omeniti Vlada Bojoviča. Prvi reprezentant je bil Jure Koren. Tu so bili še Bojan Levstik, Žare Presinger, Tone Goršič predvsem kot trener. Od mlajših bi moral dati prednost tudi kakšnemu, ki ni Celjan. Na primer Urošu Šerbcu, Tomažu Tomšiču, Renatu Vugrincu.

Čeprav je ta igral bolj toplo-hladno. Njegova daleč najboljša sezona je bila 2003/04. Imel je smolo, da je bil v Šerbčevi senci. Vsekakor ne smem pozabiti na Tomaža Jeršiča, Romana Pungartnika, od vratarjev je bil dober Boštjan Strašek. Jasno tudi Dejan Perić, Sergej Rutenka ... V sezoni (1998/99, op. a.), ko smo imeli Iztoka Puca, Pepija Manaskova, Dragana Škrbića, Dejana Perića ..., bi morali postati evropski prvaki. A pač nismo. Osemnajst je igralcev, ki so za Celje igrali deset sezon ali več.

Uroš Šerbec, zdajšnji pomočnik selektorja Veselina Vujovića, je bil eden najboljših igralcev v celjski zgodovini. | Foto: Vid Ponikvar Uroš Šerbec, zdajšnji pomočnik selektorja Veselina Vujovića, je bil eden najboljših igralcev v celjski zgodovini. Foto: Vid Ponikvar

Bi z zdajšnjimi očmi sprejeli kakšno drugačno odločitev?
Gotovo bi se to zgodilo glede kakšnega igralca. Moja želja je bila – in z enim od agentov sem bil že vse dogovorjen –, da bi v Celje prišla dva Islandca, in sicer srednji zunanji Snorri Steinn Gudjonsson, ki je pozneje blestel v reprezentanci, in levičar Asgeir Örn Hallgrimsson. Slednji ni bil tako atraktiven in kakovosten in naša stroka je rekla ne. Želela pa sta priti samo v paru. To je bilo že po našem naslovu evropskih prvakov. Zanimivo je, da sta bila poceni, tudi zaradi tega mi je bilo žal, da zadeve nismo izpeljali. Če bi ju kupili, bi končno imeli tudi drug tip tujcev, saj so bili v klubu vselej le igralci z Balkana in vzhodne Evrope.

Vrniva se k rokometnim začetkom v knežjem mestu. Mar ni zanimivo, da sta bila pionirja tega športa med vojno in po njej Nemca?
Da, gre za Maxa Adolfa Westna, lastnika tovarne, ki se je pozneje razvila v Emo in ki je sredi štiridesetih let imela približno 1.500 zaposlenih. Okrog leta 1941 je zbral slovenske in nemške fante in so vadili na igrišču na Čretu. Prijateljske tekme so igrali v Avstriji, kamor so se vozili z vlakom. Westen je bil vedno z njimi, v nahrbtniku je prenašal pijačo in jedačo. Bil je trener, vodja, organizator, mecen ... Po vojni je bil trener Fritz Knöffler, ki je bil celo nemški reprezentant v velikem rokometu (igral se je na travnatem, ponavadi nogometnem igrišču, op. a.).

Pravega rivalstva med Celjem in Ljubljano že leta ni več. | Foto: Vid Ponikvar Pravega rivalstva med Celjem in Ljubljano že leta ni več. Foto: Vid Ponikvar

Pogrešate pravo rivalstvo na relaciji Celje-Ljubljana?
Pravo rivalstvo je pravzaprav obstajalo predvsem pred osamosvojitvijo. Pozneje je bilo Celje premočno za Slovana, čeprav nas je ta sem ter tja premagal. Prule v sezoni 2001/02 ... O tem bi se dalo razpravljati. Še vedno trdim, da bi tisto sezono moral biti naslov naš.

Vodja tekmovanja je želel ponoviti tekmo, ker sta tako Sevnica in Celje nastopala z igralcem, ki ne bi smel igrati. Šlo je za to, da je bil Sergej Rutenka še v dresu Gorenja kaznovan z dvema tekmama prepovedi. Eno tekmo bi moral odslužiti še v Celju, mi smo to spregledali in zaigral je s Sevnico.

Tedanji predsednik RZS Zoran Janković je odločitev vodje tekmovanja razveljavil, čeprav po statutu te pravice ni imel. Dal je predlog na predsedstvo in to je izglasovalo za razveljavitev. Naslov smo izgubili za zeleno mizo. Po eni strani nam je to koristilo zaradi streznitve. Kar zadeva Slovana: zanj je v zgodovini nastopalo deset Celjanov, mi pa smo dobili le enega slovanovca. Slovan je trinajstkrat nastopal v prvi jugoslovanski ligi, Celje pa osemkrat. Pred osamosvojitvijo je bil Slovan med člani boljši.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 185
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin